Mehika je država, kjer te temperament ljudi prevzame, pestrost hrane omami, pokrajina pa povsem osvoji, opisuje Denis državo, v katero se je podal z namenom - zaradi velike želje po študiju igre in nastopanju v tamkajšnjih televizijskih nadaljevankah.

Sprva je živel v obmorskem letoviškem mestu Playa del Carmen, nato pa se je preselil v kaotično, neobvladljivo velemesto Ciudad de Mexico, kjer se preživlja s honorarnim delom v gledališču. Kot je poudaril v intervjuju, Mehika niso le tortilje in mamilarski karteli, ampak mnogo več kot to. Navsezadnje je to tudi dežela, v kateri smo Evropejci izjemno dobrodošli in cenjeni. Več pa v spodnjem pogovoru.

V Mehiko ste odšli pri rosnih 22 letih, z željo, da se naučite španski jezik in spoznate mehiški svet gledališča in televizije. Zdaj v državi živite leto in pol. Je država izpolnila vaša pričakovanja?
Do zdaj lahko govorim samo o pozitivnih izkušnjah z Mehiko, domačini … res! Moja želja, kot sem že prej omenil, je bila študij igre. Že od devetega leta vem, kaj želim početi, in to me je pripeljalo do Mehike. Najtežje, mislim, da me še čaka, ampak trenutno stvari potekajo še bolje, kot bi si želel. Najtežje je vsekakor (ne glede na to, kako zelo imam rad španski jezik) igrati v tem jeziku. Ko sem igral v slovenščini, je bilo vsekakor lažje. Priznam, da nisem preveč privrženec improviziranja, temveč načela "treba se je naučiti tekst", a v Sloveniji sem lahko včasih malo pogoljufal (smeh).

Kako so vašo odločitev, da se preselite čez lužo, sprejeli starši? So vas morda v tem času že obiskali?
Tudi za moje domače ni bilo preprosto. Ampak vsi vemo, zakaj je prišlo do te točke. Predvsem je res, da ko se posloviš, se še ne zavedaš, da teh ljudi morda dolgo ne boš videl. Hkrati si vzhičen, ker veš, da greš naproti novi izkušnji. Nisem si predstavljal, da bom po treh mesecih tako začel pogrešati vse, tako da sem imel kar krizo. Ampak tudi to je treba preživeti. Kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Imam pa namen to leto prileteti domov in obiskati družino in prijatelje.

Sprva ste precej časa preživeli v obmorskem, ZDA najbližjem delu Mehike, Cancunu, ki z okolico velja za eno izmed priljubljenih turističnih destinacij. Ali se zato čuti ameriški vpliv in v kolikšni meri? Kako bi označil temperament ljudi in pokrajine?
Res sem nekaj časa preživel v Cancunu, ki se mi zdi nekako drug Miami, preprosto me ni pritegnil. Kar me je zares očaralo in kjer sem preživel skoraj 90 odstotkov časa, je Playa del Carmen, kjer sem čutil precejšnji vpliv Italijanov. Res se mi zdi zanimivo, pravzaprav najdeš več Italijanov kot Mehičanov (smeh). Veliko je italijanskih restavracij, tudi nekateri hoteli se prilagajajo samo italijanskim turistom, kjer jih pričaka italijanska ekipa (animacija, vodnik, osebje v hotelu …). To me je zares presenetilo. Naj se vrnem spet malo k ameriškemu vplivu … V Cancunu in okolici se da opraviti nakup tudi z dolarji, nekateri pa prejemajo celo plačo v dolarjih, tako da se ameriški vpliv pozna. Temperament ljudi? Playa del Carmen je ena izmed najbolj priljubljenih turističnih točk, kjer so diskoteke in bari odprti vsak dan. Ljudje so zelo temperamentnega duha. Kar pa zadeva pokrajino, pa lahko rečem, da je božanska. Mene je čisto očarala in prevzela - zame je to eden izmed najlepših krajev, kar jih poznam.

V Sloveniji imajo televizijske serije, telenovele, precejšnjo gledanost. Komu so po vašem mnenju namenjene tovrstne televizijske serije in kakšen pomen imajo v Mehiki in Latinski Ameriki, ki velja za tako imenovano zibelko telenovel?
Tukaj je veliko žensk doma. Ženske srednjega sloja ne hodijo v službe, posvetijo se družini in otrokom. Telenovele so namenjene tem ženskam. Telenovele so pomembne, ker so igralci zelo dobro plačani (tudi če jim ta žanr ni všeč, jih veliko igra, ker je pač to njihov kruh), širijo pa se tudi v ZDA, ker imajo določeni predeli ZDA veliko mehiškega prebivalstva (Los Angeles, Teksas).

V telenovelah so vsi vidni igralci in igralke videti "kot iz škatlice" - naličeni, sfrizirani, zapeljivo oblečeni, vitke postave, zagoreli ... Je tudi na ulicah mest videti takšne ljudi, ki po videzu bolj spominjajo na Evropejce kot Mehičane?
Tako je, običajno, kot drugod po svetu, tudi v Mehiki potekajo avdicije za posamezne telenovele ali filme, imajo pa tukaj veliko težo poznanstva in le tako ti lahko uspe priti do pomembnih vlog. Videz igra pomembno vlogo, včasih se zgodi, da igralci posežejo tudi po plastičnih operacijah, saj jim le tako uspe priti v ožji izbor na avdiciji. Pri avdicijah za mehiške telenovele gre tudi omeniti, da imajo tukaj večjo prednost oziroma možnost za izbor priseljenci iz Evrope, saj so svetlopolti igralci izjemno cenjeni in privabljajo več gledalcev pred televizijske zaslone. V povprečju pa moram reči, da imajo Mehičani nadpovprečno težo, kar je težava tako pri ženskah kot moških, in velikokrat je temu primeren tudi uspeh oziroma neuspeh na avdiciji.

Ste morda tudi sami že imeli priložnost sodelovati na snemanju mehiške telenovele? Kakšen je ta svet - so igralci velike zvezde, kako težko je priti zraven, katere telenovele so trenutno najbolj priljubljene?
Da, imel sem priložnost nastopati na snemanju. Snemanje se v veliko primerih precej razlikuje od načina, ki smo ga vajeni v Evropi. Precej denarja se nameni snemalnim kulisam; poznam primere, ko so zgradili celotno vas, ki so jo pozneje uporabili kot kuliso za snemanje televizijskih serij. Ekipe, ki sodelujejo pri snemanju nadaljevank, so izjemno profesionalne in zelo izkušene na svojem področju, saj ustvarjajo nadaljevanke, ki jih gleda velik del sveta, sploh špansko govoreči. Kot sem že poudaril, so tudi tukaj pomembna poznanstva, več znanih osebnosti poznaš s tega področja, več možnosti imaš, da te tudi povabijo na avdicijo ali morebiti že kar na snemanje. Veliko vlogo pri snovanju, ustvarjanju in snemanju telenovel ima mednarodno znana produkcijska hiša Televisa, ki je tudi sicer največja televizijska hiša v Latinski Ameriki in tudi posname največ kakovostnih telenovel. Pred kratkim so odprli svojo produkcijsko podružnico tudi v Miamiju, kjer so telenovele tudi zelo priljubljene. Kot zanimivost gre omeniti, da produkcijske hiše svoje nadaljevanke, ki imajo običajno precej veliko število delov, prilagajajo glede na gledanost. Tako se včasih zgodi, da določeno nadaljevanko zaradi slabe gledanosti skrajšajo in predčasno prenehajo snemanje nadaljnjih delov, spet pri drugih se zgodi, da dodajajo dele in s tem ohranijo gledanost.

V Sloveniji se pogosto srečujemo z miselnostjo ljudi, da ni dovolj priložnosti in da je ozračje za ustvarjalnost in nove priložnosti negativno. Kako je s tem v Mehiki, se ponuja veliko priložnosti?
Tu je možnosti za uspeh nešteto. Prav na vsakem področju imaš možnost uspeti, ker je urejenost na področju podjetništva veliko manj stroga in veliko bolj fleksibilna, tudi zakoni so veliko manj strogi in se ne izvajajo dosledno. Tako lahko začneš brez vsakršnega kapitala in dokaj hitro ustvariš neki prihodek ter od tam rasteš naprej. Če imaš dobro idejo in točno določen cilj, si vsaj približno organiziran ter priden, lahko sorazmerno hitro preživiš s svojim poslom. Sam sem že od devetega leta dalje imel zelo jasen cilj, kaj želim početi v življenju. Študij, ki sem ga vpisal v Sloveniji, sem ga zgolj zaradi pritiska, v slogu "nekaj pač moraš študirati" - niti približno zato, ker bi me ta študij veselil ali ker bi res želel poiskati službo na tem področju. Zato sem že pred študijem začel razmišljati o tujini. Če se že odločiš, da greš v tujino, moraš imeti res pravi načrt, ker stvari niso lahke. Ampak ko dosežeš to, kar želiš, je vse poplačano. Že na sami poti do tega je občutek neverjeten. Kaj vse človek zmore in doseže, ko dela to, kar res želi - neverjetno!

V Mehiki se odpira ogromno socialnih vprašanj in težav. Ali je težje uspeti oziroma si izboriti delovno mesto v državi, kot je Mehika, če si tujec?
Mehika ima žal zares veliko število socialnih težav. Vendar je tujcem tukaj veliko lažje kot Mehičanom, ki so zelo rasistično usmerjeni. Veliko je tujcev, ki so zares uspešni. Sploh nas Evropejce zelo cenijo. Ne vem, čemu imajo tak odnos, ampak to je, zame k sreči, realnost. Kot nazoren dokaz naj omenim, da sem delal v Playi del Carmen, kjer je bila moja plača občutno višja od plače sodelavca, ki je bil Mehičan in je delal popolnoma enako število ur ter opravljal iste dejavnosti kot jaz. Meni so celo ponudili boljše stanovanje (večji prostori, klimatska naprava …). Morda cenijo tudi to, da smo točni, zanesljivi in predvsem delavni. Pravzaprav bi lahko rekel, da obstaja nekakšna lestvica, kjer smo Evropejci na vrhu, Američani in Kanadčani nekako na drugem mestu, Brazilci in Argentinci pa na tretjem. Šele za vsemi temi se znajdejo Mehičani, nato pa prebivalci iz Srednje Amerike (Gvatemala, Honduras …), ki pa so večinoma res nezaželeni.

Zanimivo, torej v Mehiki državljani drugih latinskoameriških držav opravljajo nekvalificirana in slabo plačana dela, na primer v gradbeništvu in gospodinjstvu?
V zelo velikih primerih si gospodinje s podeželja in iz revnejših vasi iščejo delo in kruh v mestu, kjer običajno delajo kot gospodinje, kar pomeni, da opravljajo preprosta gospodinjska dela. Obstajata dve vrsti gospodinj; prve imajo stalno prebivališče v hiši, kjer delo opravljajo, te so praviloma dražje, druge pa so takšne, ki so samo za določen čas navzoče pri družini oziroma v hiši, opravijo vsakodnevna opravila ter se vrnejo na svoj dom, običajno v predmestje.

Mehika leži na stičišču Severne in Južne Amerike, kjer se srečujejo ljudje različnih narodnosti, med njimi je tudi precej Evropejcev. Statistika kaže, da je 55 % Mehičanov mesticev (mešanica med Indijanci in Evropejci), 29 % je Indijancev in 15 % belcev. Kako je čutiti to narodnostno pisanost?
Da, mehiška družba je izjemno pisana. Trenutno je tudi velik val priselitev iz Srednje Amerike in Španije (zaradi krize). Družba deluje izredno odprta, ampak je v resnici vse prej kot to. Velik pomen ima zunanji videz - najpomembnejši sta barva kože in las, pa tudi urejenost na splošno. Resnici na ljubo je življenje za svetlopolte in svetlolase ljudi veliko lažje. Lažje dobimo zaposlitev in tudi na splošno nam je odprtih več vrat. Položaj je pripeljal celo do te točke, da srednji sloj zelo nerad uporablja podzemno železnico, ker je tam veliko preprostih ljudi. Z ljudmi temnejše barve kože in las se ne želijo družiti ali biti v stiku z njimi. Tudi določeni deli Ciudada de Mexica in določene dejavnosti so ožigosane kot dejavnosti preprostih ljudi in jih iz prej omenjenega razloga srednji sloj ne želi obiskovati.

Uporabljajo Mehičani tudi morda kakšne pripomočke za posvetlitev kože, kot se to dogaja v nekaterih azijskih državah?
Ko sem sam opazil pri ljudeh na plaži, lahko trdim, da tovrstne preparate uporabljajo, saj so bili v predelu glave svetlejši kot na preostalih delih telesa. Ob pogovoru s prijatelji sem se prepričal, da so tovrstni preparati tukaj precej v uporabi, kar spet vodi k temu, da so svetlopolti ljudje precej bolj cenjeni, kar žal velja za večino Mehike.

Mamilarska vojna v Mehiki divja že osem let, v tem obdobju je bilo ubitih že več kot 106.000 ljudi. Kako se domačini odzovejo, ko je govor o mamilarskih kartelih Gulf Zetas, Sinaloa Cartel, Beltran Leyva in kartelih na splošno?
Iskreno povedano ta tema tukaj ni na dnevnem redu pogovorov. Ljudje so sprejeli, da tukaj pač ti karteli delujejo kot delujejo, in svoje življenje priredijo oziroma prilagodijo situacijam - v določenih predelih ne greš sam zvečer naokrog oziroma se jim izogibaš (Sinaloa, Monterrey, Acapulco, Michoacan). Priporočljivo je, da če te hočejo oropati, jim stvari predaš brez kakršnega koli pregovarjanja. Ljudje že od malih nog živijo s tem in to je del vsakdana. Vsekakor si želijo, da se to konča, vendar vedo, da bo za kaj takega potrebno še veliko časa in trdega dela politikov.

Menda vam je prijateljica zaupala grozljivo zgodbo iz svojega otroštva o tem …
Da, prebivalci Mehike so navajeni različnih prizorov, predvsem zaradi navzočnosti tukajšnjih mafijskih kartelov. Najin pogovor je nanesel na problematiko kartelov, ob tem mi je zaupala, da se iz otroških dni spominja, kako je odhajala mimo gozdnatega predela mesta proti domu, tam pa so z dreves visela trupla. Redek, a grozljiv prizor, ki ga ni mogoče izbrisati iz spomina. To so zgodbe, ki jih pripovedujejo ljudje, ki so bili obdani s karteli, vendar v glavnem tukaj velja, da če nisi del neke mafijske združbe, te pustijo v miru.

Mehika ne velja za eno izmed varnejših držav sveta, sploh ko je govor o turizmu, nekatere agencije celo odsvetujejo potovanja v določene predele. Kaj bi vi svetovali Slovencem, ki se odpravljajo na potovanje ali morebiti tudi s trebuhom za kruhom v to državo? Ste se kdaj počutili resnično ogroženega?
(Smeh) Sam sem se v Mehiko zaljubil in menim, da je tukaj kljub situaciji, kakršna je, raj na zemlji. Res je, ne velja za eno izmed najvarnejših držav, a tukaj je to del življenja. Obstajajo "varna" in "manj varna" območja. Če je le mogoče, se gibaš po varnih poteh in se izmikaš območjem ali ulicam, ki jih ne poznaš, ne vzameš taksija z ulice, ne pešačiš pozno zvečer sam. So pa v zadnjih mesecih varovanje poostrili, veliko je policije, prizadevajo si osvetliti večino ulic. Govorim seveda o Ciudadu de Mexicu. Playa del Carmen se mi zdi čisto nasprotje. Tam sem živel devet mesecev in ni nikakršnih težav z varnostjo, tam se res počutiš varen. Je pa zanimivo, da vsi povezujejo Mehiko z negativnimi dogodki, ki žal zelo odmevajo po svetu. Ampak če pogledamo z druge strani, je Mehika tudi država, polna temperamenta, energije, različnih kultur … ima tisto nekaj, kar država mora imeti. Mehika je tako velika država - razdeljena je na 32 zveznih držav -, da pravzaprav v vsaki izmed njih spoznaš drugačno kulturo, pokrajino, podnebje, ljudi … Daleč od tega, da bi odsvetoval potovanje v Mehiko. Nikoli se nisem počutil zares ogroženega. Kot vsepovsod je pač treba paziti nase in na svoje stvari. Previdnost nikoli ni odveč, kjer koli si. Naj pa še omenim, da se nevarni predeli države oziroma področja spreminjajo. ZDA sproti objavljajo, katera območja so primerna za turiste in katera ne.

Kako bi opisali tipičen dan Mehičana, v čem se bistveno razlikuje od slovenskega vsakdana?
Tipičen dan zaposlenega Mehičana se začne z izdatnim zajtrkom, ki najbolj spominja na naše kosilo. Po navadi jedo meso, jajca, avokado, šunko, sir. Med 9. in 10. uro začnejo službo. V času kosila imajo na voljo od dve do tri ure. Nekateri si kosilo prinesejo v plastičnih posodah, večina jih obeduje zunaj. Imajo namreč fonde - ti so še najbolj podobni menzam, kjer je sorazmerno poceni hrana podobna doma pripravljeni hrani. Ali pa jedo na tržnici. Potem se vrnejo na delo in so v službi nekje do 19. ure - oziroma dokler ne zapusti delovnega mesta njihov nadrejeni. Potem gredo domov in ne počnejo nič. Ženske, če seveda hodijo v službo, imajo precej podoben dan. Običajno je, da ima srednji sloj gospodinjsko pomočnico, tako jim doma ne ostane veliko dela. Običajno je tudi, da se konec tedna zabavajo. Ob petkih in sobotah radi hodijo plesat, v kino ali popivajo in se družijo s prijatelji. Znani so tudi po nenehnih praznovanjih ob družinskih ali državnih praznikih, verskih in podobnih - že najdejo kakšen razlog za "fešto". Mehika ima kar nekaj obale, je pa v veliko predelih morje mrzlo in z zelo močnimi tokovi, tako da morje, kot smo ga vajeni mi, odpade. Na turizem pa slabo vplivajo tudi orkani, ki so kar pogosti. So pa drugi obalni deli, ki so mirnejši in tudi zato bolj turistično obiskovani.

Glede na to, da je v številnih predelih zelo vroče in tudi vlažno, sledi tudi popoldanski počitek, značilna siesta?
Kar zadeva sieste in podobne stvari, je tukaj vse zelo odvisno od predela, narave dela, ki ga ljudje opravljajo, in tako naprej. Recimo v Ciudadu de Mexicu siesta ni pogost pojav razen pri družinah, kjer so žene doma. Tudi v Playi in okolici sieste niso preveč razširjene, saj jim turizem predstavlja glavni vir dohodka - prav nasprotno kot v Španiji. Se pa najdejo tudi ljudje, ki siesto redno izvajajo.

Ko pomislimo na Mehiko, si večina predstavlja pikantne zelenjavo in piščančje jedi. V čem se kulinarične dobrote razlikujejo od naših jedi, kaj prevladuje na jedilnikih?
Pikantno je tukaj zakon. Zajtrkuje se s čilijem, pri kosilu je obvezen čili, prav tako večerji. Potem pa še vmes kakšne kokice, prelite s čiliomako, pa kakšno pivo s čilijem … Skratka, čili je tukaj zelo v modi. Mehika ima bogato kulinariko, ki se od pokrajine do pokrajine razlikuje. Na primer Monterrey je znan po veliki porabi govejega mesa. Sicer pa je na splošno na jedilnikih veliko govedine in svinjine, avokada, riža, takosov, quesadillas (tortilja z različnimi nadevi - s sirom, gobami, mletim mesom, šunko, krompirjem …). Ob morju pa je veliko morske hrane.

Imate kakšen recept za tipično mehiško jed, ki si jo je mogoče hitro in preprosto pripraviti tudi doma?
Molletes - bela štručka, ki jo prerežeš napol, potem nanjo namažeš rjav fižol, ki ga "zmiksaš" kot pire, dodaš sir, lahko tudi prepražiš gobe (po želji) in daš v pečico za nekaj minut (toliko, da se sir stopi). Vzameš ven in na vrh dodaš kakršno koli omako ter narežeš paradižnik in belo čebulo na koščke - in že je pripravljeno.

Preteklo leto je bilo v Sloveniji veliko govora o davku na sladke pijače, medtem pa je Mehika že sprejela dodatne obdavčitve in omejila televizijske oglase, ki oglašujejo visoko kalorični pijačo in hrano. Mehika je na nezavidljivem prvem mestu po razširjenosti sladkorne bolezni med prebivalci, posledice tovrstnih bolezni mehiški zdravstveni sistem letno stanejo 10 milijard dolarjev. Kako so se državljani odzvali na tovrstne omejitve visoko kaloričnih pijač in hrane, ki pri nas, vemo, niso nikoli začele veljati?
Večina Mehičanov ima dve slabi razvadi glede prehrane. Kokakola je dobesedno pijača za vse, od 0 do 99 let. Po mojem mnenju je razlog v tem, da je sorazmerno poceni, in ko si utrujen od dela ali sonca, ti hitro dvigne raven energije. Druga navada, ki jo imajo, pa je, da večina odraslih zjutraj pije kavo in je pecivo. Poleg tega pojedo veliko čipsa in drugih nezdravih prigrizkov. Spremenilo se je to, da za iste zadeve plačajo več. Nihče ne je/pije manj. To ni vplivalo na prehranske navade ljudi. Še naprej se veselo prehranjujejo s tem.

Ne le v Sloveniji, po vsem svetu najdemo mehiške restavracije. Vsaj v Sloveniji so cene v njih precej zasoljene. Koliko pa na primer v Ciudadu de Mexicu stane tortilja s piščancem ali kakšna druga tipična jed?
Sorazmerno s standardom se gibljejo tudi cene. Določenih jedi si nižji sloji prebivalstva ne morejo privoščiti, so pa njim namenjene cenovno precej ugodne tržnice, kjer sta tudi kakovost hrane in higiena na visoki ravni. Tržnice so zelo zanimive predvsem za turiste, saj se tukaj mešajo okusi različnih jedi iz različnih predelov Mehike. In Mehika ni samo tortilja. Njena cena se tako precej razlikuje glede na to, ali si jo privoščimo na tržnici ali v restavraciji.

Katera je najbolj pekoča stvar, ki ste jo poskusili, tudi kakšen feferon? In tekila - jo res Mehičani pijejo s soljo in limono, je najboljša tista s črvom, kako se jo naredi? Kaj še pijejo na zabavah?
Nisem poskusil pekočih stvari, ker mi ni všeč pikantna hrana. Kot sem že omenil, uporabljajo veliko, veliko čilija. Je pa res tudi odvisno od čilija, ali je pekoč ali ne. Kar zadeva tekilo in sol, pa tukaj tega ne pijejo. Pijejo samo tekilo ali pa t. i. palomo (tekila + grenivkina gazirana pijača + limona). Tretja možnost je tekila + sangrita, kjer vsako posebej postrežemo v kozarčku za žganje, nato pa se najprej spije tekila in takoj zatem še sangrita - brezalkoholna pijača na bazi paradižnikovega soka. No, kar pa zadeva pijačo s črvom: tekila izhaja iz Jalisca (država Guadalajara), mezcal pa iz Oaxace in prav mezcal je ta pijača s črvom. Ne pa tekila! Ni isto, je pa podobno tekili. Mezcal ima lahko okus tudi po kokosu, kavi … Na zabavah pa so tudi redni pivci piva ali michelade. Michelada je pivo z dodatkom (notri dajo veliko različnih stvari ali začimb po okusu - od omak do želebombonov, skoraj vse, kar ti srce poželi).

Ali pogrešate kakšen prehranski izdelek, ki ste ga navajeni od doma in ga v Mehiki ni mogoče dobiti?
Seveda, kdor koli se preseli v del sveta, kjer ni prisotna njemu domača kuhinja, zagotovo kaj pogreša. Sam na primer izjemno pogrešam kuhinjo svoje mame, zelo pogrešam tudi čevapčiče, ki mi jih je medtem uspelo pripraviti tudi tukaj v Mehiki, prijatelji so bili nadvse navdušeni nad njimi. V Mehiki večine prehranskih izdelkov, ki smo jih navajeni v Evropi, tukajšnje trgovske verige ne prodajajo, mednje žal sodi tudi čokolada milka, nad katero sem zelo navdušen, pa čips s papriko in podobne malenkosti, ki te razveselijo, ko jih dobiš po pošti. Sladice v Mehiki običajno vsebujejo čili, kar pa ni po mojem okusu, že otroške lizike vsebujejo čili in precej pikantne začimbe, kar je precej nenavadno, še posebej če se primerjamo z Evropo. Med jedmi, ki jih poskušajo "kopirati", je pica, je pa žal velika redkost, da naletiš na res dobro picerijo.

Kako pogosto se srečujete z mariači, ste bili kdaj priča njihovi ljubezenski podoknici? Se vam je kakšna serenada posebej usedla v srce?
(Smeh) … Mariači prav tako kot tekila izhajajo iz Guadalajare (Jalisco). Seveda pa jih najdemo po vsej Mehiki, tudi tukaj v Ciudadu de Mexicu. Mariače se najema za podoknice, če je fantu všeč kakšno dekle ali so morda zaljubljeni. Zanimivo pa je tudi, da jih fantje najamejo za opravičila, če so ga morda zelo polomili, ali pa za pogrebe, za rojstne dneve, je kar veliko teh priložnosti. Po navadi pridejo ob polnoči, zapojejo 3-4 pesmi in to je to. Res sem bil tudi sam priča eni podoknici, in sicer moji prijateljici, ko jo je neki fant hotel osvojiti in je pripeljal 12 mariačev, ki so prepevali pod oknom. Žal mi je bilo le to, da se nisem zbudil pravi čas, da bi vse skupaj posnel in fotografiral. Je bila pa zanimiva izkušnja.

Leta 1940 je Mehika štela 20 milijonov prebivalcev, do danes je to število naraslo na 119 milijonov. Naraščanje prebivalstva pa predstavlja tudi veliko težav, saj je treba zagotoviti hrano, delo in stanovanja, kar po drugi znižuje življenjski standard in povečuje revščino. Kako dobro ali slabo se živi v Mehiki?
Hrana je veliko cenejša. Tako je za povprečnega Mehičana strošek za hrano v primerjavi s plačo veliko nižji. Ker je davčna politika veliko manj stroga, si lahko tudi revni ljudje prislužijo hrano, zato tudi niso motivirani za študij, saj lahko hitro zaslužiš dovolj denarja v različnih poklicih. Izjema so seveda najrevnejši prebivalci v zelo odmaknjenih krajih in revnih predelih. Glede stanovanj pa je tu v veljavi sistem "Infonavit" - to spada med obvezne prispevke (v večini zakonitih služb ti jih omogočijo), kjer podjetja v posameznikov sklad vsak mesec odvedejo določeno vsoto denarja. Ko želiš kupiti svoje lastno stanovanje ali hišo, ti pristojna institucija pove, za kolikšen znesek imaš odobren kredit. Tako ti olajšajo nakup lastnega doma.

Glede na to, da je Ciudad de Mexico eno največjih mest na svetu, kako se znajdete v njem? Kako ste našli stanovanje, kako se premikate po mestu?
Čeprav velja Ciudad de Mexico za eno največjih mest na svetu, je javni promet precej dobro urejen. Na izbiro imamo podzemno železnico in metrobus, kar je precej poceni in varno. Za manj varne veljajo kombiji oziroma avtobusu podobna vozila, ki se imenujejo mikro. Ta so med najugodnejšimi prevoznimi sredstvi, vendar zato tudi manj varna, predvsem za tujce. Z mikrom lahko za 5 pesov (0,30 evra) prepotujemo vse mesto, vendar mikro nima začrtane linije in je v zasebni lasti - kot nekakšen velik taksi. Zaradi varnosti je precej pomembno, da ne uporabljamo javnega transporta v poznih večernih urah, čeprav so v zadnjem času policisti na vsakem koraku. Kot zanimivost naj omenim, da cigaret ni mogoče kupiti v škatlicah, ampak jih trgovec odpre pred teboj in lahko kupiš le posamezno cigareto. Na vsakem koraku v mestu lahko naletimo na sveže stisnjene sokove tropskih sadežev, kjer jih prodajajo ljudje iz predmestja kot dodaten zaslužek. Na daleč se opazi razlika med premožnejšim delom mesta in manj premožnim, običajno imajo večstanovanjske hiše poskrbljeno varovanje, kjer je varnostnik navzoč večino časa. Sam prebivam v središču mesta, kjer je za varnost dobro poskrbljeno.

IZ PRVE ROKE