"Že prva zmaga me je zelo presenetila, saj je predvsem v pokrajinski fotografiji konkurenca vedno zelo močna. Druge zmage pa sploh nisem pričakoval, kako vendar niso dali priložnosti še komu drugemu? Povedali so, da fotografije ocenjujejo tako, da ne vidijo, kdo je avtor," je Kafol komentiral drugo zaporedno slavje na natečaju National Geographica.

Ta je sočasno potekal v več državah, že samo v Sloveniji pa je bila konkurenca izjemno močna, saj je bilo po podatkih organizatorja objavljenih nekaj več kot 2000 fotografij. Kafol je tako lani kot letos prijavil štiri, žirija pa je nato obakrat med štirimi izbranimi v posameznih kategorijah izbrala absolutnega zmagovalca.

Zmage, kot je ta, odprejo marsikatera nova vrata. "Tovrstna priznanja mi dajejo neko potrditev, da očitno delam nekaj prav. Pogosto sem namreč v dvomih, pogosto samokritičen."

Fotografira predvsem naravo. "Začelo se je z iskanjem lepih motivov iz narave, danes je fotoaparat moj spremljevalec pri avanturah in raziskovanju. Je nekaj, kar mi pomaga ohranjati trajen spomin na najlepše trenutke v življenju. Človeški spomin je krhek – kdor se je s tem že srečal, to dobro razume."

Deluje tudi kot sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa ZRC-ja SAZU-ja v Postojni, kar mu tudi omogoča priložnost za raziskovanje jamske fotografije.

Več v spodnjem intervjuju.

Kdaj in kako ste se začeli spogledovati s svetom fotografije?
To je sicer malo smešna zgodba, ampak mislim, da je bila tista prva iskrica, ki je zanetila močno željo po fotografiranju, slika ozadja namizja na računalniku, ki je prišla prednaložena z operacijskim sistemom Windows XP in sem jo prvič ugledal okrog leta 2001 ali 2002. Verjetno jo vsi poznate, saj je zelo ikonična. Fotografija z imenom Bliss oziroma Bucolic Green Hills prikazuje fantastičen zelen travnik na vzpetini, kontrast mu pa daje živahno modro nebo s posejanimi kopastimi oblaki. Takoj sem, takrat še v osnovni šoli, z analognim fotoaparatom začel iskati podobne motive, da bi lahko naredil svojo sliko za namizje, seveda takrat ne z ravno uporabnimi rezultati. Ukvarjal sem se z modelarstvom – izdeloval sem modele letal, ki so tudi letela, in začel razmišljati o tem, kako bi lahko na model montiral fotoaparat. Takrat je bil to kar zahteven tehnični izziv, ki pa se nikoli ni uresničil. Da pa lahko rečem, da sem se resno lotil ukvarjanja s fotografijo, je bilo pa to v srednji šoli, ko sva z očetom kupila moj prvi zrcalnorefleksni fotoaparat canon 400D.

Ste samouk. Kot ste povedali, tudi če si amater, to ne pomeni, da si slab. Imamo ta občutek "dobrega očesa" v sebi prirojen in ga potem samo pilimo ali kaj po vašem mnenju odlikuje dobrega fotografa?
Da sem samouk, je povezano z željo raziskovanja nečesa novega. Poleg fotografije sem se v srednji šoli tudi sam naučil računalniškega programiranja, ko smo s sošolci želeli kartati tarok in briškolo tudi zunaj šolskih odmorov. Portal Briskula, ki sem ga takrat ustvaril, me je spremljal tudi celo akademsko pot in je še vedno zelo dejaven.

Mislim, da je ta občutek dobrega očesa lahko priučen – do neke mere. Naučimo se lahko ustaljenih tehnik, osnovnih kompozicijskih pravil. Potem se mi pa zdi pomembno, da imaš v sebi dober filter. V dobi digitalne fotografije je enostavno narediti na stotine različnih fotografij, izbereš in pokažeš pa samo najboljše. To je sicer bolj v uteho, ampak tudi tako se lahko nekaj naučiš, da lahko naslednjič, ko nimaš priložnosti eksperimentirati, že v prvih poskusih narediš dober izdelek.

Da si pa lahko zares ustvarjalen, pa moraš včasih kršiti ustaljene okvire – tu pa pride do izraza prirojeni talent. Vendar tudi talent ni nekaj, kar je podarjeno. Še vedno se moraš nenehno učiti. Da si nadarjen, pomeni, da ti gre učenje hitreje in da dobiš kakšno idejo več.

Kaj je za vas fotografija kot medij?
Vedno bolj kot orodje za pripovedovanje zgodb. Zato mi tudi ena fotografija običajno ni dovolj, in se mi zdi, da serija 5–10 fotografij lažje prikaže celotno zgodbo. Je lažje prebavljivo kot gora besedila, ampak kljub temu je fotografija izvrsten spremljevalec besedila – drugo z drugim gre lahko z roko v roki.

Fotografija tudi več prepusti interpretaciji, čeprav kot fotograf nerad pustim popolnoma odprta vprašanja, a malo pa že.

Kaj vam pomeni fotografiranje?
Začelo se je z iskanjem lepih motivov iz narave, danes je fotoaparat moj spremljevalec pri avanturah in raziskovanju. Je nekaj, kar mi pomaga ohranjati trajen spomin na najlepše trenutke v življenju. Človeški spomin je krhek – kdor se je s tem že srečal, to dobro razume.

Vodilo raziskovanja je v zadnjih letih jadralno letenje in jamarstvo.

Produkcija fotografij je vsako leto večja. Kako bi v takem svetu opredelili dobro fotografijo, ki potem pusti pečat.
Zame je dobra fotografija tista, ki ti dalj časa ostane v spominu, ki ti pove zgodbo, ki ti da misliti. In seveda, da je fotografija lepa na pogled. To je stvar okusa, ampak sam recimo nisem najbolj navdušen nad črno-belimi fotografijami. To še ne pomeni, da mi nobena ni dobra – včasih kakšno tudi naredim, vendar se mi mora zdeti res primerno, da prispeva k zgodbi. Ne zdi se mi pa primerno, da vsako fotografijo pretvoriš v črno-belo, samo za to, da bo videti bolj umetniška. To ne prispeva k zgodbi. Podobno mnenje imam tudi o fotografijah, ki niso tehnično dovršene (zabrisan oziroma zamegljen glavni motiv). Včasih to deluje in dopolnjuje fotografijo, a ti primeri so redki.

Med pregledom vašega Instagrama sem zasledila, da ne objavljate več toliko na tem družbenem omrežju. Zakaj? Na začetku Instagrama smo bili obremenjeni s številom všečkov, tudi vi?
Ja, res sem skozi leta postal vedno bolj razočaran nad algoritmičnim vrstnim redom prikazovanja objav. Na Facebooku sploh ne vidim več objav svojih prijateljev, ker so višje na prioriteti reklame ali objave tipa "priporočeno zate" od profilov, ki jim sploh ne sledim. Enako je na Instagramu, ki želi konkurirati TikToku – to je pa platforma za kratke videoposnetke.

Instagram je včasih veljal za fotografsko družbeno omrežje, v logotipu ima navsezadnje polaroid! A ta status je že davno izgubil. Število všečkov in sledilcev je definitivno nekaj, kar vpliva na vsakega, to bo težko kdo zanikal. Pri meni je to vplivalo predvsem na motivacijo objavljanja. Zdaj sem se s tem nekako sprijaznil, malce več objavljam v zgodbah (storyjih) – kjer pogosteje prikazujem svoje delo ali dogodivščine v zakulisju. Tudi objave tipa zgodba oz. story dosežejo več ljudi, ki mi sledijo, kot navadna objava. Kar je tudi, vsaj zame, bistvo fotografije – da fotografijo deliš z drugimi.

Kje vidite izziv, da bomo znali ločiti mojstrovino poklicnega fotografa, instafotografa in tudi predelano fotografijo umetne inteligence?
Glede umetne inteligence – priznam, na začetku so me izdelki umetne inteligence osupnili. Tehnologija je v zadnjem letu res naredila velik preskok. A dlje kot sem te izdelke gledal, bolj so se mi zdeli vsi isti. Ista svetloba, ista kompozicija, isti obrazi, različno število prstov (smeh). Zdi se mi, da mi v trenutku uspe ločiti pravo fotografijo od umetne inteligence.

Seveda nisem privrženec tega, da umetna inteligenca zamenja kreativo, menim pa, da je lahko kljub vsemu dober pomočnik. V svojih izdelkih bom umetno inteligenco uporabil za manjše izboljšanje kakovosti, kot na primer digitalno odstranjevanje šuma. To se mi ne zdi sporno.

Zelo sporno se mi zdi delati večje posege – dodajanje ali odstranjevanje motivnih elementov, a ta težava fotomontaže je bila prisotna že dolgo pred pojavom umetne inteligence.

Fotografirate predvsem naravo. Zakaj?
Malo za šalo, malo zares – narava ni konfliktna (smeh). Narava je takšna, kot je. So območja, ki so zaradi človeških vplivov ogrožena in jih moramo zaščititi. S prikazovanjem lepote neokrnjene narave, upam, da pride to sporočilo skozi fotografije. Poleg narave me še bolj navdihuje pokrajina, tudi umetnost urbanega planiranja in umestitev vasi ali mesta v okolje. V zadnjem času me navdihuje tudi prikaz človeka v naravi – njegova majhnost v kontrastu z veličino narave, ali pa prikazati kakšnega znanstvenika pri svojem delu ali kakšnega športnika sredi akcije.

Všeč so vam drugačne perspektive. Kaj vas navdušuje v dveh svetovih – v zraku, v globini?
Pri vseh konjičkih, ki jih imam, je skupni imenovalec raziskovanje, avantura. Odkrivanje nečesa novega me zelo navdušuje. Ko si v jami, si kot na nekem drugem planetu. To je najbližje temu. No, mogoče je potapljanje še bolj ekstremno, a tega si ne upam lotiti, da ne govorimo o jamskem potapljanju, tam ni prostora za napake. Skratka, letenje in jamarstvo je vodilo za raziskovanje, si tam, kjer ni bil še nihče, ali zelo redki. Svet vidiš iz popolnoma druge perspektive. Je tudi neke vrste meditacija, predvsem pri jadralnem letenju, saj enostavno ne moreš o ničemer drugem razmišljati, kot o samem letenju. Za dober polet moraš vse zemeljske težave pustiti na tleh.

Fotografirate predvsem kraške pokrajine. Ste nekakšen turistični ambasador tega dela Slovenije, zakaj ga je vredno obiskati?
Kraške pojave najdemo na vseh celinah sveta. Po svetu je veliko čudovitih jam, ki so resnično zunajzemeljske. Zelo si želim na primer ogledati kristalno jamo v Mehiki, pod rudnikom Naica. Je pa to zaprta in zaščitena jama, zato imajo dostop do nje samo zelo redki znanstveniki. Tudi atmosferski pogoji tam niso ravno združljivi za življenje.

Naš kras je svetovno znan, ker se je krasoslovje tukaj v bistvu začelo. Eden prvih, morda celo prvi, je bil Valvasor, ki je poskusil razložiti presihanje Cerkniškega jezera. Kot dobra znanstvena fantastika je njegova razlaga začinjena z delčki resnice. Tujci za kraške pojave tudi uporabljajo naše, slovenske izraze – kras (karst), doline, polje (v množini poljes). Pri nas se torej najde veliko zares šolskih primerov kraških pojavov, zato si jih je vredno ogledati.

Vrniva se k fotografiji Rakovega Škocjana, ki vam je drugič zapored prinesla nagrado National Geographica. Gre za velik natečaj, samo v Sloveniji je prispelo več kot 2000 fotografij. Kako ste dobili idejo?
Natečaj je bil sočasno organiziran v Bolgariji, Hrvaški, Srbiji in Sloveniji – vsaka država je imela svojo žirijo in svoje zmagovalce. Ni bil pa postavljen pogoj, da lahko na primer v Sloveniji sodelujejo izključno slovenski državljani, tako da so sodelovali tudi tujci. Na natečaj je bilo poslanih več kot 2300 fotografij.

Ideja za fotografijo Razsvetljenje se je kuhala nekaj časa, že pred natečajem. Najprej sem se moral naučiti in preizkusiti nekaj različnih fotografskih tehnik – studijske (ki jo uporabljamo tudi v jamah) in astrofotografije. Večino časa je šlo za formiranje same ideje, ki je nastala iz navdiha drugih nočnih fotografij v Rakovem Škocjanu, pa tudi za samo učenje novih tehnik, ki je s prekinitvami trajalo nekaj mesecev. Ko imaš enkrat idejo in znanje, lahko nastane takšna fotografija v eni jasni noči, z vsemi pripravami in pristopom do lokacije.

Podnaslov zmagovalne fotografije je Vse Mlečne ceste vodijo v Rakov Škocjan. Tudi vaše poti se velikokrat končajo v Rakovem Škocjanu, bi torej prijateljem in znancem najprej priporočili, da obiščejo ta kraj?
Vsekakor. No, pri meni na število obiskov Rakovega Škocjana definitivno vpliva to, da mi je blizu, pogosto grem tja kar s kolesom. Moje priporočilo bi bilo, da ga ljudje obiščejo v različnih letnih časih. Vsak ima svoj poseben čar. In ko ste tam, si poskusite predstavljati, da je bila to včasih jama. Ko se sprehajate po Rakovem Škocjanu, v resnici hodite po jami, ki se ji je udrl strop. Poskusite si predstavljati to neopisljivo moč vode, ki v skalo izdolbe ogromne predore. Oglejte si tudi, kako ogromna količina vode kar naenkrat izgine v samih tleh, čez nekaj kilometrov pa bruhne iz skale ven kot izvir pitne vode. Zdaj si pa predstavljajte, kako bi očistili onesnaženje, ki bi iz površja steklo v globoke in ozke špranje in sifone, ki jih doseže samo tekočina. Kako bi potekala sanacija podzemnega vodnega labirinta, v katerega še nikoli ni in nikoli ne bo stopila človeška noga?

Kakšne so vaše želje – imate kakšno državo, znamenitost na seznamu, ki bi jo želeli ujeti v fotografski objektiv?
Želja za ogled drugih delov sveta je veliko, na primer Nova Zelandija, Islandija, Tadžikistan … lahko bi našteval v nedogled, a že iz teh treh lahko najdete kakšne skupne točke oziroma morebitne razloge, zakaj me privlačijo. Težava je, ker si kot turist precej omejen s časom, dostopi, opremo … Je pa tudi pri nas še neskončno priložnosti za raziskovanje ali posneti lepe fotografije.

Željo imam tudi fotografske izkušnje prenesti v video. Rad bi se preizkusil v snemanju in režiji kakšnega dokumentarnega filma iz tematike, ki mi je blizu – prikazati kakšno zgodbo še tako. Bi pa to zahtevalo ekipo ljudi in najverjetneje brez investitorjev tudi nedosegljiv finančni zalogaj.

Samostojna razstava je želja vseh fotografov. Kdaj lahko pričakujemo vašo? Imate že izdelan koncept?
Koncept je, v teku je že vsaj 15 let. Upal sem, da bi bila to prva razstava, sem si pa zadal kar težko nalogo, najtežje mi je pa najti primerne lokacije. Gre za eksperiment pokrajinske fotografije, katerega podrobnosti naj ostanejo še malo skrivnostne. Ker bi se za končni izdelek moral na lokacije večkrat vrniti, bo to očitno nekaj časa še trajalo. Tako da bo prva razstava najverjetneje s kakšno drugo tematiko. Trenutno se s Kulturnim domom Postojna pogovarjamo, da bi z odprtjem novih prostorov na začetku prihodnjega leta gostili stalno razstavo mojih fotografij, za kar bi verjetno izbral kakšne detajle ali zanimive perspektive iz naših koncev.

Kaj je za vas umetnost?
Umetnost je zelo subjektivna, ki za vsakega pomeni nekaj drugega, ne nujno isto stvar v različnem času. Umetnost je živa in neotipljiva stvar. Umetnost je izražanje čustev, izražanje mišljenja. S svojimi fotografijami želim narediti pozitivno spremembo na tem svetu.