"Tukaj so Slovenska vojska in njene posebne enote trenirale urbane spopade in dejansko so uničili vse, kar se je uničiti dalo. Ampak tudi domačini nismo brez krivde. Vojašnice so bile ves čas predmet plenjenja in odneslo se je tako rekoč vse. Stanje je bilo katastrofalno in kot lokalna skupnost tega nismo več mogli mirno gledati. Tako je nastal Park vojaške zgodovine."

Park vojaške zgodovine ni muzej lepih umetnosti
Park vojaške zgodovine ni muzej lepih umetnosti. V njem je prikazana vojaško-tehnična zgodovina kot del kulturne dediščine tega prostora, ki je bil od zmeraj prežet z navzočnostjo vojske. Pravzaprav je malokatera slovenska pokrajina tako močno zaznamovana z vojsko in vojaškimi dejavnostmi kot prav Pivška kotlina. Pestra zgodovina in strateška lega sta za seboj pustili neverjetno bogat pečat vojaške dediščine in utrdbene arhitekture. Vse od zapuščine Alpskega zidu, ki ga je za utrjevanje meje v tridesetih letih prejšnjega stoletja zgradila kraljevina Italija, do tankov in vojašnic kot ostalin jugoslovanske armade ter do osrednjega vojaškega vadišča Poček.

"Za vsemi vojskami je tu ostala neka dediščina. Nekateri bi to imeli za balast in breme. Mi pa smo v tem videli razvojno priložnost. Navzočnost vojske in vse njene ostaline obravnavamo kot dediščino tega prostora in kot tako jo tudi tržimo." Tako Janko Boštjančič razlaga tržni model muzeja, ki poleg kobariškega velja za enega najbolj obiskanih slovenskih muzejev. Prav v teh dneh so presegli letošnji cilj 45 tisoč obiskovalcev in očitno so v Pivki našli dobro tržno nišo, saj so trenutno v Sloveniji brez konkurence. Park vojaške zgodovine je namreč s svojo ponudbo največji muzejsko-zgodovinski kompleks v tem delu Evrope. In pred leti bi le malokdo verjel, da je lahko prav vojska uspešen izvozni artikel v turizmu. Navzočnost vojske na tem prostoru namreč ni prijetna zadeva. In še vedno predstavlja breme. Park vojaške zgodovine je zato neki model sobivanja tudi z lokalnim prebivalstvom, saj skozi njega posredno tudi vojska nekaj vrača temu prostoru, pripoveduje direktor Parka.

"V Pivki pred petnajstimi leti prav zaradi močne navzočnosti vojske turizma niso poznali. Velik del je bil prav zaradi vojske in vojaškega poligona zaprto območje. Tu ni bilo turistične tradicije, čeprav mimo vodi glavna cesta proti Kvarnerju in kljub bližini glavnih točk slovenskega turizma - Postojnske jame, Predjamskega gradu, Škocjanskih jam in Lipice. Zaradi vojske so bile omejitve, ni bilo razvite infrastrukture, tujci so težko dostopali do turističnih kmetij ... Park vojaške zgodovine je to razvojno oviro, ki jo je vojska predstavljala, obrnil v razvojno priložnost tega prostora."

V Pivki turiste ustavljajo s tanki
Park kar 75 odstotkov svojih sredstev zasluži na trgu, zaradi česar je manj odvisen od lokalne in državne politike. Še vedno pa bitka za obiskovalce ni lahka. Pripeljati jih v Pivko, ki se s svojo ponudbo šele dobro postavlja na turističnem zemljevidu, se včasih zdi kot misija nemogoče. Problem regije je izrazito pomanjkanje nastanitvenih zmogljivosti in odsotnost stacionarnega turizma. Glede na cesto, ki vodi proti Kvarnerju in Dalmaciji, je večina turistov v prehodu in ustaviti jih je mogoče le s privlačno ponudbo. Ali pa s tanki, kot je pred leti duhovito pripomnil pivški župan Robert Smrdelj. V želji po večji atraktivnosti so pred desetimi leti v Parku začeli Festival vojaške zgodovine, ki je prerastel v najpomembnejši vojaško-zgodovinski spektakel na državni ravni.

"Nekateri vojaško-zgodovinske spektakle doživljajo kot propagiranje vojne. In dejstvo je, da se v svetu stopnjujejo napetosti in ravno vojne v tem času ne potrebujejo reklame. Pa vendar nas to ne odvezuje od prikazovanja zgodovinskega dogajanja na tem območju. To je naša dolžnost. Slovenija leži na tako strateški lokaciji – tukaj so se skozi celotno zgodovino premikala ljudstva in selile vojske. In vse to je pustilo sled v tem prostoru. In naš Park prikazuje del te zgodovine," je odločen Janko Boštjančič.

Med Festivalom se na Pivškem zbere pisana množica zbirateljev vojaških ostalin in čisto resnih ljudi, ki se preoblačijo v vojaške uniforme. Najraje v nemške, manj pa v ameriške in ruske, ker naj bi bile preveč podobne delavskim kombinezonom.

"Ponazoritvena dejavnost je nekakšna sociološka posebnost. Pri nas nastopajo tudi ljudje, ki so v družbi visoko situirani, pa se preoblačijo v vojaške uniforme. To je njihovo drugo življenje. Na Festivalu pa ne v pride v poštev nobeno izkazovanje ideoloških trenutkov. Vsak ponazoritvenik na temo podpiše izjavo. To prikazovanje vojske in vojaštva je namreč vedno tanek led, po katerem hodimo. Lahko bi koga zaneslo v skrajnost."

Muzej, ki postaja blagovna znamka
Park postaja s širitvijo svoje ponudbe prepoznavna turistična blagovna znamka, ki nase lepi tudi male turistične ponudnike. 70 odstotkov obiskovalcev je domačih gostov, opažajo pa nenavadno veliko zanimanje tujih obiskovalcev za razstavo o osamosvojitveni vojni za Slovenijo, ki jo tujci dojemajo kot prvi večji spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Zanimivo je, da so nad našo zgodovino in zgodbo o osamosvojitvi bolj navdušeni kot mi sami.

"Slovenci smo zelo travmatizirani, kar zadeva našo nacionalno in vojaško zgodovino. Zgodovinsko in prikazovanje druge svetovne vojne je ideološko obremenjeno, zato mi predstavljamo vojaško-tehnično dediščino tega časa. Ne upam si napovedati, kdaj bo tudi druga svetovna vojna postala turistični produkt. Počasi gre v to smer. Posamezni segmenti se prav dobro prikazujejo tudi kot turistični produkt. Toda težava na Slovenskem so različni pogledi na to dogajanje."

"Raje kot v reklame vlagamo v izredne prevoze"
V Pivko pa vabijo tudi z eksponati ogromnih dimenzij, ki so bili logistični zalogaji na meji mogočega. 76 ton težka in 19 metrov dolga podmornica je v Pivko pripotovala iz Črne gore. Lani jim je v muzej uspelo spraviti 95 ton težko vojaško lokomotivo, ki je zadnja vlekla vlake na primorski progi. Janko Boštjančič pripoveduje, da to nekateri obiskovalci doživljajo kot nekakšen Jurski park vojaških dinozavrov ogromnih dimenzij.

"Ti izredni prevozi so vzbudili veliko zanimanje javnosti. To je naša oblika promocije. Samo prevoz podmornice je v letu 2011 neverjetno dvignil prepoznavnost Parka vojaške zgodovine in takrat se nam je podvojil obisk. Mi pravimo, da raje kot v reklame vlagamo v te izredne prevoze in obnovo eksponatov. Učinek je bistveno večji."

Park pa je tudi nekakšna ura zgodovine. V Pivki namreč oživljajo razmeroma manj znano zgodovinsko dejstvo, "dan prej". Vsi za začetek vojne za Slovenijo navajajo 27. junij zjutraj. Pozabili pa so na dan prej, ko so tanki dejansko zapeljali iz pivških in ilirskobistriških vojašnic. Janko Boštjančič ironično pravi, da se zgodovina pač piše v Ljubljani. "To je ta ljubljanski pogled na zgodovino. Ker gredo 27. junija prvi tanki skozi Ljubljano. Toda iz Pivke so šli prvi tanki že 26. junija dopoldne, ko se je začela agresija jugoslovanske vojske. To dvigne težo naši lokaciji. Zato je prav, da je osnovni muzej, ki prikazuje osamosvojitveno dogajanje, ravno tu, v Pivki. To je zgodovinsko pomembna točka. Obiskovalci se čudijo, da tako pomemben muzej, ki prikazuje rojstvo države, ni v prestolnici. Zakaj ga ni v prestolnici, s tem se mi ne obremenjujemo, vemo pa, zakaj ga imamo v Pivki."