Andrejo Valtanen je pred 22 leti ljubezen pripeljala v deželo na severu Evrope, zato je Kranj hitro zamenjala za Helsinke. Čeprav so Finci res zadržani (treba jih je taliti počasi kot led, pravi), se pod njihovo hladnostjo skrivajo skromne in poštene duše, ki sledijo načelu "Ne pretiravaj." Z družino - možem in sinovoma - živi v Lahtiju, kjer dela v družinskem podjetju za grafično oblikovanje, dejavna pa je tudi v Združenju staršev slovenskih otrok, ki živijo na Finskem.

Andreja je spregovorila o finski zimi, izjemni razširjenosti teka na smučeh, gospodarskem stanju, razlikah med moškimi in ženskimi poklici in slovenskih podjetjih, ki so se prebila na zahtevno finsko tržišče, pa tudi o pregovorni ljubezni Fincev do alkohola. Da, ta stereotip drži, res ne znajo piti zmerno.

Stereotipov o Finski je kar nekaj - savna, mraz, alkohol, samomori, jezera, rahlo depresivni ljudje, Nokia, plavolasci, Božiček. Kateri po vašem mnenju najbolj držijo?
Na Finskem je res mrzlo, a mraz ni največji problem. Doma sem z Gorenjske, kjer je bilo vsaj pred 20 leti tudi mrzlo. Večji problem je, ko nastopi tema, to je od oktobra do konca decembra. Nato se začne boljše obdobje, ko posije tudi sonce, takrat je lažje. Meni je najtežje prav to obdobje, ko je temno. Najhladnejši del leta je konec januarja in februar, in to zato, ker se ustali visok zračni pritisk in takrat lahko tudi več dni sije sonce, to pa povzroči, da je bistveno hladneje. Na jugu Finske to pomeni od -10 do -25 stopinj, na severu pa je še mnogo hladneje, mraz pa vztraja dlje časa. Najlepši čas je tako zimski čas, okoli velike noči, takrat je svetlo, sije sonce, jezera so še zamrznjena. Na jugu se led na jezerih stali konec aprila, na Laponskem še dosti pozneje. Takrat je krasno smučati po jezerski gladini, ko pred seboj vidiš več deset kilometrov ravnine.

Kakšno pa je poletje?
Povprečna temperatura je 18 stopinj, se pa spreminja. Letos smo imeli zelo lepo poletje, julija je bilo okoli 20, 25 stopinj, celo do 30 stopinj je prišlo, tako da je bil skoraj podrt temperaturni rekord. Junij pa je bil zelo hladen, bilo je le od 10 do 15 stopinj. Večinoma imamo samo mesec ali dva, da ni treba niti enkrat zakuriti. Za ogrevanje so tudi pri nas, na Finskem, priljubljeni lesni peleti. V mestih je razširjen toplovod, veliko ljudi še vedno ogreva tudi na elektriko, a je to drago, zato je tudi veliko toplotnih črpalk. Predvsem na deželi pa imajo tudi nove hiše posebne peči, s katerimi domačini lahko ogrevajo in v njih tudi pečejo kruh in pecivo. Te peči so malce podobne starim slovenskim pečem, ki so jih imeli v bivalnem prostoru, v "hiši", ogrevale pa so se iz kuhinje, gospodinje pa so jih uporabljale tudi za peko.

Živite v Lahtiju, ki je eno najbolj tradicionalnih zimskošportnih prizorišč, zato so primerjave z našo Planico na mestu. V Planici se čez leto praktično ne da kupiti spominka, obiskovalec lahko le pogleda skakalnice in odide. Kako je v Lahtiju? So objekti izkoriščeni tudi za kaj drugega? Se poleti kaj dogaja?
Do skakalnic imamo zelo blizu. Skakalnice ležijo na največjem hribu na jugu Finske, to je Salpausselkä, mi pa živimo na drugem koncu hriba, okoli 15 minut stran. Celotni športni center je zelo zanimivo zasnovan. Skakalnice niso postavljene v hrib tako kot v Planici, ker hrib ni dovolj strm, zato potrebujejo oporo, da drži zaletišče. Ob skakalnicah je velik stadion, ki ga poleti uporabljajo za nogomet in atletiko, pozimi pa se spremeni v stadion za smučarske teke. Iz tega stadiona so speljane tekaške steze. Na hribu, povsem blizu nas, poteka več deset kilometrov zelo lepo vzdrževanih tekaških poti, ki so osvetljene do 22.00, da gredo lahko ljudje po službi še tečt. Poleg tega je v sklopu tega centra tudi športni muzej, poleti pa v doskočišču skakalnice naredijo plavalni bazen. To je krasno, plavaš in gledaš nad seboj turiste, ki se vozijo z žičnico do vrha skakalnice. Za turiste je skakalnica odprta le poleti.

Koliko meri najvišja točka Finske?
Najvišji hribi so na Laponskem, v zahodnem delu, ki je blizu norveške meje. Najvišji hrib se imenuje Halti in je visok nekaj več kot tisoč metrov (1324 m, op. a.). Slovenci ga morda poznajo po športni blagovni znamki kakovostnejših oblačil Halti. Luhta je podjetje iz Lahtija, njegovi blagovni znamki sta Halti in Icepeak. V Sloveniji - se mi zdi - je posebej razširjena znamka Icepeak. Izvozijo 90 odstotkov svojih športnih oblačil. Obratno pa je na Finskem veliko proizvodov slovenske Alpine, ki je poznana predvsem po tekaških čevljih. Alpinini čevlji so posebej cenjeni, ker je njen model čevlja precej širok. To sem slišala v trgovinah (smeh). Nosijo jih tako otroci, predvsem nižji cenovni razred, saj otroci že v vrtcu začnejo teči na smučeh, po višjem cenovnem razredu pa posegajo tudi odrasli, ki se s tekom resneje ukvarjajo.

Je tek na smučeh torej finski nacionalni šport ali je to morda hokej?
Absolutno je to tek. Začnejo že v vrtcu. Ko gre otrok v vrtec, mu morajo starši kupiti tekaške smuči. Smuči imajo čez teden spravljene v vrtcu, v petek pa jih odnesejo domov, da gre lahko tečt še vsa družina. Da Finci veliko tečejo, je čista resnica. Soseda, recimo, je vso zimo v službo tekla na smučeh, saj je mož potreboval avtomobil. V službi so imeli garderobo in tuš, da se je nato preoblekla in začela delati. Našel se je celo neki navdušenec, ki je začel mazati smuči (smeh). Danes so razvili nanopodlago, neko tehnologijo, da smuči ni treba več mazati. To je namenjeno rekreativcem, za profesionalce so še vedno potrebne maže.

Proge za smučarski tek včasih vzdržujejo celo bolj kot ceste. Spomnim se, ko sem zjutraj hodila čez tekaško progo, sem morala najprej čez glavno cesto, ki vodi od ruske meje prek Lahtija do središča Finske. To ni avtocesta, saj je teh na Finskem zelo malo. Potekajo le v smeri sever-jug ali pa se začnejo šele nekaj deset kilometrov pred večjimi mesti. No, na bregu pri skakalnicah so ruski avtomobili in tovornjaki stali in niso mogli naprej, saj je čez noč zapadlo več deset centimetrov snega. A ko sem prišla do tekaških prog, so bile ob osmih zjutraj že vse poravnane in prvi tekači so že tekli, verjetno v službo. Seveda ne tečejo vsi v službo, ni pa to nič čudnega. Tečejo ljudje vseh starosti. Proga blizu nas je namenjena težjim treningom, tako da na njej starejših ni, po jezeru, spomladi, pa je zelo veliko starih ljudi, za katere se včasih zdi, da niti hoditi več ne morejo, tečejo pa še vedno.

Sodeč po priimku, vas je na Finsko pripeljala ljubezen. Prosim, povejte na kratko svojo zgodbo. Kako ste spoznali svojega moža? Koliko časa že živite na Finskem?
Spoznala sva se spomladi leta 1992. Slovenija je bila ravno sveže osamosvojena in eden prvih večjih oblikovalskih kongresov je bil ICSID (International Council of Societies of Industrial Design). Moj bodoči mož je bil v službi v Design Forumu v Helsinkih, sama sem bila sveže zaposlena kot oblikovalka pri Gorenjskem tisku. Spoznala sva se na kongresu, še istega leta, septembra, sva se v Sloveniji poročila, čez par dni pa se že odselila v Helsinke. Vse je bilo precej hitro. Najprej sem študirala, čeprav sem že v Ljubljani končala fakulteto za oblikovanje. A na Finskem je bila v 90. letih huda gospodarska kriza in je bilo težko dobiti delo, zato sem še na Finskem diplomirala na fakulteti za oblikovanje. Kmalu sem spoznala slovenskega oblikovalca Dušana Jovanoviča in sem nekaj let delala pri njem. Ko pa je naša družina zrasla, nam je v Helsinkih postalo pretesno in smo se preselili v Lahti. V Lahtiju imamo svojo hišo, zgoraj imava studio za grafično oblikovanje, spodaj pa stanujemo. Fanta sta že zrasla. Vikke Luka je star 16 let, Veikka Matic pa 14. Na Finskem je navada, da ima vsak vsaj dve imeni. Kličemo ju s prvim, v dokumentih pa imata zapisani obe. Ravno gledam zvezke mlajšega sina in ima povsod napisano Veikka M. Valtanen, torej hoče ohranjati tudi slovensko identiteto.

Z možem imate torej svoje podjetje. Kako lahko oziroma težko je na Finskem ustanoviti svoje podjetje? Država pri tem kaj pomaga?
Težko primerjam, saj v Sloveniji nikoli nisem bila podjetnica. Na Finskem država pomaga novoustanovljenim podjetjem, veliko podjetij dobi začetni denar, a morajo za to ustrezati določenim pogojem. Podjetniki morajo narediti neki tečaj in narediti uradno analizo podjetja. Pomoč dobijo v denarju in tudi v obliki konzultacij, ki jih omogočijo na začetku, da s konzultanti izračunajo ceno izdelka, pogledajo možnosti na tržišču, konkurente ... Seveda pa imajo podjetniki slabši položaj kot tisti, ki so zaposleni v javnem sektorju. Če zboliš v javni službi, dobiš nadomestilo za čas bolniške takoj, podjetniki pa ga dobimo šele po treh tednih. Če sta v podjetju zaposlena dva, mož in žena tako kot midva, in če je dela le za enega, en sam ne more biti brezposeln, ampak mora podjetje v stečaj. Podjetniki nimamo niti bonitet za dopust. To so normalne stvari.

Pa obstaja tudi na Finskem zato neka napetost med zasebnim in javnim sektorjem, ko prvi drugemu očita "sedenje" na državnem denarju, lenobo, prezaposlenost in preveliko varnost delovnega mesta?
Seveda. Veliko ljudi je moralo postati podjetnikov, ker služb zanje v javnem sektorju preprosto ni bilo. Tudi grafični oblikovalec je eden takšnih poklicev. Seveda pa tudi državne službe niso več povsem varna možnost, takšnih služb danes praktično ni.

Finska ima enega najvišjih dohodkov na prebivalca na svetu, izjemno dobro izobraževanje, po kakovosti življenja in varnosti je tudi med najboljšimi na svetu. Živijo ljudje dobro, kot je to sinonim za socialne skandinavske države, in si lahko privoščijo razkošje, ne le golo preživetje?
Povprečna plača je bistveno višja kot v Sloveniji. Na Finskem se govori o bruto plačah, v Sloveniji pa o neto plačah. Povprečna bruto plača na Finskem je nekaj več kot 3.000 evrov za moške, v ženskih poklicih pa je nekaj sto evrov manj. Ženski evro je 80 centov moškega evra ...

Torej tudi na pregovorno enakopravnem severu obstajajo razlike med zaslužkom moških in žensk? Čeprav je Finska v politiki že imela nekaj vplivnih žensk na vodilnih položajih ...
Da, razlike obstajajo. To ne pomeni, da na istem delovnem mestu ženska dobi manjšo plačo, ampak da so tipično ženski poklici v primerjavi s tipično moškimi plačani manj. Tipična poklica sta poklic moškega v papirni industriji in ženski poklic negovalne oziroma medicinske sestre. Z enako izobrazbo ima moški bistveno višji dohodek. Žensk je v politiki in gospodarstvu veliko, a ne na vodilnih mestih. Koliko si Finci lahko privoščijo? Plačujejo zelo veliko davkov, in čeprav se zdi, da je plača visoka, so neto zneski bistveno, res bistveno nižji. Poleg običajnih dajatev obstajajo tudi občinski davki, saj se veliko skupnih zadev, kot sta zdravstvo in šolstvo, financira iz občinskega denarja, zato občine same oblikujejo svoj davek. Ta se giba med 16 in 22 odstotkov. Na žalost je v bogatejših občinah nižji, v revnejših podeželskih občinah pa višji. Ene stvari so relativno poceni oziroma sprejemljive. Stanovanja so zelo draga, med ceno bencina, potem ko je v Sloveniji v zadnjih letih tako narasla, ni več tako velike razlike. A na Finskem so razdalje tako velike, da ljudje res potrebujejo avtomobile, po mojem mnenju bolj, kot bi jih potrebovali v Sloveniji.

Davki na avtomobile so izredno visoki. Povprečna starost finskega avtomobila je enajst let in pol! Na jugu, kjer so ljudje premožnejši, so avtomobili stari osem let in pol, na vzhodu, proti Rusiji, pa je povprečna starost celo 14 let! Ljudje si preprosto ne morejo privoščiti novih avtomobilov. In ne vozijo švedskih volvov, največ je nissanov in toyot. Vzdrževanje avtomobilov je tako zelo drago, da je veliko vozil že na meji varnosti. O tem se v javnosti veliko govori. Poskušali so z različnimi ukrepi, da bi ljudje kupovali nove avtomobile, a so se s krizo stvari znova poslabšale. Je pa finska logika o tem, kaj si privoščiti, drugačna kot v Sloveniji. Zagotovo hodijo na potovanja več kot Slovenci. Treba je iti daleč, in to pozimi, na primer na Tajsko ali Kanarske otoke. Zunaj jedo relativno malo, saj so cene v gostilnah in restavracijah visoke. Priljubljena in cenejša so samopostrežna kosila, pri katerih se za eno ceno vzame s samopostrežne mize toliko, kot hočeš. Da ne govorim o cenah alkohola. Pivo stane nekje od pet do osem evrov. Če gredo Finci v tujino, je pivo pol cenejše, zato ga seveda kupijo in tudi vsega spijejo.

Stereotip o Fincih kot velikih pivcih torej drži. Menda imajo še posebej radi vodko in pivo ...
Da, drži. A finska kultura pitja je drugačna. Po litrih popitega čistega alkohola na prebivalca so Finci približno izenačeni s Francozi, a za Fince velja, da so veliki pivci, za Francoze pa ne. Francozi namreč ob vsakem obroku popijejo kozarček vina, medtem ko Finci ne znajo piti zmerno. Oni znajo biti le povsem brez alkohola ali pa popivajo. Pijejo le konec tedna, po savni in na počitnicah. V tujini se obnašajo kot otrok, ki mu ponudiš liziko ... Ampak ko ne pijejo, dobesedno ne pijejo. Če gredo konec tedna na kosilo, tisti, ki vozi, ne pije. To je zlato pravilo. Niti enega kozarčka. Ko pijejo, pijejo preveč, sicer sploh ne pijejo. Tudi na družinskih praznovanjih, na primer matura je zelo pomemben praznik, je navada, da se ponudijo kava, čaj in brezalkoholna pijača. Če kdo pride na obisk, ne ponudiš alkohola. Ob hrani pijejo večinoma vodo, pri samopostrežnih kosilih tudi domače pivo, ki pa je brezalkoholno, in mleko. Tudi odrasle možakarje je mogoče videti ob obroku s kozarcem mleka v rokah. Zaradi potovanj se ta navada počasi spreminja in Finci si, podobno kot v nekaterih drugih državah, vse pogosteje ob kosilu privoščijo kozarec vina.

Pred približno desetimi leti si je večina Slovencev za svoj prvi mobilni telefon omislila Nokio, v zadnjih letih pa je to ogromno podjetje, ki ima sedež v bližini Helsinkov, izgubilo stik s konkurenti, kot so Samsung, Apple, HTC. Lani je Nokiin sektor mobilnih telefonov kupil Microsoft. Kako so to sprejeli in kako zdaj stoji Nokia? So zadovoljni z novimi lastniki?
Microsoft je kupil le del Nokie, telefonski del izdelovanja telefonov, medtem ko so telefonska omrežja in tehnologija, povezana s tem, ostala Nokii na Finskem. Finska Nokia je morala dati v pogodbo, da ne bodo izdelovali več telefonov z imenom Nokia, dobili pa so vse licence, ki jih je Nokia razvila v vseh teh letih, kar ji še vedno prinaša velike dobičke. Veliko ljudi je zaradi prodaje ostalo brez dela, saj so že ali še bodo zaprli tovarne, ki so še bile na Finskem, tako da bo brezposelnih več tisoč ljudi.

A finska Nokia, kar je od nje ostalo, je veliko bolj zdrava, tudi vrednost delnic se je dvignila. Manj je verjetno znano, da je Nokia tudi ime kraja blizu Helsinkov. Tovarna je v 80. letih izdelovala vse mogoče, od škornjev do televizorjev in iz tega elektronskega dela se je razvila telefonska Nokia. Škornji znamke Nokia obstajajo še danes in imajo na Finskem prav tak sloves kot telefoni. To so posebni gumijasti škornji, ki so namenjeni za mraz in vlago, delajo jih tudi ročno. Ker držijo vlago, jih potrebujejo finski ribiči, saj so tudi pri -30 stopinjah dovolj topli in ne premočijo. Ribiči lovijo tako, da imajo en meter dolg sveder s premerom deset centimetrov, s katerim izvrtajo luknjo v led, se usedejo na stolček in nato 30-centimetrsko palčko pomakajo v vodo ter tako lovijo ribe, podobno kot Eskimi. Bolj navdušeni ribiči izvrtajo dve večji luknji in s posebnim sistemom mrežo raztegnejo pod ledom do druge luknje. Škornji znamke Nokia niso poceni, poleg ribolovu so namenjeni tudi pohodništvu, saj so fleksibilni in mehki. Veliko Fincev hodi na pohode na Laponsko, ki je močvirnata, zato navadna obutev ne pride v poštev. Tudi vsi otroci nujno potrebujejo škornje, Nokiini pa so mnogo lažji. Skrivnost je v njihovi sestavini, v njiih je veliko naravnega gumija in na navodilih za uporabo piše, da jih je treba negovati z glicerinom in hraniti v temnem prostoru. Ker to niso navadni škornji, to so škornji Nokia.

Ko so Nokio prodali, so ljudje jokali, mnogi so menili, da so s tem prodali celotno državo. Nokia je bila zelo pomembna v 90. letih, med hudo gospodarsko krizo, ko je finska marka devalvirala za 20 odstotkov. To zdajšnjo krizo kar naprej primerjajo s takratno, ko je Nokia rešila Finsko, saj je za seboj potegnila celotno gospodarstvo. Po drugi strani obstajajo tudi ljudje, ki so z Nokiinimi delnicami močno obogateli, slučajno ali načrtno. A "Nokia milijonarji" oziroma vsi drugi bogataši svojega denarja ne razkazujejo, verjetno je to del protestantskega načina življenja, ki zapoveduje skromnost in poštenost. Recimo, najdražji avto, s katerim se še "lahko" voziš, je volvo, italijanske prestižne znamke so manj sprejemljive ...

Omenili ste že Alpino. Kako pa je z drugimi slovenskimi izdelki na Finskem, lahko v trgovinah ali na ulicah vidite kakšen slovenski napis?
Prisotno je tudi Gorenje, ki je pred leti v Lahtiju kupilo podjetje UPO za izdelavo gospodinjskih aparatov, a ker so ga že po enem letu prodali, ima Gorenje kar precej negativen sloves. Gorenje se pojavlja v vseh cenovnih razredih. Videla sem tudi nekaj izdelkov podjetij Medex in Elan. Posebej veliko se na cestah vidi prikolic in avtodomov Adria. Adria je zelo cenjena in čisto v vrhu po prodanih izdelkih. Za kampiranje v šotorih je tu precej mrzlo, zato so prikolice in avtodomi bolj priljubljeni, zraven vseh smučišč so vedno tudi prostori za kampiranje s prikolicami. Prav veliko slovenskih podjetij pa ni.

Finska meji tudi na Rusijo, Rusija pa se je zadnje čase zaradi potez v Ukrajini znašla na udaru zahodnih držav. Posebej zaskrbljene zaradi kremeljske politike so baltske države, ki se bojijo, da bi Rusija lahko "požrla" tudi njih. Kakšno je na Finskem razpoloženje glede tega?
Skrbi, da bi Rusi zasedli finsko ozemlje, ni, morda bi lahko celo bolj govorili v obratni smeri. Finska je bila v drugi svetovni vojni poraženka in mislim, da je bila edina evropska država, ki je svoj vojni dolg vrnila v celoti. To je pomenilo, da so morali vzhodni del pokrajine Karelije dati Rusiji in v tem smislu še vedno obstajajo težnje, da Finska to ozemlje dobi nazaj. Čeprav je ruski del danes zelo reven, brez gospodarstva. Finci drugi svetovni vojni ne rečejo tako, delijo jo na zimsko in nadaljevalno vojno. Ruska zimska ofenziva se je začela novembra 1939, in čeprav je trajala le nekaj mesecev, so bili pogoji izredno težki, bilo je -35 stopinj. Finsko so želeli na severu presekati na pol, vendar jim ni uspelo. Leta 1941 se je začela nadaljevalna vojna, ki se je končala leta 1944.

Rusov se Finci v tem smislu bojijo, proti njim se počutijo majhni. Se pa zavedajo, da je Rusija zanje gospodarsko izjemno pomembna in kriza v Ukrajini je za finsko gospodarstvo izredno boleča. Valiu, finskemu proizvajalcu mlečnih izdelkov, so se zaradi prepovedi izvoza izdelkov v Rusijo začeli kopičiti izdelki. Zapakirane v rusko embalažo so jih za mnogo nižjo ceno dali v finske trgovine, posebej ob meji z Rusijo. Finski živilski izdelki so na ruskem trgu malce dražji, zaradi obdavčitve in kakovosti. Ljudje so izdelke preimenovali v "Putin sir" in bil je strašen naval z obeh strani. V finskih trgovinah je tako zavladalo skoraj obsedno stanje, v trgovine se je zgrinjalo po 16 avtobusov hkrati ...

V strahu je tudi finska letalska družba Finnair, ki leti v Azijo. Najbližja pot iz Evrope v Azijo je prav prek Finske in severnega dela Azije, zato ima Finnair prednost pred drugimi družbami, Azija je zanje izjemnega pomena. Če bo Rusija res zaprla zračni prostor, jih bo to močno prizadelo. Skrbi tudi mnogo investitorjev in bančnikov, zato je Finska v okviru EU-ja precej nenaklonjena dodatnim sankcijam proti Rusiji.

Največja razlika v primerjavi s Slovenijo?
Moj mož je nekaj opazil, sama pa se z njim strinjam: ko se sprehajaš po finskih in slovenskih ulicah, dobiš občutek, da je Finska nekdanja socialistična država, v kateri so skrbeli za skupne stvari, ceste, urejenost stavb, saj je to boljše kot v Sloveniji. Recimo, urejenost cest, starih stavb, na primer v Šiški in za Bežigradom so nekdaj lepe stavbe v strašno slabem stanju. A če gledamo, s kakšnimi avtomobili se ljudje vozijo in kako imajo urejene svoje hiše, tu so Slovenci boljši. Skupna last je torej bolj urejena na Finskem, osebna pa v Sloveniji.

IZ PRVE ROKE