Hipsterske kavarne dodajo v svojo ponudbo “sakura kavo” (dobronamerni nasvet zgoraj podpisane: preskočite ta izlet v rožnate mlečne vode).

Googlov zemljevid se spremeni v cvetlične poti, ki vam kažejo, v katerem parku in na katerem nabrežju so drevesa že zacvetela. Luksuzni butiki v Ginzi, znameniti tokijski nakupovalni četrti, ponujajo "sakura kolekcije", kar avtomatično pomeni plastična cvetoča drevesa v izložbah in dizajnerska oblačila s cvetličnim potiskom.

T. i. kavai (kultura ljubkega na Japonskem) dekleta nosijo v laseh steklene češnjice in rožnate okrasne cvetove. Umetne veje češenj krasijo osrednjo traso do budističnega templja Sensoji, najstarejšega templja v Tokiu, kjer se turistov tare, in ponekod je vse skupaj videti kot kaka fantazijska kulisa iz filma Barbie.

Da skrajšam, zaradi sakure smo zadnji teden marca, ko bi v teoriji morale biti češnje v Tokiu v polnem razcvetu, krepko preplačali hotelske nastanitve.

Ampak kaj, ko sta nenadna močna ohladitev in dež razcvet češenj zamaknila za nekaj dni.

Vse, kar je ostalo nam, so bili tako nepitni, sladkorno bolezen povzročajoči rožnati napitki, žalostna plastična drevesa in turisti, ki so s svojimi pametnimi telefoni, teleobjektivi in stojali po nabrežju Čidorigafuči vzdolž reke Kanda zoomirali na samotne, komaj zaznavno odprte češnjeve cvetove, kot da bi šlo za eno tistih eksotičnih gigantskih rož, ki po enem cvetenju ovene in se sesede v gnijočo gmoto z vonjem po mrhovini.

To nas seveda ni oviralo, da se ne bi noriji pridružili še sami.

"Bomo sfotošopirali ozadje," me tolaži kolega, ko me postavlja pod vejo s popki. Drugi član odprave pa nam bahavo razkazuje fotografije z lanske sakure, ko je bilo isto nabrežje videti kot kičasta razglednica z bujno cvetočim svodom nad reko. Hvala, Thomas.

Misija sakura

Še taksisti so se nam posmehovali, ko smo jih usmerjali do parkov, kjer bi *mogoče* lahko kako drevo zacvetelo pred drugimi.

"Ahahaha, sakura sakura," se reži voznik in odkimava z glavo, a nas vseeno odloži pred parkom Ueno, enim od stalnic na seznamih, ko v Googlov brskalnik vpišete "Najboljše točke za opazovanje sakure v Tokiu".

Tudi Ueno je bil videti sila ... golo. So pa bili tam varnostniki in stojnice za turiste, ki s(m)o se vseeno upajoče zgrinjali nadenj.

"Misija sakura" je dobivala nove razsežnosti vsako uro dlje, ko smo bili v Tokiu.

Besno smo posodabljali spletni "sakura koledarček", ki do ure natančno spremlja bioritem cvetov in dogajanje v parkih.

Upajoče smo spraševali domačine, ali vedo, kje bi lahko kako drevo že zacvetelo.

En večer smo se znašli v družbi japonskih kolegov, nekdanjih sošolcev, ki so za mizo razpravljali o svojem življenju po univerzi. Eden od njih zdaj dela za trendi založniško hišo v Tokiu. Drugi je filmski producent, ki stoji za nekaterimi največjimi sodobnimi japonskimi uspešnicami, in nam je na vsak način skušal dopovedati, da je sakura letos že – odcvetela.

Skratka, neploden polnočni pogovor.

Med tunami in jeguljami

Sorodna novica Foto: Ena najbolj ikoničnih ribjih tržnic na svetu zapira svoja vrata

Naslednji dan smo se zarana odpravili na tržnico Tojosu, ki zajema grosistično prodajo zelenjave in sadja ter ribjo tržnico – eno največjih na svetu –, ki je leta 2018 zamenjala kultni starejši, dotrajani in precej bolj slikoviti Cukiji.

Turisti sem nimajo vstopa, atrakcije, kot je jutranja dražba tunov ob 5.45, lahko opazujejo zgolj skozi okna visoko nad hladno industrijsko halo. A ker smo bili na ogledu z lastnico tržnice, smo lahko prestopili sveta ribja (močno okrvavljena) tla. Morda bi bilo varneje, če jih ne bi. In ne samo zaradi prodajalcev, ki so nas prestreljevali s pogledi.

Če vam ne zdrsne od ribjih črev in vode, s katero spirajo kri in škrge, je kar nekaj možnosti, da vas povozi kateri od viličarjev, ki iz nekega razloga po tržnici divjajo, kot da bi opravljali kvalifikacije za Veliko nagrado Japonske.

"Vsako leto je ubitih okoli sto ljudi, ki jih povozijo viličarji," navrže sila mračnjaško statistiko Antonio Iacoviello, italijanski kuharski mojster, vodja kuhinje v Gucci Osterii Tokio Massima Botture (Opomba: tega podatka mi ni uspelo dejansko potrditi, vseeno je treba Italijane z juga države jemati malce z rezervo).

Iacoviello, zgrajen kot profesionalni igralec ameriškega nogometa, skomigne s širokimi rameni in si utira pot mimo dvojice, ki se z motorno žago spopada z zamrznjenim tunom, pa mimo ribarja, ki čisti jegulje in jih nabada na lesene paličice, pripravljene za žar v okoliških jakitori restavracijah.

Tu so orjaške školjke, še žive kozice, glave neidentificirane živo rdeče ribe, lesketajoči se lignji, škrlatne hobotnice, rakovice in mesnati jezički najslajših morskih ježkov, skrbno zloženi v plitve lesene škatle. Tokijski mojstri sušija običajno osebno izberejo najboljše med najboljšim.

Smrtonosna riba napihovalka

A nič ni bolj smrtonosnega na Tojosu od rib napihovalk (fugu), ene bolj razvpitih posebnosti japonske kulinarike. Pravijo, da imajo jetra enega fuguja dovolj strupa, da pokončajo 8.000 ljudi. Spojina tetrodotoksin je namreč kar 1.200-krat bolj strupena od cianida.

Da postaneš fugu mojster, vešč paranja ribe in odstranjevanja jeter, je potrebno triletno usposabljanje. "Zadnji preizkus je, da ribo pokončaš in jo poješ," pravi Iacoviello in navrže novo statistiko: "Vsako leto umre okoli 50 ljudi, amaterjev, ki lovijo te ribe za domačo uporabo, a jih ne znajo pravilno pripraviti."

Zadeva je tako resna, da so restavracije, ki strežejo fugu, pod strogim nadzorom, vsakič, ko pripravljajo ribo, pa pride policija, ki preveri, ali so jetra pravilno odstranjena. Smrtnih žrtev zaradi fuguja je tako dejansko malo, živa kljub uživanju ribe napihovalke v Tokiu ostaja tudi zgoraj podpisana.

Z ribje tržnice smo se preselili na grosistično, v resnici ne prav slikovito, saj sta zelenjava in sadje skrbno zavita v plastiko – tiste pregrešno drage, sočne japonske melone, najslajše bele jagode, korenine vasabija, bambusovi vršički, bele redkvice in gigantske mandarine.

Tam nekje v enem od zabojčkov je celo v plastično folijo zavita vejica cvetoče češnje. To je tudi skoraj najbližje, kar smo prišli sakuri.

Sorodna novica Plačevanje za ljubezen po japonsko

Izgubljeni v svetu barov za poslušanje

Kako torej utopiš žalost nad propadlim poskusom doživeti sakuro na Japonskem? Mnogi posežejo po očitnem, alkoholu. Ampak ker si želiš pitje vseeno zaviti v kulturno izkušnjo, se odpraviš na obhod t. i. “barov za poslušanje” (”Listening bars”).

Bari za poslušanje so zelo tipična tokijska posebnost – gre za bare, ki so jih odprli zagrizeni zbiratelji vinilk, a ne, da bi v njih razkazovali svoje veščine v miksologiji, ki so običajno zreducirane na mešanje viski highballov (viski z gazirano mineralno vodo), ampak da bi vrteli svoje plošče.

In Japonci področje vinilk jemljejo skrajno resno. Obsedeno, če želite. Koncept barov za poslušanje izvira iz 50. let, ideja pa je preprosta: več poslušanja, manj govorjenja. V te bare ne zahajate na pijansko druženje s kolegi, ampak da skoncentrirano uživate v glasbi.

Nekateri so precej komercialni, druge, v kleteh stanovanjskih blokov, je skoraj nemogoče najti, tretji sprejemajo samo gotovinsko plačilo, a se njihova vrata zaprejo, ko odide zadnji gost.

Ortodoksnost barov za poslušanje se je sicer v vseh teh desetletjih za odtenek razrahljala, a pravil je še vedno toliko, da vas malodane mine prestopiti njihov prag.

In, roko na srce, če ste "gaijin", tujec, niti zaželeni niste – kar vam bodo dali mnogi lastniki teh barov tudi vedeti, če ne drugače, z odganjanjem, da so polni, ko to niso, ali pa z zabodenim pogledom, ko ti točijo jantarni curek Suntoryja.

"For Relaxing Time, Make it Suntory Time", ponavlja lik Billa Murrayja v filmu Izgubljeno s prevodom reklamni slogan. Prav zelo sproščeno v barih za poslušanje ravno ni.

Bar, kjer gost nima vedno prav

“Nimamo prostora,” nas pozdravijo v baru Martha v Šibuji. Prostor več kot očitno je – cel točilni pult sameva. Ampak za pult smejo sesti samo samski gostje ali gostje v dvoje. Če pridete v skupini štirih, kot smo mi, te za pult ne spustijo.

Zakaj? Kdo bi vedel, a smo sistem kasneje pretentali s posamičnim vstopanjem po dva (naša predanost misiji je bila izjemna).

Kako strog režim imajo v Marthi, dovolj zgovorno priča, da je Guardian pred nekaj leti objavil članek z naslovom “Bar Martha, Tokio, kjer stranka nima vedno prav”, v katerem navajajo, kako spletne recenzije tega skrajno polarizirajočega bara segajo od "najhujše izkušnje v Tokiu" do "najbolj kul kraja v mestu".

Lastnik, zloglasni Vataru Fukujama, ki ga nekateri označujejo za vizionarja, drugi pa za tirana, nas pošlje nazaj v preddverje, da počakamo, da se sprosti miza. Ob tem nam drdra pravila. “Brez pogovarjanja. Brez fotografiranja. Brez glasbenih želja.”

Že minuto kasneje nam pokažejo vrata. Brez pogajanj. Razlog? Fotografiranje vinilke v omenjenem preddverju med zdolgočasenim čakanjem na mizo ob desetih prostih sedežih za pultom. Da bi bila ironija še večja, je šlo za ploščo Herberta Von Karajana "A Life in Pictures" (Življenje v slikah).

A nekako, kljub tej grenki lekciji v japonski kulturi, se nam je uspelo tisti večer vrniti v hotele ob 6. uri zjutraj, kar nekaj barov za poslušanje in highballov s Suntoryjem kasneje. Tokio se je že prebudil v popolno dnevno svetlobo. A češnje še kar niso zacvetele.