Ko smo med potovanjem po Kambodži celino za nekaj dni zamenjali za krasne plaže na otoku Koh Rong, sta nas tam pričakali dve živahni Štajerki. 28-letni Eva Žvikart in Alja Ovčar sta se pred dvema letoma odločili za trimesečno potepanje po Aziji, ki pa ju je tako prevzela, da sta tam kar ostali. Danes živita na otoku Koh Rong, kjer skupaj z lokalnim partnerjem vodita hostel in lokal Dream Catch Inn.

Imeti svoj posel v Kambodži pomeni imeti železne živce, kajti pravila, kot jih poznamo v Sloveniji, so tam včasih prava znanstvena fantastika, pravita sogovornici, ki poudarjata, da je glavni sistem funkcioniranja v Kambodži "saj bo". Kdaj, je pa že drugo vprašanje. Kambodža ju je osvojila s svojimi dobrovoljnimi, nasmejanimi prebivalci, ki se radi družijo, jedo in tudi počivajo. "Ko je čas za siesto, bi lahko padale vile z neba, pa se ne bo nihče premaknil niti za ped." Kambodža spada med ene najrevnejših držav na svetu, za njo pa so zelo kruta poglavja zgodovine: Rdeči Kmeri s Pol Potom na čelu so v času komunistične diktature v 70. letih pobili blizu dva milijona prebivalcev, za kar velika večina zločincev in mučiteljev ni nikoli odgovarjala.

Kambodža je dežela, kjer velikokrat ostaneš odprtih ust: ko se 320 kilometrov voziš 14 ur, pri čemer vmes dve uri stojiš, ne da bi ti povedali pravi razlog, preostali čas pa se sicer premikaš, a res po polžje, ker je 100 metrov asfalta, potem naslednjih 500 metrov pač ne, vmes pa so tako velike luknje, da čutiš, četudi voznik vozi res počasi, vsak del svojega pretresenega telesa, ki je nehote dolge ure deležen temeljite masaže. Presenetijo te tudi nenehni nasmeški domačinov, pa naj bo ob šestih zjutraj ali polnoči, predvsem pa neka lenobnost, ki ji v največji meri botruje vročina. In vlaga.

Več pa v intervjuju.

Kako sta pristali na otoku, kjer sploh ni ceste, kjer je glavno prevozno sredstvo čoln, hladilnik je največkrat rdeča plastična posoda z ogromnim kosom ledu, povsod pa je polno razigranih turistov?
Pred dvema letoma sva se odločili, da greva za tri mesece potovat. In sva bili najprej en mesec na Tajskem, potem sva prišli v Kambodžo in ko sva prišli na ta otok, nama je bil tako všeč, da sva se odločili, da nekaj časa ostaneva. Našli sva si službo in potem prestavili karto za tri mesece. Po treh mesecih na otoku sva bili popolnoma brez denarja, zato sva poiskali rešitev: šli sva v Phnom Penh in si našli službo z namenom, da zasluživa. Najprej sva se šli biznis z majicami, ki je sicer hitro propadel, a naju je v tistih ključnih dveh mesecih rešil.

Potem pa sva si v enem tednu našli službo kot učiteljici angleščine. Dobili sva službo na istem kampusu, podpisali sva pogodbo za leto dni in pol, ker pa učenje angleščine ni bila v osnovi najina želja, ampak sva poučevali bolj zaradi okoliščin, sva, ko sva prišli na zeleno vejo, razmišljali, kaj in kako. Tako sva imeli pol leta še vsaka še eno službo, nekaj sva si še izposodili in intenzivno iskali možnosti, da bi začeli svoj posel na otoku, saj sva se želeli vrniti sem.

Ko se nama je izmuznila priložnost za posel na sosednjem otoku, pa nama je prijatelj povedal, da lastnika tega lokala in hostla iščeta nekoga, da bi prodala svoj delež. In tako sva tvegali in kupili njuna deleža. Je pa tako, da imava lokalnega partnerja, kajti tu velja pravilo, da kot tujec ne moreš biti lastnik nepremičnine v pritličju, temveč samo od prvega nadstropja navzgor.

Prvi teden sva samo čistili, ker je bilo vse umazano. Kmeri niso ravno najbolj znani po čistoči, organizaciji ali menedžmentu, vse funkcionira bolj po sistemu "saj bo". Treba je imeti pogum, ampak v dvoje je res lažje. Zdaj naju čaka pet zelo napornih mesecev, saj so pred nami najbolj turistični meseci.

Kakšna je struktura turistov?
Prihajajo v valovih, odvisno od počitnic: prav vidi se, ko imajo britanski študenti počitnice, je veliko Britancev, ko imajo Avstralci počitnice, so povsod sami Avstralci. Torej, prihajajo v valovih. Vmes pa je še kup posameznih popotnikov z vseh koncev sveta, tudi Slovenije.

Otok je povezan z ladjo, ki gre vsak dan trikrat na kopno. Ko nas je oplazil ciklon oz. tajfun, ladje ni bilo pet dni in pet dni nismo dobili nobenih zalog. Tukaj namreč ni veliko hladilnikov, tako da je ta povezava s kopnim res ključna. Obstajajo take oranžne skrinje, v katerih so odrezani veliki kosi ledu, to je edini hladilnik, ki obstaja. Vse se naroča v majhnih količinah in se vsak dan sveže pripelje. Kar se zdravega načina življenja tiče - sadje je izvrstno, prepričana sem, da je veliko bolj zdravo kot doma v Sloveniji. Paradižnik moraš tukaj porabiti v dveh dneh, sicer ga lahko vržeš proč. Tako da moramo biti pri naročanju pazljivi, kar pomeni, da moraš imeti kuharico, ki ve, kaj počne. In to ni tako samoumevno.

Kot sta povedali, sta najprej potovali naokrog po Aziji. Kaj je bilo tisto, kar vaju je prepričalo, da sta ostali v Kambodži?
No, prvo pomembno dejstvo je, da sva takrat ostali brez denarja (smeh). Predvsem pa sva ostali zaradi ljudi, ki so res zelo prijazni. V Kambodži dobiš občutek, da lahko nekaj narediš oz. ustvariš, ker ni toliko birokracije, ampak je še vedno vse bolj odvisno od lastne pobude. Če imaš nekaj denarja in si pripravljen nekaj narediti, ti bodo pustili. Je pa tako, da potrebuješ lokalnega partnerja, brez znanja jezika nimaš možnosti.

Če primerjam: v Sloveniji ni možnosti, da bi se lotili posla, tako kot tukaj: potrebovali bi nešteto dovoljenj, kar ti vzame motivacijo, še preden sploh začneš. Rekli sva, da bova poskusili, kar se nama zdi super izkušnja, da se naučiva posla. Tukaj bova tri leta in v tem času se bova naučili poslovati, kot v starih časih: tukaj pišemo račune še na roko, samo gotovina, ni elektronskega poslovanja.

Če sem prav razumela, kot tujec v Kambodži ne moreš biti lastnik nepremičnin?
Ne moreš biti lastnik nepremičnin v pritličju, si pa lahko lastnik vsega od prvega nadstropja navzgor. Lahko kupiš recimo stanovanje. V Phnom Penhu se recimo zelo izplača kupiti stanovanje v 5. nadstropju, v pritličju pa ne moreš. Otok Koh Rong pa je nedavno kot celoto kupilo eno podjetje, tako se zdaj postavlja veliko vprašanj, kaj se bo z njim zgodilo v prihodnjih nekaj letih.

V času genocida in po njem so ozemlje dobesedno razgrabili: nekdo je prišel s puško in si enostavno prisvojil zemljo in nepremičnine. Danes so tako nekateri v Phnom Penhu (v času vladavine so Rdeči Kmeri celotno mesto za tri leta in osem mesecev v celoti izpraznili) izjemno bogati, na drugi strani pa so izjemno revni. V prestolnici so res zelo velike socialne razlike. Že samo med šolami so velike razlike: med javnimi in zasebnimi, kaj šele mednarodnimi. Tam otroke pripeljejo v šole v klimatiziranih avtomobilih, medtem ko na javnih šolah starši pripeljejo otroke na motorjih, pri čemer je pogosto prizor, ko je na motorju več otrok, ne le eden. Razlike so res očitne.

Kako se pa spopadata z učenjem kamboščine?
Hja, to je pa trd oreh. Jezik je zelo težek, imajo tudi drugačno pisavo. Oni producirajo glasove iz grla, ki jih mi sploh ne znamo delati, pri njih pa vsaka najmanjša sprememba pomeni že drugo črko. Desetkrat mi nekaj lahko povedo in desetkrat ponovim, pa nisva povedala iste besede.

Koliko učencev pa je v razredu?Kako sta prišli do poučevanja? Je konkurenca za učenje velika?
Sama sem študirala pedagogiko, Alja ima diplomo, tako da sva imeli reference. Če ne bi imeli šole, potem naju ne bi sprejeli. Bilo je tako, da sva po nasvetu znancev poslali najin življenjepis, ki sva mu priložili fotografiji. Lahko rečem, da so naju vzeli zaradi videza, ne zaradi znanja. Tu namreč velja, da starši pričakujejo in za svoje otroke želijo belo učiteljico angleščine. In ta je za svoje delo plačana veliko bolje kot domačinka ali učiteljica s Filipinov. Belci učijo angleščino recimo dve uri, filipinske učiteljice učijo znanost, matematiko in one delajo za bistveno manj denarja, kot delamo mi. Midve sva dobili 11 dolarjev na uro, Filipinke dobijo pet dolarjev na uro, domačinke pa 2,5 dolarja na uro, pomočnica učiteljice, ki je v vsakem razredu, pa dobi 100 dolarjev na mesec.

Jaz sem poučevala tri razrede, v vsakem je bilo po 22 učencev. Midve sva učili v eni izmed prvih šol v Phnom Penhu, ki ima okoli 15 kampusov, in na vsakem je okoli 500 otrok. To je bila res velika šola.

Je pa Kambodža ena izmed redkih držav, kjer osnovnošolsko izobraževanje ni zakonsko zahtevano? Kako je to videti v praksi? Hodijo vsi v šolo ali ne? Živita na otoku. Predstavljam si, da je tu šolstvo bolj vprašljivo kot v prestolnici, kjer se verjetno bolj zavedajo pomena šolstva?
Zdaj se začenjajo zavedati pomena šole, sploh s prihodom Kitajcev in Vietnamcev. Kitajske šole so zelo "vojaške", vietnamske šole so pa ravno nasprotne: tam je v ospredju bolj mehek pristop, velik poudarek je na ustvarjalnosti. V Kambodži pa je v bistvu preplet obeh pristopov. Kmerski starši so nori na izobrazbo: vsi želijo najboljšo mogočo izobrazbo za svoje otroke, zato je tukaj tudi učitelj zelo spoštovan. Učitelju dajejo brezpogojno avtoriteto, čeprav so na teh mednarodnih šolah tudi otroci s svojimi iphoni in ipadi že malo razvajeni, ampak še vedno starši pustijo učitelju avtoriteto. So še vedno iz starega sistema. Čeprav so bogati in pomembni, se zavedajo, da boš ti otroka nekaj naučil, zato so zelo spoštljivi.

Tema, mimo katere ne moremo, če govorimo o Phnom Penhu, je promet, ki je res izjemno kaotičen. Kako sta se privadili nanj?
(Smeh.) Na začetku sva bili v šoku že, ko sva opazovali. In sva se najprej nekaj časa samo s tuk tuki vozili, potem sva se vozili na zadnjem sedežu motorja, potem pa sva počasi začeli tudi sami voziti. Ugotovili sva, da je glavna značilnost prometa, da gre kot voda, vse, kar moraš narediti, je, da moraš iti naprej, ne smeš se ustavljati. Promet je v bistvu zelo počasen, vozijo 30, 40 kilometrov na uro.

Nihče ne gleda ogledal, gledaš samo levo, desno in naravnost. Nate pazijo vsi za tabo, ti moraš paziti pa na vse, ki so pred tabo. In moraš samo naprej iti, zaupati, da vsi pazijo na tebe in potem gre. Je pa res, da je vseeno kljub vsemu veliko nesreč na cestah, sploh zato, ker so ceste res zelo slabe.

Zelo poseben trenutek na cestah pa so prazniki: če koga v Phnom Penhu vprašaš, od kod je, ti bo vsak povedal, da so iz te ali one province. To je povezano z dejstvom, da so v času Rdečih Kmerov mesto za skoraj štiri leta popolnoma izpraznili, zato se imajo vsi za priseljence. Za praznike gredo vsi domov in takrat je na cestah neizmerna, skorajda neopisljiva gneča. Če ponazoriva: po navadi potrebuješ iz Sinoukxvilla do Phnom Penha štiri ure, ko so počitnice ali praznike, pa tudi osem ur. Ker samo stojiš, nikamor se ne premakneš. Dve uri čakaš na avtobusu. To je nekaj, kar v Kambodži pogosto počneš - čakaš.

Kako se je bilo privaditi na drugačen način funkcioniranja? Slovenci smo navajeni na pridnost, točno, hitrost, učinkovitost.
Našla sem svoj vdih in izdih, sicer bi lahko zelo velikokrat izgubila živce. Ker smo mi učinkoviti, delavni, gremo naprej, na Zahodu vse poteka hitreje, tu je pa vroče in vse poteka počasi, vsak ti reče 'Ni problema', ampak vse traja. Počasi se tega navzameš. Velikokrat sva v stresu, potem se pa ustaviva in vprašava: Zakaj že? Saj ne bo zaradi tega nič hitreje. Tu pač velja drugačna miselnost, počasi, nikomur se nikamor ne mudi. Recimo pred tremi tedni bi morali dobiti točeno pivo, pa ga še vedno ni.

Koliko pa je tujcev v Kambodži? Kakšen status imajo, kako gledajo nanje domačini?
Bolj ali manj so tri vrste tujcev, seveda poleg turistov: ali so učitelji, ali so podjetniki kot midve, v storitvenih dejavnostih, ali pa so veliki poslovneži. V Phnom Penhu je res največ učiteljev, sploh mladi so skoraj vsi učitelji. Tu ni lahko najti prijateljev, midve sva jih dobili po tem, ko sva postali učiteljici in sva se z drugimi učitelji spoznali. V barih pa je seveda veliko turistov, ki pridejo "kupit" ljubezen v Kambodžo. Tega je zelo veliko.

Phnom Penh je zelo razkropljeno mesto in potrebuješ kar nekaj časa, da prideš od enega konca do drugega. Pri tem pa je tako, da so storitve strogo ločene: imaš ulico, kjer prodajajo samo motorje, ulice, kjer samo šivajo, ulico, kjer imajo samo zadnje odbijače, pa prednje odbijače in tako naprej. Midve sva dejansko živeli v rdeči četrti, kjer je zvečer pravi kaos. Ampak nisva imeli nikoli nobenih težav, nihče nama ni težil. Tujci so namreč prišli zaradi domačink, žalostno, a tako pač je. To je še vedno pereča težava.

Ko so naju vozniki tuktukov začeli prepoznavati, da živiva tam, so nama vedno dali nižjo ceno in so naju "crkljali". Velikokrat so naju peljali tudi zastonj. V Kambodži je pojem revščina drugačen kot doma: če imaš tu v žepu dva dolarja, ne začneš zganjati panike, ker se vedno nekako uredi, se ponudi priložnost tu ali tam. Med tujci se hitreje vzpostavi občutek prijateljstva in pripadnosti. Mislim, da je tudi to pomemben dejavnik, da sva ostali tukaj.

V hotelu v Phnom Penhu sem opazila šokirajoče zapise o prepovedi spolnih zlorab otrok. To je temna stran preteklosti države: spolnost z mladoletnimi je bila tu zelo dostopna. Kako se zdaj spopadajo s tem?
Nevladne organizacije si prizadevajo ozaveščati in spreminjati zadeve. Tudi policija pomaga in poročali so o kar nekaj primerih, ko so zahodnjake obtožili spolnosti z mladoletnimi in so jih izgnali iz države.

Dejstvo pa je tudi, da si še vedno marsikdo zatiska oči glede tega. Za številne Kambodžane to pač ni najbolj pereč problem. Država je v razsulu: dejansko ni ustreznega socialnega sistema in državnih organov, ki bi se s tem ukvarjali. Hvala bogu za številne nevladne organizacije, ki pa se med seboj zelo razlikujejo, žal med njimi niso vse, ki bi se res ukvarjale. Tako recimo je ena izmed njih v Sinoukxvillu, ki se ukvarja s predelom, ki se imenuje Chicken farm: gre za celo vas prostitutk, ki se prodajajo za pičlih nekaj dolarjev. Res grozno, veliko je virusa HIV.

Podobno je tudi na severu. Tu se šele zdaj počasi začenja dvigati ozaveščenost o spolnih boleznih. Kar se tiče zmanjšanja prostitucije, bo to še dolgotrajen proces.

Kambodžani so zelo prijazni, ves čas se smejijo. Je to samo moj turistični vtis ali je res tako? Kakšni so?
Res je, da so zelo prijazni in se veliko smejijo, nimajo pa delovne etike, ki bi bila podobna naši. Njim je recimo čas irelevanten, ker živijo in delajo doma. In njim ena ura ali pa pol ure ali danes ali jutri ne pomeni velike razlike. Zelo pomemben del njihovega življenja so obedi: jedo sedemkrat, osemkrat na dan in ko se je, takrat se nikogar ne moti. Po kosilu je siesta, ko je siesta, se uležejo za eno uro, malo zadremajo in ni možnosti, da bi jih kaj motilo. Ko je konec sieste, bodo pa spet začeli delati.

Zelo je vroče, gibajo se zato zelo počasi, vse, kar delajo, delajo počasi. Mi tečemo, mi smo se navajeni hitro premikati, oni pa ni šans: počasi. Poslovati tu je pa še posebej velik izziv. Recimo ko sva se ukvarjali s tiskanjem majic, sva za šiviljo naredili excellovo tabelo, ki pa njej ni popolnoma nič pomenila: nihče namreč ne zna brati excella. Računalnik je imel v rokah le redkokdo, čeprav imajo vsi super pametne telefone. Potem sva na list papirja napisali, narisali in gor nalepili košček blaga, to so pa potem razumeli.

Ko smo se pogajali za cene, smo dve uri in pol sedeli na tleh in barantali za cent tu in cent tam. Oni so se pogovarjali pol ure, potem nama je pa prevajalec prevedel en kratek stavek. In sva se čudili, ampak ničesar nisva mogli storiti. In sva midve rekli en stavek, on jim je pa pol ure govoril. Spogledovali sva se, kaj hudiča jima tako dolgo govori!? Na koncu smo podpisali neke vrste pogodbo, lahko bi podpisali kar koli. Dejansko je bilo vse na zaupanje, na besedo.

Drugi primer: vidiš tuk tuk in na njem spi voznik. Prideš do njega in ga zbudiš, ker potrebuješ prevoz. On te ignorira in spi dalje. Najprej sem si mislila, glej jo lenobo, kako lahko ne dela, če se mu delo samo ponuja. Toda tu gre za razmišljanje: dovolj imam za danes. Kar pomeni, da bo potem še drug voznik zaslužil in tako bo vsak nekaj zaslužil.

Tretji primer: hrano se deli vsepovsod. Eva je delala v baru v Phnom Penhu, kjer je delalo 12 domačink. Ena je naročila hamburger in ga narezala na miniaturne koščke in so si ga vse razdelile. Vsak kos hrane si razdelijo, da vsi jedo. Vedno. Ko nas vidijo, kako se vsak posebej "bašemo" s tremi jajci, je to zanje nepredstavljivo: oni bi si to vse razdelili. Res je drugačna kultura.

Kot smo opazili med potovanjem po Kambodži, tu nimajo težav z rodnostjo?
To je naslednja težava. Kako naj si nekdo s 120 dolarji plače privošči 10 dolarjev za kontracepcijske tabletke? Najina kuharica naju je prišla moledovat, če ji lahko pomagava, ker noče več rojevati. Ima že šest otrok.

Dejstvo je, da je tu ozaveščenost o kontracepciji še v osnovi. Veliko otrok tudi umira, zdravstvena oskrba je velikokrat zelo vprašljiva, na drugi strani pa je zobozdravstvo zelo dobro in kakovostno. Številni turisti pridejo in si tu uredijo zobovje, ker je res odlično. Kdo bi razumel?!

Kako pa je zboleti v Kambodži? Predstavljam si, da je zdravstveni sistem bolj vprašljiv.
Hja ... Dejstvo je, da tu večina nima zavarovanja, tudi midve ga nimava, vse zdravniške storitve moraš pač plačati. Kamboške bolnišnice se zdaj počasi začenjajo razvijati, zdaj sta dve ali tri bolnišnice v Phnom Penhu, za katere veš, da so v redu. Če je potrebna kakšna operacija, gredo potem vsi v Bangkok, kjer je veliko tujih zdravnikov. Kambodžani poznajo dve ključni zdravili: tigrovo mast in otroški puder, ki pozdravita vse. S tem preživiš vse. Tigrova mast za vročino, prehlad, če omedliš, če ti je slabo, ni da ni.

Tu odlašaš z odhodom k zdravniku, dokler se le da: veliko brskaš po spletu, bolj kot ne si sam svoj zdravnik. Če je pa kaj resnega, pa večina zahodnjakov odide v domovino ali pa v Bangkok.

Kako pa je s podkupovanjem?
Ja, to je del običajnega delovanja. Vsak mesec pride policija in vzame nekaj denarja za to in ono. To je samoumevno, kot davek, v bistvu je neke vrste davek.

Kako pa je z dejanskimi davki?
V Phnom Penhu in večjih mestih kot podjetnik plačuješ davke, a to ni striktno. Recimo na najino plačo nama je bil odvzet davek, vendar pa šola državi ni v celoti plačala davka, ampak je en del zadržala zase. Na obrobju in otokih pa bo še trajalo, da se dejansko vpelje plačevanje davkov.

Ali se kaj pogovarjajo o politiki?
Zelo, veliko se pogovarjajo. Smo pa iz teh pogovorov belci izključeni, saj se o tem ne želijo pogovarjati z nami. O svojih problemih govorijo brez težav, pri politiki se pa neha. Politika je vedno problem. (Smeh.) Tukaj imaš ljudi, ki so privrženci premierja, in njegove nasprotnike. Malo se bojimo naslednjih volitev, ker če bo obstal na oblasti, je vprašanje, kaj se bo zgodilo, in enako velja tudi, če ne bo izvoljen. Kolikor sem do zdaj razumela, bi on rad privabil tuje investitorje z veliko denarja in razmišlja samo o gradnji, medtem ko ga ne skrbi za socialni sistem: dve tretjini prebivalstva stradata. Bomo videli, kaj se bo zgodilo.

Kamboška zgodovina ima zelo temna poglavja. V času Polpota in vladavine Rdečih Kmerov je umrlo skoraj dva milijona ljudi, predvsem intelektualcev. Kako se spopadajo s tem?
Zanimivo je, da po večini niso sovražni do preteklosti, do tistih, ki so storili ta grozodejstva. Mislim, da je to tudi posledica budizma. Večina ljudi to jemlje kot lekcijo za naprej, da se to ne bi več ponovilo. Ne govorijo o tem, molčijo. Če vprašaš, ti povedo, toda njihov odgovor bo zelo splošen in ohlapen, navidezen, predvsem pa bodo hitro pogovor preusmerili na drugo temo. Mislim, da je tako, kot podobno v takih primerih: če so ljudje še živi, je težko govoriti o tem. Potreben je čas.

Kambodžani so pozitivni, igrivi po naravi, veseli. Če prideš z nasmehom, boš dobil nasmeh nazaj in vse se bo uredilo. Zelo slabo pa odreagirajo na agresijo, jezo ali stres. Takrat kar "zmrznejo". Vedno moraš biti miren in prijazen, saj ne prenesejo povzdignjenega glasu.

Je še zelo prisoten duh preteklosti?
Zadnjič sem brala v časopisu in me je kar zmrazilo, da v provincah živijo še vedno v istih vaseh skupaj ljudje, ki so bili Rdeči Kmeri in so pobijali, in ljudje, ki so jim Kmeri pobili družine. V Khmer Timesu je bilo zapisano, da so naredili raziskavo med 2.000 Kambodžani. Budizem je zelo miroljubna vera. Raziskava je pokazala, da si želijo maščevanja, hočejo povračilne ukrepe. Saj to je po eni strani razumljivo. Težko živijo z dejstvom, da živijo z morilci in mučitelji. In dejstvo je tudi, da so Rdeči Kmeri še vedno tudi v politiki na visokih položajih.

Upam, da se bo država gospodarsko dobro razvijala. Ampak dejstvo je, da prste po njej stegujejo Kitajci. Ves napredek na Koh Rongu bo šel za Kitajce, ki imajo veliko denarja, hkrati pa so grozljivi turisti. Tudi o tem sem brala v članku: kako kitajski otroci lulajo po templjih v Angkor Watu, zato nameravajo zdaj postaviti ograje okrog templjev. Ko bereš, kako se dejansko obnašajo, ne moreš verjeti, da je to mogoče. Podobno je tudi z Rusi, ki jih je tudi na tem otoku kar veliko, medtem ko Kitajcev v bistvu ni veliko.

Kambodža je bila nekoč francoska kolonija? Je še čutiti kaj njihovo zapuščino?
Stari Kambodžani še govorijo francosko, mladi pa le redki. Nekateri znajo narediti dober kruh, nekateri. In seveda v Phnom Penhu so pustili velik pečat v arhitekturi.

Kako je z mediji?
Imajo medije, seveda, ampak niso ravno kakovostni. Je tudi nekaj revij in časopisov, ki izhajajo v angleškem jeziku in skušajo prikazati realnejšo sliko. A postavlja se vprašanje, v kolikšni meri to dejansko počnejo: tu je še vedno veliko groženj in izjemno veliko korupcije, na vseh ravneh. Največ informacij, ki sva jih dobili, sva od ženske, ki je stara 27 let in je iz ZDA, sem pa se je s starši, ki so bili misijonarji, preselila kot majhna deklica. Sem je prišla pred 17 leti. Ona je čudna kombinacija: pol njene duše je kamboške, pol pa ameriške. Govori popolno kamboščino. Kambodžani se sicer ne zanimajo za novice, na televiziji najraje gledajo karaoke in tam je slišati samo ljubezenske pesmi. Nič drugega.

Ste imeli v tem času, kar živita v Kambodži, kakšne težave?
Ne, z izjemo, da sva bili trikrat oropani v Phnom Penhu. Prvič v prvem tednu nama je tat na ulici izmaknil torbico. Drugič so nama vlomili v stanovanje, Alja je spala, ko so odprli vrata (ključavnice ni dala gor, ker sem bila jaz še zunaj) in odnesli stvari. Najina lastnica nama je takrat potem dala še dve ključavnici.

Predvidevam, da prijava na policijo ni smiselna.
Ne, kaj bo policija naredila?! Nič ne bo storila. Rop dveh belk sredi noči?! Pozabljeno. To je nekaj običajnega. Sprejmeš in greš naprej.

Brez česa tu ne moreš živeti?
Brez pahljače :). Pogrešam tudi kislo smetano. Tu je en lonček pet dolarjev. Enkrat sem skuhala krompirjevo juho in ko so jo poskusili, so bili čisto navdušeni. Daj to na meni, so mi rekli. Kako naj dam? Je predrago. Sire tudi pogrešam. Pogrešam tudi zimo, hlad, da bi me zeblo in da bi se zabubila pod odejo in spila vročo kavo ali čaj. Ker tu je samo vroče in še bolj vroče.

Kako pa je s kamboško kuhinjo? V primerjavi z vietnamsko in tajsko je manj priznana. Kako sta se ujeli s kulinariko?

Najprej, ko sva prišli sem, se nama je vse gabilo, če povem po pravici. Nič nisem želela poskusiti. Sčasoma pa se navadiš. Kamboška kuhinja ni nekaj posebnega: imaš riž, preprosta hrana. Amok je njihova tipična jed, gre za curry, kjer je poleg kokosove moke tudi riba in mali zeleni jajčevci. Res je dober. Odlična sta predvsem sadje in zelenjava, ki sta res zdrava in polnega okusa.

IZ PRVE ROKE