Pokrajina ob zgornjem toku reke Krke, ki se sicer ponaša z izjemno lepo naravo, je dolgo veljala za slepo pego na turističnem zemljevidu. Upravljanje turizma v destinaciji, kjer je v ospredju kmetijstvo, je pretekla leta slonelo na prostovoljni bazi turističnih društev, brez jasnega upravljanja in vizije. Temu primerno so bili produkti nepovezani, doživetja razpršena. Na terenu se je čutil manko licenciranih turističnih vodnikov, prav tako ni bilo jasno, kaj vse ta prostor ponuja in kakšne goste nagovarja. Zato so pričakovanja pred ustanovitvijo novega javnega Zavoda za turizem visoka. Ta sicer tranzitni konec Slovenije, skozi katerega poti navadno vodijo proti Beli krajini in naprej v hrvaški Kvarner, bi lahko s svojo ponudbo in premišljeno promocijo privabil več gostov. Če le bodo upravljavci izpregli iz svoje domačijskosti in dovolj ambiciozno verjeli v turizem kot donosno gospodarsko panogo in si ob tem jasno postavili turistično hrbtenico ter ključna doživetja, na katerih bodo gradili turistično ponudbo.

Še prej pa morajo tudi domačini verjeti in sprejeti turizem kot nekaj svojega. Vlado Kostevc iz Turističnega društva Suha krajina meni, da je počasen razvoj teh krajev tudi posledica tega, ker je to območje pretežno usmerjeno v kmetijstvo in temu primerno se turizem nikoli ni prav zares razvijal. “Suha krajina je ena najbolj zakraselih pokrajin v Sloveniji. Smo podoba tipičnega dolenjskega krasa, ki pa je premalo znan. Pred leti smo naredili ekskurzijo po naših krajih, pa so mi gostje na začetku rekli — kaj pa sploh je videti pri vas? No, na koncu nam je zmanjkal en dan časa, toliko vsega je bilo. Imamo dosti pokazati, samo, če je pravi turistični vodnik.”

Ikonični grad Žužemberk – ena glavnih znamenitosti novonastale turistične destinacije

Vlado je ustanovni član Turističnega društva Suha krajina in od nove ustanovitve leta 1993 njegov predsednik, sicer pa tudi dobitnik priznanja Turistične zveze Slovenije za izjemen prispevek pri razvoju turistične društvene organizacije. Društvo tako že trideset let na prostovoljni bazi skrbi za urejenost kraja in njegov turistični razvoj.

Poleg same obnove gradu, njegovega dvorišča in stoletnega litoželeznega vodnjaka, se med njihove najbolj prepoznavne in obiskane prireditve v začetku julija štejejo Trški srednjeveški dnevi, ki bodo letos po 23. edicijah prvič v novi preobleki. Glavni del dogajanja je na ikoničnem gradu Žužemberk, ki velja za enega najbolj slikovitih pa tudi za enega najbolj tipičnih srednjeveških trdnjav na Slovenskem.

Njegovi ostanki se trmasto dvigujejo nad kanjonom reke Krke, njegova notranjost pa skriva osupljive usode grajskih družin, ki so tu pustile sledove svojih življenj — vse od goriških grofov, Habsburžanov, celjskih in turjaških grofov do Janeza Vajkarda Auersperga, ki je bil vzgojitelj cesarja Ferdinanda III., pozneje pa pridobil naziv kneza, ogromno bogastvo in postal celo prvi minister v habsburški monarhiji.

Milka Jernejčič, lokalna turistična vodnica, mi na grajskem dvorišču, kjer se na samoten dan začutijo usode grajskih življenj, razlaga ekstravagantno anekdoto o nekdanjih prebivalcih.
“1538 sta grad, skupaj z zemljo in gozdovi, kupila brata Auersperga, Jurij in Wolf Engelbert. Imeli so zelo veliko zaposlenih, med drugim številne kuharice in tudi učiteljico glasbe, ker so bili Auerspergi znani zbiratelji glasbil. Ana von Eck, žena Ivana Turjaškega doma, pa je tu na gradu imela celo udomačeno medvedko kot svojega hišnega ljubljenčka. Ampak to prijateljstvo ima tragičen konec, saj je razdražena medvedka nekega dne planina nanjo in jo umorila.”

V spomin na ta tragični dogodek so na trgu zasadili lipo, ki je rasla vse do leta 1999. Sicer pa so bile v gradu tudi ječe, razni uradi in vse do leta 1893 celo sedež okrajnega sodišča. Grad začne nato propadati vse do druge svetovne vojne, ko mu februarja 1945 zavezniška letala z bombardiranjem zadajo zadnji udarec. V 60. letih 20. stoletja se je končno začela obnova gradu, ki je dobil nov zagon v letu 1996 z ustanovitvijo odbora za obnovo gradu. Danes grad predstavlja enega od stebrov destinacije Suha krajina.

Pri nas se v turizem dolgo ni zares verjelo

In kako o turizmu razmišljajo vodilni na občini? Jože Papež, župan Občine Žužemberk, je o prihodnjih korakih v turizmu optimističen. “Pri nas se v turizem v preteklosti ni zares verjelo, ampak to se bo v prihodnje tudi z ustanovitvijo Zavoda za turizem spremenilo. Narava v naši občini je namreč del izjemne kulturne dediščine. Je pa ironično, da se moramo za to zahvaliti zaprtju Auerspergove železarne na Dvoru, ki je bila v 19. stoletju eden največjih industrijskih obratov na Dolenjskem. Ko se je železarna zaradi manka železniške povezave zaprla, se je od tod preselila na Jesenice. Tudi zato je naša Suha krajina ohranila tako izvirno naravo.”

Do zdaj so upravljavci v novi destinaciji popisali turistične ponudnike, jih povezali v integrirane produkte, naredili turistični zemljevid, ustvarjajo pa se tudi prvi promocijski materiali za TIC-e in turistične agencije. Del zgodovine na gradu Žužemberk je tako tudi digitaliziran skozi uporabo avdioaplikacije z virtualnim vodnikom. Družbeno klimo nekdanjih časov lahko gostje spoznavajo skozi zavita stopnišča in skrite sobane na gradu Žužemberk, kjer se na kar sedmih lokacijah odvija igra pobega. Ta vas preseli v leto 1639, kjer se – med drugim – spozna Mici, ženico iz Žužemberka, o kateri so se njega dni širile privoščljive govorice, češ da je čarovnica.

In še nekaj premalo znanih zanimivosti tega prostora, ki jih turistični delavci premalokrat in preveč sramežljivo poudarjajo. V cerkvici Svetega Miklavža je nekaj časa služboval Primož Trubar. V središču Žužemberka, na številki Breg 21, pa najdete hišo, kjer se je leta 1897 rodila Rozalija Sršen, z umetniškim imenom Zalla Zarana. Zalla je bila manj znana pionirka slovenske filmske umetnosti in prva slovenska hollywoodska igralka. Med drugim je nastopala z nekaterimi največjimi zvezdami nemega filma, kot so bili Lon Chaney, Lewis Stone in Laura La Plante.

Poleg športnih dejavnosti na reki Krki je lahko eden od turističnih izzivov tudi potapljanje v tolmunih in raziskovanje lehnjakovih pragov, saj jih je na Krki kar devetdeset. Krka namreč kot edina slovenska reka izloča lehnjak, najlepše in najvišje boste našli med Zagradcem, Žužemberkom in Dvorom. V preteklosti so ob lehnjakovih pragovih gradili mline ter žage, in ker so želeli zagotoviti, da bi voda odtekala ves čas v isti višini, so jih žagali. In če je na tem območju na začetku 20.stoletja delovalo kar štirideset mlinov in štiriindvajset žag – pa danes od naštetega deluje en sam mlin. Danes lehnjakovih pragov ne žagajo več, se pa zato lehnjakove pregrade vsako leto zvišajo za nekaj centimetrov.

Turizem rojen po principu “od spodaj navzgor”

Del uspeha turizma na tem koncu, predvsem njegovemu hitrejšemu razvoju, pa je zagotovo pripisati tudi projektom, izvedenim v okviru lokalnih akcijskih skupin, ki prek partnerstev na relaciji občine – zasebniki spodbujajo celovit razvoj območij in so pogosto gonilo napredka tudi v številnih drugih malih krajih po Sloveniji. LAS-i delujejo po principu “od spodaj navzgor”, saj pobuda za konkretne projekte pride od lokalnega prebivalstva. Tak primer je izjemno uspešen Doživljajski park Cukarca v dolini pod Kalom v neposredni bližini Ivančne Gorice, ki združuje kolesarske poti, dve plezalni steni in Gozdno doživljajsko učno pot. Vse našteto je kot pobuda prišlo iz lokalne skupnosti in bilo spodbujeno v okviru institucije LAS Stik, ki deluje v občinah Dolenjske Toplice, Ivančna Gorica in Trebnje. Park je nasploh primer dobre prakse, kako uspešno upravljati na zasebnem zemljišču in z zgledno urejenim odnosom z lastnikom. Nataša Smirnov iz Parka Cukarca:

“Mi na začetku sploh nismo razmišljali o turizmu. Izhajali smo iz potreb nas lokalcev. Hoteli smo narediti skupni prostor, ki bi bil okoliškim družinam za razvedrilo in aktivno preživljanje prostega časa. Smo pa kar pet let bili boj z birokracijo, tako da je vse od ideje pa do nastanka parka preteklo kar nekaj vode. Danes je v park vpletene dosti lokalne skupnosti, tako da lahko rečem, da je to en mini lokalni podjetniški projekt. Premajhni smo, da ne bi sodelovali. To polagam na srce tudi drugim turističnim ponudnikom po Sloveniji.”

Okoli 500 projektov pri nas sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, pri čemer je kar četrtina sredstev namenjena turizmu. Najpogosteje se izvajajo projekti, povezani z ureditvijo in gradnjo infrastrukture pohodnih in kolesarskih poti, izposojo električnih koles, postavitvijo polnilnic in lokalnih tržnic. Veliko poudarka LAS projekti namenjajo tudi promociji turističnih destinacij ter oblikovanju lokalnih blagovnih znamk, ki povezujejo lokalno kulinariko, vina, tradicijo čebelarstva in tradicionalne lokalne proizvode. Tako se postopoma ustvarjajo kratke dobavne verige in lokalna samooskrba, hkrati pa v ljudeh dviguje zavest o privlačnosti lokalnega okolja in dragocenosti njegove naravne in kulturne dediščine.

Tovrstni programi tako pomembno sooblikujejo ne samo turizem, ampak nasploh dvigujejo kakovost življenja na podeželju in povezujejo podeželje z urbanimi središči. Pogosto odpirajo nova delovna mesta, spodbujajo razvoj inovativnih produktov in nadgrajujejo osnovno turistično ponudbo območja — to pa je ključno za razvoj butičnega turizma v lokalnem okolju. Tudi projekt turistična destinacija Suha krajina sta sofinancirala Republika Slovenija in EU iz evropskega sklada za regionalni razvoj.