Wieliczka, ki ji pravijo tudi "podzemna slana katedrala Poljske", je videti kot podzemno kraljestvo, zgrajeno iz slanih blokov in okrašeno z na desetinami kipov, reliefov in kapel, ki so jih iz soli izklesali rudarji.

Z 287 kilometri dolžine je rudnik prepreden s številnimi predori in prekati, celo podzemno jezero ima, posamezni prostori pa so povezani z galerijami, polnimi rezbarij, ki so jih v stoletjih ustvarili različni umetniki, tudi sodobni.

Rudnik iz srednjega veka, ki velja za najstarejšega na svetu, je nepretrgoma deloval vse do leta 1996, danes pa je priljubljena turistična točka in je uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Od koncertov do maš
Začetki pridobivanja soli na tem območju segajo v 13. stoletje, ko so izkopali prve rove, rudniški rovi se v devetih nadstropjih spuščajo do globine 400 metrov, za turiste pa so odprta le tri nadstropja. V enem delu je podzemni terapevtski sanatorij za bronhialna in astmatična obolenja, stalna temperatura v rudniku pa je okoli 13 stopinj Celzija.

V podzemnih sobah in dvoranah se prirejajo tudi koncerti, konference in športna tekmovanja. Rudnik, v katerem je tudi muzej, je za obiskovalce odprt vse leto. Poleg turistov se v globine spustijo tudi državniki in znane osebnosti, celo predstavnice izbora za mis sveta leta 2006 so imele ogled v svojih večernih toaletah.

Temno nacistično obdobje
In pa, kot se za izrazito krščansko Poljsko spodobi, ob večjih praznikih v eni od štirih podzemnih kapel (najbolj znana je kapela sv. Kinge, poimenovana po madžarski princesi) potekajo tudi maše in obredi.

Med drugo svetovno vojno so Wieliczko zasedli nacisti, ki so v rudnik na prisilno delo poslali več tisoč Judov iz bližnjih koncentracijskih taborišč. Nemci so v rudniku celo postavili tovarno za izdelavo orožja, a zaradi bližajoče se sovjetske protiofenzive stroji nikdar niso zares zabrneli.