Anka Lipušček Miklavič noče biti gospa. Samo sebe imenuje "hribovc". Ker jo je pokrajina Zgornjega Posočja utrdila v trmi, žilavosti in puntarskem duhu. Direktorica Mlekarne Planika, ki je lani praznovala svojo 60-letnico obstoja, dan začne okoli pete ure zjutraj, z molžo krav. Šele potem gre v službo, v vlogo direktorice in menedžerke. Ima samosvoj urnik in še vedno živi po načelu svojega očeta, ki ji je vedno govoril: "Upaj si toliko, kolikor veš, da lahko."

"Ni me sram priznati, da sem včasih tudi jokala."

Direktorici četrte največje mlekarne v Sloveniji, ki letno ustvari okoli 9 milijonov evrov prometa in ima daleč največjo odkupno ceno mleka, so na začetku leta 2006 napovedovali komajda slabo leto trajanja. Na mlečnem področju je bilo tedaj že devet mlekarn in zdelo se je, da je trg zasičen.

"En stavek mi je takrat na začetku segel v dno duše. Šla sem v Koper prodajat naše izdelke in povedala, da prihajam iz Planike. Pa mi reče prodajalka: Oprostite gospa, ampak pri nas pa čevljev ne prodajamo. To je bila ena izmed številnih streznitev. Ni me sram priznati, da sem včasih tudi jokala. Večkrat."

Mlekarna v Kobaridu je bila zgrajena leta 1957. Začela je s sirarstvom, pozneje tudi s proizvodnjo jogurtov. Dve leti je poslovala kot samostojno podjetje, nato pa se združila s Planiko iz Tolmina, leta 1967 pa s takratno delovno organizacijo Josip Kraš. Ob osamosvojitvi so se začele kopičiti težave. Štiri leta pozneje je Kraš Planika pristala v stečaju, potem pa je Kmetijska zadruga Tolmin ustanovila sedanjo Mlekarno Planika za odkup na tem območju pridelanega mleka. Mlekarna še danes odkupuje in predeluje izključno slovensko mleko, pridelano na hribovitih območjih Posočja in Cerkljansko-Idrijskega. Posebno pozornost namenjajo svežemu mleku, ki ima specifičen poln okus zaradi prehrane in načina vzreje živali.

"Japonca je šokiral podatek, da naša krava živi po štirinajst let"
"Ko smo začeli delati z velikimi trgovskimi verigami, smo bili srečni, če smo prek Trojan prodali nekaj kolutov našega sira. Tedaj nihče ni poznal sira s skorjo. Vsi so poznali samo sir, zapakiran v folijo. Tolminc je pa sir, ki je značilen samo za nas. In z leti je zelo pridobil pomen blagovne znamke," razlaga Anka Lipušček. Toda ne samo sir Tolminc, celotna Mlekarna Planika postaja v zadnjem času turistična blagovna znamka in s tem nehote eden ključnih akterjev v turistični zgodbi Doline Soče. Leta 2010 se je na dvorišču mlekarne s pomočjo Tolminskega muzeja odprla stalna razstava "Od planine do Planike", ki prikazuje stoletno dediščino planinskega pašništva v Zgornjem Posočju. Lani so turistom ponudili organiziran obisk pašnih planin in živo spoznavanje sirarske tradicije. Planine so tako postale turistična infrastruktura.

.

"Ljudem je treba povedati našo zgodbo. Ni dovolj, da se samo peljejo po dolini. Da spoznaš nas in naše resnično življenje, si moraš obuti gojzarje, šohe, mi rečemo. In narediti korak v hribe. Tam je naše resnično življenje. Ljudje ne morejo verjeti, da pod kotli v planinah še zmeraj kurimo ogenj. Tako kot pred štiristo leti."

Poseben šok je v posoških planinah pa je doživel japonski novinar, vajen urbanega ritma velemesta. "Japonca je šokiral podatek, da naša krava živi po štirinajst let. Da otroci pomagajo zraven živine. Ni mogel verjeti, da sir obračamo na roke, da ga peremo z rokami, da ga zorimo na lesenih policah. To je bil drug svet za njega."

Vedno več turističnih delavcev in vedno manj kmetov
V okviru turistične dejavnosti Mlekarne Planika bodo letos v Bovcu turistom na ogled odprli njihovo ekološko posest. Z geografsko zaščitenim sirom Tolminc pa mlekarna že leta oskrbuje Hišo Franko in Joška Sirka, edinega Slovenca z Michelinovo zvezdico. Anka je namreč prvoborka za lokalno pridelano hrano in avtohtone produkte.

"Vedno mi je šla na živce mestna, površinska miselnost, da je modno jesti jogurt s čim manj maščobami. Maščoba da okus izdelku. Jaz pravim – pojej, kar potrebuješ, potem pa to skuri. Ne leži na kavču in glej televizije. Ne nazadnje – trendi se obračajo v nasprotno smer. Nam prodaja izdelkov z manj maščobe pada. Kar dokazuje to, da so ljudje začeli razmišljati. Veste, naša dolina ni bila nikoli bogata. Naši predniki so imeli mleko, sir, skuto in svinjsko meso. Pojedli so vse in bili vseeno suhi. Ta obsesija s čim manj maščobami je modna muha."

Turizem se v Zgornjem Posočju tesno prepleta s kmetijstvom. Ravno kmetje so tisti, ki s pašo živine in košnjo ohranjajo krajino privlačno za turiste. Dolina Soče namreč počasi izgublja kultivirano krajino. Gozd prihaja vse bližje naseljem. Tam, kjer so bili prej travniki, je zdaj gozd, polja pa so postala travniki. Turističnih delavcev je danes vse več, kmetov pa čedalje manj. Kar je svojevrstna ironija. "Je pa mleka čedalje več," me dopolni Anka. "Tisti kmetje z eno ali dvema kravicama, to se opušča. Malo je tistih, ki še vzamejo koso v roke in pokosijo breg. So pa zato v igri večji kmetje."

Vojna krajina, ki je postala izložba turizma
Malokdo verjame, da je bil danes zaraščen prostor doline Soče nekoč kamnita puščava. In še danes se po planinah čuti vojna krajina, ki jo je za seboj pustila velika vojna soške fronte. "Na planini, kjer poleti pasemo, pravijo, da je bilo po 1. svetovni vojni teren tako razoran, da bi lahko sadili krompir. Ni bilo niti kvadratnega metra zelenega. Potem so kmetje v treh letih tako usposobili teren, da so lahko gnali spet živino na pašo. Še danes so pastirski stani prekriti s pločevino iz prve vojne. Pa seniki po hribih. Žičnata ograja je še vedno od tedaj. Pa poti, korita in studenci. To je del nas. To živimo."

Večino svojega dopusta Anka preživlja v planinah. Kot pastirica in sirarka. Poleti mora namreč skupaj s svojo družino oddelati svoj delež pašnje in molže ter sirjenja na planinah. Njeno delo je način življenja in malo zlaganega je v njem. "Mi smo morali biti trmasti, če smo želeli ostati in obstati v dolini Soče. To nas kuje vsak dan."