Kostja med svojim najljubšim početjem: deskanjem na valovih. Foto: Osebni arhiv Kostje Polca
Kostja med svojim najljubšim početjem: deskanjem na valovih. Foto: Osebni arhiv Kostje Polca

Zelo pogrešam klasično domačo slovensko hrano, recimo žgance, divjačinski golaž, gibanico, kislo zelje in jurčke, ki si jih zelo rad privoščim, ko pridem domov. Ko pridem v Slovenijo, mi je všeč razgled na gore, pa naj bo poleti ali pozimi. Tu pač ni Alp, ki so res zelo lepe. Če se le da, pridem v Slovenijo tudi pozimi, da grem teč na smučeh. To pogrešam.

false
Kostja z Mašo, ki se mu je na Portugalskem pridružila že nekaj mesecev po njegovi selitvi. Foto: Osebni arhiv Kostje Polca
false
Kostja najraje svoj čas preživlja na valovih. Foto: Osebni arhiv Kostje Polca

Se spomnim, ko sva šla na ogled tekme med Benfico in Manchester Unitedom, da so za nama stale babice, ki so tako strastno navijale, da sva kar strmela. Takrat sem dojel, da je nogomet zanje res tako zelo pomemben. Ne predstavljam si, da bi se moja babi tako drla, ko bi nekdo dal gol.

false
Tečajniki prihajajo v Kostjevo šolo z vsega sveta. Foto: Osebni arhiv Kostje Polca

Tudi če se mu bo nekam mudilo, se bo Portugalec ustavil, si vzel čas za pogovor, tudi peljal te bo nekam, če bo treba.

false
Notranjost deskarske šole: seveda ne manjka tabla, na kateri so zapisane ključne informacije za tečajnike. Foto: Osebni arhiv Kostje Polca
false
Kostja med surfanjem v Ericeiri, ki je ena njegovih najbolj priljubljenih točk na Portugalskem. Foto: Osebni arhiv Kostje Polca
false
Portugalska obmorska vasica. Foto: Osebni arhiv Kostje Polca
false
Kostja v tovarni desk za deskanje na valovih. Foto: Osebni arhiv Kostje Polca

Na podeželju se glede političnih tem zelo razburjajo, politični debati mimogrede namenijo ves dopoldan in se jezijo, kako so politiki vse pokradli. Ker je tak položaj v državi, niso ostri nasprotniki sive ekonomije, ampak jo v bistvu tolerirajo in si pomagajo, nihče ne bo nikogar "zašpecal."

false
Utrinek z zimskega "deskarskega izleta" na jugu Portugalske. Foto: Osebni arhiv Kostje Polca

Dostikrat se pošalijo, da vse druge panoge tonejo, turizem pa je tista prava dejavnost. Mislim sicer, da bi lahko na tem področju naredili še veliko več, ampak v njihovi kulturi je, da so bolj sproščeni in ne preveč podjetni. Naredijo toliko, kolikor se jim pač da.

false
Ko zapiha "obalnik". Foto: Osebni arhiv Kostje Polca
false
Maša med izvajanjem joge. Foto: Osebni arhiv Kostje Polca

Ko je navdušeni deskar na vodi pred 10 leti odšel na študentsko izmenjavo v Lizbono, se ni učil portugalščine, saj si ni mislil, da bo kdaj tam živel. A po treh letih dela kot finančni analitik v Ljubljani je zmagala njegova ljubezen do valov. "Z Mašo sva prišla na Portugalsko septembra 2005 kot Erasmusova študenta, zanjo pa sva se odločila zaradi deskanja na morju," začne svojo pripoved 32-letni Kostja in dodaja, da sta se za Lizbono odločila, ker sta vedela, da bo lepo vreme, predvsem pa, da bosta lahko deskala na vodi. Sam se je že pred leti, prej je treniral deskanje na snegu, navdušil nad deskanjem na valovih, za morskimi užitki pa hodil v Francijo, Španijo in na Portugalsko.

Po koncu enoletne študentske izmenjave sta se vrnila v Slovenijo, diplomirala, si poiskala službi in si ustvarila dom. A kot pravi Kostja, je pri sebi čutil, da ni srečen in da ga vleče nazaj na Portugalsko. Tako se je znova odpravil na Iberski polotok, kmalu je za njim prišla še partnerica, s pomočjo prijateljev in močne volje pa je Kostja tam odprl deskarsko šolo blizu Santa Cruza, okoli 60 kilometrov severno od Lizbone.

Ena stvar je oditi na študentsko izmenjavo v tujo državo, druga pa dejansko preseliti se tja?
Vedno sem si želel živeti nekje ob valovih, gre za, lahko bi rekel, nekakšno odvisnost. Ne le od športa, ampak od življenjskega sloga. Vedno sem razmišljal, kakšne so možnosti, kje in kaj bi lahko počel. Deskati na valovih se da skorajda povsod po svetu, razen v Sloveniji, srednji in vzhodni Evropi (smeh).

Ko sva prišla domov s Portugalske, sva iskala druge možnosti. Veliko prijateljev se je takrat zanimalo za Avstralijo in Novo Zelandijo, ker so bile dobre možnosti za vizum, ampak nama nekako ni kazalo v tej smeri. Zaključila sva faks in se zaposlila. Že med študentsko izmenjavo sva veliko potovala po Portugalski in odkrivala deželo, nekatere deskarske točke pa sem poznal že od prej.

Po koncu študija sva šla nazaj za 5 mesecev in potovala ter deskala po državi. Iskala sva hiše, kjer bi lahko živela mesec ali dva, z namenom da bi lahko raziskala posamezno regijo ter deskala po lokalnih valovih. Regija, kjer sva zdaj, je po mojem mnenju najboljša za deskanje na Portugalskem, ker je več območij severno in južno, kjer so zelo dobri valovi. Zato sva se odločila, da se ustaliva tukaj.

Kako je biti Slovenec na Portugalskem? Kakšni so Portugalci? Meni so se zdeli, da so malo otožni, tudi fado je otožen.
Pravijo, da Portugalci izražajo otožnost, ker je bila Portugalska velesila, celo prva država na svetu, zdaj pa ni več tako. Objokovanje in zazrtost v preteklost se izražata tudi prek fada. Sam sem bolj osredotočen na vsakdanje življenje, predvsem deskarsko življenje, tako da v bistvu tega ne opazim, in dejansko bi sam težko rekel, da so otožni. Meni se zdi, da so Portugalci večinoma dobre volje. Če jih primerjam s Slovenci, so boljše volje.

Kakšen pa je dnevni ritem življenja? Imajo tudi Portugalci radi sieste kot Španci?

Zjutraj je najprej na vrsti kava, v službo se jim ne mudi kaj preveč. Kot rečeno, niso preveč produktivni, kar te lahko spravi v slabo voljo, če potrebuješ kaj na hitro in kakovostno. Če si pa na počitnicah in se ti ne mudi, so pa odlična družba: so zelo prijazni in ustrežljivi. Tudi če se mu bo nekam mudilo, se bo Portugalec ustavil, si vzel čas za pogovor, tudi peljal te bo nekam, če bo treba.

Verjetno je za življenje na Portugalskem znanje portugalščine nujno. Kako je šlo učenje?
Med izmenjavo se dejansko nisem učil portugalščine, ker takrat nisem imel namena ostati tukaj. Takrat sem si želel samo deskati, kolikor se je dalo. Po vrnitvi v Slovenijo pa je za mano prišla nostalgija. Tako kot imajo mogoče oni nostalgijo po preteklosti, sem jo sam začutil, ko sem se vrnil v Slovenijo. Začutil sem, da je mogoče to kraj zame, in povsod videval znake, povezane s Portugalsko. V knjigarni sem se obrnil in najprej zagledal turistični vodnik za Portugalsko. Kamor sem obrnil glavo, tam je bil neki znak, povezan s Portugalsko. Skratka, ker sem si tako želel iti nazaj, mi tudi učenje jezika ni bil noben problem. Ko sem potem po letu in pol učenja doma prišel v Lizbono, sem najprej pol leta živel pri prijatelju in takrat sem potem res spregovoril. Obkrožen sem bil s samimi Portugalci, v stanovanju nas je živelo šest, vsak večer smo se družili, tako da smo se veliko pogovarjali in potem je portugalščina stekla.

Kako pa je potekala sama vzpostavitev šole za deskanje? Verjetno je konkurenca huda, šol veliko.
Najprej sem šel na Portugalsko sam, čez nekaj mesecev pa se mi je pridružila še Maša, ki me je zelo podpirala pri odločitvi. Želel sem živeti na valovih in odpreti deskarsko hišo, kar se je potem tudi uresničilo. Ustanovil sem podjetje, našel primerno mesto za deskarsko šolo ter uredil vso dokumentacijo. S konkurenco se nisem preveč ukvarjal, ker sem videl priložnosti za boljšo ponudbo.

Kako pa je bilo z birokracijo pri odpiranju šole? So Portugalci naklonjeni temu, da pridejo tujci in odprejo podjetja?
S papirji je težko. Pošiljajo te z enega okenca na drugega, sedemkrat sem in tja, na koncu pa si znova tam, kjer si začel. Ampak imel sem zelo močno voljo, tako da me to ni preveč motilo. Vesel sem bil že tega, da sem lahko sploh hodil po ulicah Lizbone. Priznam pa, da bi me pa, če bi se moral s tem še enkrat ukvarjati, kar glava bolela. Je že res, da sem tu razvil jeklene živce, ko gre za uporabo različnih storitev, ki so zelo drugačne kot v Sloveniji. Za neko storitev, za katero pričakuješ, da bo narejena v treh urah, moraš tu poklicati šestkrat in potem pridejo čez tri dni. To velja skoraj povsod. Po drugi strani pa so ljudje veliko bolj sproščeni, kar je zelo prijetno.

Portugalci na splošno sprejemajo tujce, ki tu ustvarijo podjetja. Vendar sem mnenja, da moramo v posel vključiti tudi lokalne prebivalce ter pomagati skupnosti.

Vas je bilo kaj strah pri začetku posla? Eno je bil boj s papirji, drugo pa verjetno tudi zavedanje, da je konkurenca zelo velika, šol je veliko. Če recimo Britanec odpre šolo na Portugalskem, ima veliko že potencialnih deskarjev iz domovine, kar lahko priročno izkoristi pri trženju. Slovencev pa ni veliko, še toliko manj je deskarjev.
Kot rečeno, sem imel železno voljo in željo, da bom uresničil svoj načrt, tako da se sploh nisem spraševal. Vse sem pustil za sabo, imel sem nekaj denarja in to je bil moj zagonski kapital. Enostavno sem šel v to, iskal sem hišo za goste, tam sva z Mašo na začetku tudi živela, in potem se je začelo vse odvijati in razvijati.

Kako pa ste zadovoljni s poslovanjem? Kako je bilo s pridobivanjem gostov?
Na začetku sva imela predvsem slovenske goste, zdaj pa je paleta precej bolj pisana. Nenehno se nekaj spreminja, ves čas izpopolnjujemo ponudbo, širimo se, veliko delamo na kakovosti storitev. Zdaj imamo večje kapacitete in več članov ekipe. Skrbimo nekje za 20-25 gostov, ki prihajajo iz vseh koncev sveta. Veliko je tudi povratnikov, zelo pomemben dejavnik sta njihovo zadovoljstvo in širjenje informacij.

Turizem je ena ključnih portugalskih dejavnosti. V zadnjih letih se je Portugalska spopadla s hudo krizo. Kako je zdaj?
Ne glede na to, da sem bil prej finančni analitik in sem torej gospodarska gibanja zelo podrobno spremljal, tukaj nimam televizije in ne spremljam dnevnega dogajanja. Dejstvo je, da Portugalska potrebuje turizem, ki jih rešuje. Dostikrat se pošalijo, da vse druge panoge tonejo, turizem pa je tista prava dejavnost. Mislim sicer, da bi lahko na tem področju naredili še veliko več, ampak v njihovi kulturi je, da so bolj sproščeni in ne preveč podjetni. Naredijo toliko, kolikor se jim pač da. Dva meseca veliko delajo, da potegnejo kar največ iz turizma. Ampak ta rezerva bo vedno, ker so pač tako narejeni, zato ni čudno, da pride sem veliko tujcev in naredijo posel: odprejo restavracijo, hotele, naredijo bar na plaži. Tujec pride in vidi priložnost za posel, domačini pa so bolj vdani v usodo, pravijo, da ni služb. Kot tujec, ko prideš v drugo državo, včasih prej vidiš priložnost, ki je domačin ne vidi.

Sami ste rekli, da sta prekrižarila kar dobršen del države. Kakšen vtis je pustila na vaju: so znotraj Portugalske zelo raznolike regije, so prebivalci različnih regij med seboj zelo drugačni?
Sever je drugačen kot osrednja Portugalska in jug države, podobno kot v Sloveniji pa so delovna mesta skoncentrirana v večjih mestih. Pravijo, da je vsak dan v Lizboni okoli 4 milijone ljudi, vštevši dnevne migrante, mesto ima bolj posloven utrip, ko pa prideš 60 kilometrov ven, pa najdeš vasico, v kateri se ti zdi, da živijo zdaj isto, kot so že pred 40 leti. Na jugu je podobno kot v Sloveniji, manj perspektivnosti za mlade.

Na jugu je več živinoreje in pa seveda turizma. Na jugu Algarva recimo slišiš več angleščine kot portugalščine, Zahodni Algarve je pa druga zadeva: tam je naravni park in manj turistov. Velikokrat greva z Mašo tja s kombijem jeseni, ko gredo turisti domov, kampirava, deskava in uživava.

Ena najbolj znanih pokrajin je Porto z okolico, ki je spet nekaj posebnega: pravijo, da so tamkajšnji prebivalci bolj pridni. Severa ne poznam tako dobro, ker sem sedem mesecev tu zaradi šole, ko je pa zima, raje pobegnem na toplejši jug. Ko sva prosta, potujeva po državi ali pa greva kam drugam, kjer lahko deskava. Sem sva prišla zaradi valov, tako da takoj, ko se pokaže priložnost, se podim gor in dol po obali, gledam napovedi in iščem valove.

Kako sta se navadila na nenehen veter?
Ni ravno fino, kadar preveč piha. Je pa tako, da veter ni konstanten in ni vsak mesec isto. Decembra recimo malo piha, julij je pa znan kot mesec, ko veliko piha. Tudi smer vetra je zelo pomembna. Surferji imamo najraje "odobalnik". Seveda pa je v notranjosti drugače: na obali piha in imamo 25 stopinj, ko greš pa 50 km v notranjost, pa ne bo vetra in 40 stopinj. Ko močno piha in ni primerno zadeskanje, ne greva na obalo, ampak kam drugam ali pa sva doma.

Pomembna tema, ki je ne moreva zaobiti, je tudi nogomet. Si predstavljam, da te prijateljske večerje, ko je na kupu 10 prijateljev, ne morejo mimo pogovora o okroglem usnju?
Moram priznati, da sam opažam veliko razliko med krogi prijateljev: če sem v krogu deskarskih prijateljev, potem skoraj ni govora o nogometu, če pa sem s prijatelji iz obdobja faksa, potem pa beseda hitro nanese na nogomet. Mene osebno nogomet sicer niti ne zanima, malo vem o njem, pri njih pa je res izjemno priljubljen. Nogometu je posvečenih več kanalov, več časopisov, skratka res je izjemno dobro pokrit.

Se spomnim, ko sva šla na ogled tekme med Benfico in Manchester Unitedem, da so za nama stale babice, ki so tako strastno navijale, da sva kar strmela. Takrat sem res dojel, da je nogomet zanje res tako zelo pomemben. Ne predstavljam si, da bi se moja babi tako drla, ko bi nekdo dal gol.

Kako je pa s politiko? Jih zanima ali se z njo ne ukvarjajo veliko?
Na podeželju se glede političnih tem zelo razburjajo, politični debati mimogrede namenijo ves dopoldan in se jezijo, kako so politiki vse pokradli. Ker je tak položaj v državi, niso ostri nasprotniki sive ekonomije, ampak jo v bistvu tolerirajo in si pomagajo, nihče ne bo nikogar "zašpecal". V primerjavi s Slovenijo je sive ekonomije verjetno več. Številni moji prijatelji se o politiki sicer ne želijo pogovarjati, pravijo, da je škoda besed.

Leta 2011 je Havajec Garrett McNamara v Nazareju ulovil rekorden 30-metrski val, s čimer se je zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov. Je zdaj med deskarji velika misija: lov na nov rekord?
Ko je Garreth odsurfal tisti val v Nazareju, je naredil veliko promocijo za Portugalsko in deskarski turizem v njej. Pozimi sva šla na počitnice na Kostariko in sem se pogovarjal z enim domačinom, in ko sem rekel, da sem s Portugalske (če rečem, da sem iz Slovenije, nihče ne ve, kje to je), je takoj rekel, aha, največji val na svetu. V deskarskem svetu vsi vedo, kje je Nazare, kjer je podvodni kanjon, ki je zelo globok in ko pridejo valovi s prave strani, pridejo z veliko hitrostjo in se zlomijo z brutalno silo.

Nazare je zelo priljubljen, vsako zimo, ko so valovi večji, pridejo ekipe iz Brazlije, Francije, Havajev in drugod, pridejo tudi z jetskiji in skušajo deskati po teh velikih valovih. Deskanje v Nazareju je velik šov, vsako zimo je akcija, že to videti v živo je nekaj posebnega. Deskarji se potegujejo za t. i. billabong xxl nagrado. Vsako leto namreč deskar, ki ujame največji val, dobi denarno nagrado, vredno približno 50.000 dolarjev. So pa ti valovi v Nazareju zelo nevarni, tako je ena Brazilika pred dvema letoma skoraj umrla.

Sezona za velike valove v Nazareju je načeloma od novembra do marca, ko so valovi najvišji, takrat je največ možnost, da bodo valovi rekordni. Od aprila do septembra se pa sezona prekriva z običajno turistično sezono, ko je topleje, valovi so nižji.

Se tudi v deskanju menjajo kraji, ki so v modi? So portugalske deskarske točke trenutno "in" ali so stalnica?
Deskanje na vodi je v zadnjih letih, recimo desetletju, zelo v porastu. Najprej se je največ dogajalo na Havajih, v Avstraliji in Kaliforniji. Zaradi gneče na znanih deskarskih spotih je čedalje več iskanja neznanih deskarskih lokacij. Ker je deskanje v porastu, se vse več hodi tudi na destinacije, na katere pred 10, 15 leti sploh pomislili ne bi. Tako deskarji hodijo na jug Čila, na Islandijo, Malto, v Izrael, Indijo, na že znanih točkah, kot je recimo Indonezija, pa poiščejo nove, še neodkrite otočke, kjer je slabša infrastruktura in se morajo včasih skozi goščavo in puščavo pretolči do želene plaže. Glede Portugalske je tako, da je v primerjavi s časom pred 30 leti položaj čisto drugačna, veliko več je deskarjev.

Zdaj sta na Portugalskem že nekaj let. Kaj vama je tam bolj všeč oz. kaj pogrešata?
Moram reči, da zdaj drugače gledam na Slovenijo. Zelo pogrešam klasično domačo slovensko hrano, recimo žgance, divjačinski golaž, gibanico, kislo zelje in jurčke, ki si jih zelo rad privoščim, ko pridem domov. Ko pridem v Slovenijo, mi je všeč razgled na gore, pa naj bo poleti ali pozimi. Tu pač ni Alp, ki so res zelo lepe. Če se le da, pridem v Slovenijo tudi pozimi, da grem teč na smučeh. To pogrešam.

Sicer pa mi je na Portugalskem zelo všeč življenjski slog, tako da niti nimam časa, da bi kaj pogrešal. Če le ne piha preveč veter (smeh).

Ksenja Tratnik

IZ PRVE ROKE

Vaša najbolj priljubljena izletniška točka? Meni je najljubša Ericeira - tradicionalna obmorska vasica, ki ima zelo dobre vibracije, dobro hrano in dobre valove

Najbolj tipičen spominek?

Petelin – okras za srečo

Najslavnejši državljan?

Christiano Ronaldo

Cena kave in piva v lokalu? Odvisno od kraja: espresso okoli 60 centov, kava z mlekom okoli 90 centov, pivo stane okoli 1 euro
Tradicionalno rivalstvo?Porto-Lizbona v vsem. Nogomet - na državni ravni Porto-Benfica, znotraj Lizbone pa Benfica-Sporting
Najbolj znan slovenski proizvod? Adria avtodom
Najkoristnejša beseda?Obrigado (hvala)
Značilna hrana in pijača?Pijača: porto (vino) za turiste. Vinho tinto/branco/verde ob večerji. Hrana: običajno jedo zrezek s pomfrijem, pivo
Najbolj znan predsodek, ki drži ali pa tudi ne? Portugalci so sproščeni in zelo prijazni. Res je.
O čem se trenutno največ govori?

Medijev ne spremljam, s prijatelji in deskarskimi inštruktorji pa največ govorimo o prihajajočem septembru, ker imamo radi jesenske valove (smeh).

Najbolj tipično ime in priimek?

Joâo Da Costa.

Zelo pogrešam klasično domačo slovensko hrano, recimo žgance, divjačinski golaž, gibanico, kislo zelje in jurčke, ki si jih zelo rad privoščim, ko pridem domov. Ko pridem v Slovenijo, mi je všeč razgled na gore, pa naj bo poleti ali pozimi. Tu pač ni Alp, ki so res zelo lepe. Če se le da, pridem v Slovenijo tudi pozimi, da grem teč na smučeh. To pogrešam.

Se spomnim, ko sva šla na ogled tekme med Benfico in Manchester Unitedom, da so za nama stale babice, ki so tako strastno navijale, da sva kar strmela. Takrat sem dojel, da je nogomet zanje res tako zelo pomemben. Ne predstavljam si, da bi se moja babi tako drla, ko bi nekdo dal gol.

Tudi če se mu bo nekam mudilo, se bo Portugalec ustavil, si vzel čas za pogovor, tudi peljal te bo nekam, če bo treba.

Na podeželju se glede političnih tem zelo razburjajo, politični debati mimogrede namenijo ves dopoldan in se jezijo, kako so politiki vse pokradli. Ker je tak položaj v državi, niso ostri nasprotniki sive ekonomije, ampak jo v bistvu tolerirajo in si pomagajo, nihče ne bo nikogar "zašpecal."

Dostikrat se pošalijo, da vse druge panoge tonejo, turizem pa je tista prava dejavnost. Mislim sicer, da bi lahko na tem področju naredili še veliko več, ampak v njihovi kulturi je, da so bolj sproščeni in ne preveč podjetni. Naredijo toliko, kolikor se jim pač da.