Vsi si želijo košček zgodovine, košček razbitega betona, ki simbolizira demokracijo, medtem ko je Berlinčanom zid toliko let prinašal samo gorje ter so komaj čakali, da pade in izgine.

155 kilometrov dolg zid, ki je ločeval Zahodni Berlin od Vzhodnega, so začeli graditi avgusta leta 1961, do padca 9. novembra 1989 pa so betonske sklade zidu, ki je ponazarjal železno zaveso, prebivalci (med njimi številni umetniki z vsega sveta) porisali in popisali ter nanj prelili vsa svoja občutja, politično angažiranost in idealizem.

Berlinski zid, sestavljen iz 54.000 betonskih plošč, je povsem nepričakovano postal največje slikarsko platno na svetu, ki je preneslo vse - vključno z orjaškim grafitom poljuba Leonida Brežnjeva in Ericha Honeckerja. Veliko današnjih grafitov je nastalo po padcu zidu - ko je zid še stal, so se ti pojavljali zgolj na zahodni strani.

Danes od zidu ostaja le malo - že tistega novembrskega večera leta 1989 so začeli zagreto razbijati zid, podiranje pa je trajalo še kar nekaj mesecev. Kar je ostalo (poleg nekaj posameznih kosov), so samo še tri daljše sekcije: 80 metrov dolgi zahodni odsek na mestu nekdanjega sedeža Gestapa, na polovici poti med Checkpoint Charliejem in Potsdamer Platzem, najvzhodnejši odsek vzdolž reke Spree in delno rekonstruiran odsek na Bernauer Straße, ki so ga leta 1999 spremenili v spomenik.

Iz skladišč po svetu
Kar nekaj porisanih betonskih skladov so po padcu zakopali v skladišča, pri čemer jih je okoli 30 končalo v skladišču mestnega botaničnega vrta, last berlinskega senata. Ti skladi so namenjeni za darila za visoke obiske in od 30 jih je ostalo samo še osem - od tega jih je pet že rezerviranih za destinacije od Filipinov do Clevelanda. Kot piše Guardian, je dobiti v dar košček evropske zgodovine dvorezen meč, saj samo prevzem (naložitev na ustrezno prevozno sredstvo) stane 2.000 evrov, prevoz na izbrano novo lokacijo pa še okoli 5.000 evrov, zaradi česar se mnogi obdarovanci odločijo darilo preprosto pustiti za seboj.

A kosi zidu, ki pripadajo mestnemu senatu, so v manjšini. Večino so razgrabili že leta 1989 - prva ponudba je prišla od bavarskega poslovneža že dan po padcu zidu. Prehodna vlada Vzhodne Nemčije se je sprva ponudb še otepala iz moralnih razlogov, a ker je tujo valuto krvavo potrebovala, je 4. januarja 1990 le ukazala razstavljanje zidu in dala zeleno luč za "komercialno uporabo celotnih odsekov", obmejnim varnostnikom pa dala ukaz, da varujejo zid pred vandali.

Mastni denarci za kose zgodovine
Najbolj zaželeni zbirateljski kosi so naglo postali tisti z zahodne strani - neko japonsko podjetje je ponudilo kar 185.000 dolarjev za en sam kos. Spet druge so razprodali po podobnih cenah na razkošni dražbi v Monaku. Manj fotogenične odseke, kakršna je bila večina izvirnega zidu, so zdrobili in uporabili za gradnjo cest, nekatere so razstavili po mestu, a na drugi lokaciji, koščke zidu še vedno prodajajo v trgovini s spominki na Checkpoint Charlieju, okoli 600 kosov zidu pa je pristalo zunaj Nemčije.

Skoraj sto jih imajo Američani (od tega je najdaljši odsek v Los Angelesu), osem Velika Britanija, pet Francija, šest Kanada, pet kosov stoji v južnokorejskem Uijeongbuju nedaleč od severnokorejske meje kot nekakšen simbol upanja, da bi bili državi lahko nekoč združeni, dva kosa v Vatikanu.

Od Canberre do Albanije
Kosi Berlinskega zidu stojijo po mestnih parkih od avstralske Canberre do Cape Towna, od Honoluluja do Bahamov - celo stranišče lasvegaške igralnice in hotela Hilton v Dallasu imata po enega. En odsek stoji po zaslugi Usaina Bolta v Kingstonu na Jamajki, potem ko ga je leta 2009 jamajškemu atletu na svetovnem atletskem prvenstvu v dar izročil berlinski župan Klaus Wowereit. Lani je svoj kos zidu dobila Albanija kot del spomenika žrtvam albanskega komunističnega režima, posamezni kosi stojijo pred sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu, Evropskim parlamentom v Bruslju, v Schengenu v Luxembourgu in sedežem Združenih narodov v New Yorku.

Največji odsek zunaj Nemčije stoji blizu poljske vasi Sosnovka, kjer je zobozdravnik Ludwik Wasecki zbral in sestavil v umetniško instalacijo več kot 40 betonskih skladov izvirnega zidu. Nekateri odseki in kosi so izginili neznano kam, kot je tisti, ki bi ga moral leta 1998 ob obisku Berlina dobiti v dar nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton, pa je moral slovesnost preskočiti, zato so jo nameravali izvesti v ZDA. Odsek zidu so z ladjo prepeljali v Baltimore, a je ostal v skladišču, saj je bil Clinton ravno takrat zapleten v škandal z Monico Lewinsky, medtem pa so plošče izginile.