Pozneje se mu je ponudila priložnost za delo v podjetju Microsoft in 14 dni po razgovoru je že živel na jugu Balkana. "Še danes ne obžalujem odločitve," 31-letnik. Dve leti pred odhodom je živel v Ljubljani, še predtem v Zagorju ob Savi.

Preselil se je v Sofijo, srečen kraj za slovenske odbojkarje in mlado pevko Lino Kuduzović, ki so v preteklih mesecih vsak zase spisali zgodbe o uspehu.

Na mesto in ljudi v njem smo pogledali skozi Kozamernikove oči.

Najprej slavje slovenskih odbojkarjev v areni Armeec ob osvojenem drugem mestu, nato še tretje mesto Line Kuduzović na otroški Evroviziji. Kako ponosno se po teh dosežkih giblje Slovenec po Sofiji? So to sploh dogodki, ki so pustili kakršen koli pečat na mesto?

Moram priznati, da nastopov naših odbojkarjev nisem spremljal v predtekmovanju. Ko so si izborili mesto v četrtfinalu proti Poljski, sem si ogledal tekmo s prijateljem iz Slovenije, ki je prav tako dela v Sofiji. Kljub napol prazni dvorani je bilo vzdušje naelektreno in vrhunsko. Bilo je pravo zadovoljstvo gledati fante, kako so s kolektivno igro premagali svetovne prvake! Razen poljskih navijačev so Bolgari navijali za Slovenijo, kar je še posebej prijetno občutiti. Samo evropsko prvenstvo v odbojki je bilo organizirano na ravni, reklamirano in tudi veliko gledalcev je pritegnilo pred male zaslone. Spominjam se, ko so Slovenci premagali Poljake, so mi ob prihodu v službo vsi bolgarski kolegi čestitali za dobro igro, češ da bomo prišli vsaj do polfinala. Jaz sem se samo nasmejal in odvrnil, da je že to velik uspeh za našo državo. Pač, skromnost je naša vrlina (smeh). Polfinalne in finalne tekme nisem utegnil gledati, sem bil pa res vesel, ko so igrali v finalu.

Kar se tiče otroške Evrovizije, ne morem reči isto, saj nisem gledal tekmovanja. Vsekakor je pa organizacija spet bila dobra in je prejela pozitivne odzive.

V času otroške Evrovizije so nas prevažali po mestu v policijskem spremstvu. Ustavljali so promet na križiščih. Je to uveljavljen protokol v času velikih prireditev?
Večina od javnih prireditev, bodisi da je na sporedu reprezentančna tekma ali pa kakšen koncert znanih glasbenih izvajalcev, se dogaja v areni Armeec. Dvorana je moderna in ima veliko sedežev. Stoji zunaj središča mesta, tik ob glavni cesti, ki vodi proti Plovdivu, drugemu največjemu mestu v Bolgariji. Je pa drugače vedno tako, da prometna policija upravlja promet, saj so prometni zamaški v Sofiji že v običajnih dneh veliki.

Kdaj je največja prometna konica in koliko časa potrebuješ za prihod do delovnega mesta? Koliko prebivalcev dela in živi v strogem središču mesta?
Največ prometa je na cesti zjutraj od 8.00 do 9.30 in popoldne od 17.00 do 19.00. Jaz imam srečo, da se vozim z metrojem v službo. Živim v jugovzhodnem delu Sofije, ki se imenuje Mladost 4, tik pod planino Vitoša. Okrožje Mladost se deli na Mladost 1, Mladost 2, Mladost 3 in Mladost 4. Tu živi približno 200.000 prebivalcev. Zaposlen sem v bližini središča mesta, v mednarodnem podjetju, kjer je pisarna nad nakupovalnim središčem. Razdalja od mojega stanovanja do tam je deset kilometrov, kar pomeni, da z metrojem potujem dobrih 20 minut do delovnega mesta.
Sama infrastruktura podzemne železnice je zadovoljiva in prijetna. Lahko rečem, da so metroji točni kot švicarska ura (smeh). Število ljudi, ki delajo v strogem središču mesta, ni tako veliko, saj tam velika podjetja ne najemajo pisarn zaradi visokih stroškov in pomanjkanja prostora. Največ ljudi živi v drugih predelih mesta, kjer so soseske z visokimi nebotičniki in stanovanjskimi kompleksi, ki se imenujejo panelke. Te stanovanjske zgradbe so tipične za Bolgarijo in so odsev preteklega komunističnega režima.

Kako je vas pot zanesla prav v Sofijo? S čim ste prepričali svojega delodajalca?
Preden sem odšel na delo v Bolgarijo, sem obiskal to državo nekajkrat v okviru študija južnoslovanskih jezikov na Oddelku za slavistko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Čeprav mi je bila Bolgarija všeč zaradi raznolikosti in spontanosti, nisem nikoli pomislil, da bi se preselil tja.

Zarečenega kruha se največ poje, lahko mirno rečem. Septembra leta 2010 sem prejel obvestilo od profesorja bolgarskega jezika, da je odprto delovno mesto v Sofiji, kjer iščejo slovensko govoreče kandidate za delo v podpori strankam za Microsoft. Poslal sem življenjepis na HR-oddelek podjetja, kjer so iskali kandidate. Kot bi mignil, so me poklicali in opravili smo intervju po telefonu. Pogovor je potekal v angleščini, bil je kratek in jedrnat. Na kratko so mi predstavili položaj in način dela. Čez dva dni so mi poslali pogodbo vpogled. Dogovorili smo se o plačilu in sprejel sem ponudbo za delo. Ostalo mi je 14 dni do prvega delovnega dne v Sofiji. Obvestil sem svoje bližnje o svojem odhodu in odšel na jug Balkana. Še danes ne obžalujem te odločitve (smeh).

Prva stvar, ki jo turist opazi v Sofiji, so nizke cene v primerjavi s Slovenijo. Lev je precej lahka valuta za pretvorbo iz evra. Toda kako pa je, če delaš v Sofiji, ­ kakšna je življenjska raven, ko v državi nisi več turist, ampak delavec?
Res je, cene so večinoma nižje v primerjavi s cenami v Sloveniji. Valutni tečaj je takšen, da za 1 evro dobiš dva leva, kar omogoča veliko lažji izračun. Mislim, da kot turist katero koli državo obiščeš, ne moreš občutiti na svoji koži resnično tistega življenja v tej državi. Povprečna plača v Sofiji je okrog 600 evrov, v drugih delih Bolgarije pol manj. Tu igra vlogo dejstvo, da je Sofija glavno mesto, kjer imajo sedeže velike mednarodne družbe, ki zaposlujejo na tisoče ljudi, kot na primer HP, IBM, Coca-Cola itd. Vse se centralizira, večina kapitala se steka v glavno mesto.
Najemniško stanovanje, v katerem živim, je veliko 50 kvadratnih metrov, plačam 500 levov (250 evrov), kar je za bolgarski standard veliko. Stroški bivanja so nižji, elektrika mesečno stane do 20 evrov, ogrevanje pozimi pa je odvisno od kakovosti zgradbe in načina ogrevanja. Če se ogrevaš na plin, so stroški gibljejo prek 100 evrov, tudi parno ogrevanje lahko stane kar precej. Za plačilo stroškov sem prejel številko računa svoje lastnice stanovanja, s katerim plačujem račune na določenih mestih. Ni stalna praksa, da plačuješ stroške na pošti ali v banki, vsaj jaz ne počnem tega.
Kar se tiče prehrane, kilogram kruha stane pol evra, a je kakovost slabša kot pri nas. Krajcar polbelega lahko samo sanjaš (smeh). Večinoma je kruh zapakiran, bolj kakovosten stane 1,5 evra za pol kilograma. Mleko v trgovini stane dober evro, navadna moka 60 centov, kilogram piščančjega fileja pa šest evrov. Spomladi za en kilogram češenj plačaš dva evra, kar je občutno ceneje v primerjavi s slovenskimi cenami. Pri storitvah javnega prevoza za vožnjo v eno smer z avtobusom, trolejbusom ali tramvajem plačaš pol evra, isto je s podzemno železnico. Je pa res, da je veliko starih avtobusov, ki vožnjo naredijo bolj pustolovsko. Videl sem tudi voznika avtobusa, kako si je prižgal cigareto, kadil med vožnjo in stresal pepel skozi okno (smeh).

Kako ste se spopadli z jezikovno oviro? Konec koncev Bolgari uporabljajo tudi kakšno "slovensko" besedo. Tako si na primer delimo besedo "izhod" in še bi lahko naštevali.
Bolgarski jezik ni bil ovira, saj sem ga učil na fakulteti. Ko sem prispel v Sofijo, sem govoril bolgarsko dobro, ne pa tekoče. Pri tem mislim, ko govoriš tuji jezik in ga ne prevajaš sproti v svoj materni jezik. Že po enem letu bivanja sem se sprostil in komuniciral z domačini dokaj dobro. Od tam naprej pa sem samo še izpopolnjeval jezikovno znanje. Po teh petih letih govorim bolgarsko skoraj kot slovensko. Bolgarski in slovenski jezik spadata v skupino južnoslovanskih jezikov, kar pomeni, da sta si podobna.

So pa seveda tudi razlike. Najbolj opazna razlika je, da v bolgarščini ni sklonov, kar pomeni, da uporabljajo predlog zraven samostalnika. Spoznal sem nekaj Bolgarov, ki so študirali slovenistiko, in so mi povedali, da jim uporaba sklonov predstavlja veliko težavo. Druga razlika je v sami izgovarjavi. Njihov glas L izgovarjajo precej bolj trdo kot mi, Slovenci. Potem so pa tukaj "lažni prijatelji". Kar nekaj besed ima isto obliko, a različen pomen. Na primer, beseda kmet pri njih pomeni župan. To sem se smejal prvič (smeh). Čarovnica pomeni očarljiva ženska, v kolikor je noseča, rečejo, da je bremena. Imajo veliko besed, ki se enako izgovarjajo, a je naglas različen. Če greš na izložbo, je govor o razstavi. Beseda cvet ima isti pomen, a pomeni tudi barvo. Po mojem mnenju je največja razlika v nebesedni komunikaciji. Namreč, Bolgari kimajo z glavo nasprotno, torej da pomeni ne in obratno. Kdor koli se bo mudil v Bolgariji, priporočam, da zapomni to, saj lahko pride do nesporazumov (smeh).

Kako hitro se lahko naučiš jezika?
Jezika se lahko naučiš hitro, če si le želiš tega. Preprosto povedano. Poznam ljudi, ki živijo tukaj leta, razumejo bolgarsko, vendar niso sproščeni, kar jih ovira pri nadaljnjem učenju jezika. V Bolgariji je uradna pisava cirílica. Če hočeš brati reklame na cesti ali pa napisati nekaj v njihovem jeziku, se moraš usesti in naučiti abecedo (v Bolgariji se imenuje azbuka). Sam nikoli nisem želel komunicirati z Bolgari v angleščini, le zakaj bi. Kaj imamo mi z angleško govorečim svetom? Slovanski narodi smo si podobni v jeziku, povezujeta nas zgodovina in kultura. Če govoriš z Bolgarom slovensko in on s tabo bolgarsko, se bosta nekako razumela. Pomembno je tudi, da se družiš z njimi, kolikor se le da, saj se tako naučiš tudi ulične govorice in fraz, ki so specifične za določene regije.

Kakšne so ovire pri pridobivanju delovne vizuma, če sploh, ­ in pri sklenitvi zavarovanja? In kako je z možnostjo sklepanja rednih delovnih razmerij? V Sloveniji so se v zadnjih letih razširila prekarna dela, kako pa je v Bolgariji?
Ko smo sklenili delovno razmerje z delodajalcem, ni bilo birokratskih ovir. Tu gre zasluga predvsem temu, da je Bolgarija tudi članica Evropske unije. Pridobil sem začasno osebno izkaznico za eno leto, ki sem jo potem podaljšal za pet let. Prvih šest mesecev je bila poskusna doba, po izteku pa je bila pogodba za nedoločen čas. Jaz sem se zaposlil v ameriški firmi, tako da vam ne morem povedati, kako je v bolgarskih firmah. Tudi ljudi, ki jih poznam tu, vsi delajo za tuje družbe. Razlog je v dobrem plačilu in socialni varnosti, kar ne morem trditi za njihova domača podjetja. Zavarovan sem pri podjetju, tako obvezno kot dodatno, ki mi pokriva stroške, tudi ko potujem v tujino zasebno. Kar sem opazil v Bolgariji, je, da ljudje niso zadovoljni s plačami in da vlada velik družbeni pesimizem.
Razumem jih, saj za opravljeno delo prejmejo nizke prihodke. En primer, ravnatelj na srednji računalniški šoli prejme 700 levov (350 evrov) plačila. Čeprav je standard nižji, vseeno štiričlanska družina zelo težko preživi. Pokojnine so 100 evrov, kar je absurdno. Že pri tako nizkih prejemkih so tudi primeri neizplačevanja plač in dodatkov. Drugače pa mislim, da se to dogaja povsod.

Kdaj se konča delovni dan v Sofiji?
Tipičen delovni dan že začne ob 9. uri in konča ob 17. uri, s polurnim odmorom za kosilo. Takšen je tudi moj delovnik. Osebno mi to ne ustreza, saj bi raje začel zgodaj zjutraj, da imam potem več časa popoldne.

Kako ste se privadili na tipično bolgarsko infrastrukturo,­ se pravi na velike gradnje, velike parke?
Visoke stanovanjske zgradbe, ki so povezane med sabo, boste videli povsod v Sofiji. Te zgradbe znajo biti kar dotrajane, še posebej navzven. Nove fasade so nekaj redkega. V teh kompleksih živi na milijone ljudi po vsej državi, saj so cenovno dostopnejše. V Sofiji je kar nekaj parkov. Južni park je največji, za njim pa Borisova gradina (Borisov park). Tu imajo ljudje radi naravo in ob lepem vremenu, so parki dobro obiskani. Podobno je kot pri nas. Ljudje tečejo, sedijo na travi s pivom v roki, kitara, skratka zabavajo se (smeh).

S katerim narodom bi lahko primerjali Bolgare po gostoljubnosti?
Bolgari so tipičen balkanski narod, tu ni nobenega dvoma. So zelo gostoljubni. Če jih moram primerjati, bi rekel s Srbi in Makedonci. Ni velike razlike med njimi. Ko te povabijo v goste, zajtrkuj malo, saj boš primoran jesti in piti (smeh). Miza je obložena z bolgarskimi dobrotami, oni temu rečejo trapeza. Pije se domača rakija, ki je večinoma iz grozdja in zelo dobra. So zgovorni in pripravljeni pomagati pri vsaki stvari. Seveda, govorim iz lastnih izkušenj, a na splošno so dobri, topli ljudje.

Bolgarija je toplejša od Slovenije,­ kako se to pozna pri preživljanju prostega časa?
Sofija leži na 600 metrih nadmorske višine pod planino Vitoša, ki je na južni strani. Zime znajo biti kar hladne. Pred nekaj leti je padla temperatura pozimi pod-25 stopinj, čutil sem, kako mi odpadajo ušesa (smeh). Drugače poleti je pa precej vlage v zraku in je še posebej vroče zaradi gneč na cestah. Vitoša je tudi narodni park, narava je prekrasna in zelena. Med koncem tedna smo pogosto s slovenskimi kolegi imeli piknike tam in praznovali rojstne dneve. Drugače je pa dobro, če imaš avto v Bolgariji, saj si človek zaželi malo oddiha, da potuje v druge dele države.
Bolj ko se pomikaš na vzhod in jug države, bolj je toplo vreme. Črno morje je na razdalji slabih 400 kilometrov iz Sofije, kar je ista razdalja kot do Beograda. Zanimivo je, da je Solun geografsko bližje kot Sončna obala, ampak potuješ dlje časa zaradi nerazvite cestne infrastrukture do meje z Grčijo. Drugo največje mesto na črnomorski obali Burgas, od koder je moje dekle, je povezan z avtocesto, kar omogoča hitrejše potovanje.

Koliko je Slovencev v Sofiji? Bojda se veliko družite.
Ko sem prispel v Sofijo leta 2010, je z menoj prišlo še okrog 10 sonarodnjakov za delo v istem podjetju. Hitro smo se ujeli in začeli družiti. Nekateri smo ostali v Sofiji, drugi so se vrnili domov. Družimo se, ko utegne čas, nekateri več, drugi manj. Rad bi pa poudaril, da je lep občutek govoriti z nekom po domače v tuji državi, nekako se ti vrnejo spomini, tudi če nisi prej poznal te osebe. Veliko ljudi je reklo, ko slišiš slovensko glasbo daleč od doma, ti kar pogreje srce. Popolnoma se strinjam.

Pogrešate pražen krompir in govejo juho ob nedeljah, glede na to, da v Sofiji to še zdaleč ni tradicionalno nedeljsko kosilo. Kateri so nadomestki za to pri njih?
Ah, tu ste me pa našli (smeh). Ne samo, če pogrešam nedeljsko kosilo, sanjam o njem vsak teden. Sem velik ljubitelj hrane, rad kuham. Včasih si naredim govejo juho doma, ampak ni isto. Ni družine, da bi sedel z njimi in bi se pogovarjali o vsakdanjih stvareh. Pogrešam kuhinjo svojih staršev, še posebej moj oče res dobro kuha. Pri Bolgarih ni "nedeljskega kosila". Njihova hrana je bolj eksotična, uporabljajo veliko začimb pri kuhanju. Še posebej obožujejo šetraj (čubrica po bolgarsko), povsod ga dodajajo. Ko smo že pri praženem krompirju, za njih je to nekaj nenavadnega. Enkrat mi je en Bolgar rekel, da nikoli ni pomislil, da bi kuhal krompir na takšen način (smeh).

Veliko jedo meso, saj po njihovem mnenju ni kosila brez mesa. Jaz imam rad goveje meso, ampak v Bolgariji ga ne jedo veliko. Tudi ni tako širokega izbora govedine v mesnicah. Najraje jedo svinjsko in piščančje. Njihova jagnjetina tudi ni slaba, a je bolj na krožnikih ob praznikih. Moram pa priznati, da tako dobrih paradižnikov še nisem jedel v življenju.

Se nameravate kdaj vrniti v Slovenijo?
Rad bi se vrnil nekega dne domov, a za zdaj je položaj takšen, kot je. Delam v Sofiji, ni mi slabo, ne pritožujem se. Imam dekle, ki je Bolgarka, tudi ona je izrazila željo, da bi živela v Sloveniji. Ne iščem še službe doma. Pomembno je, da je človek zadovoljen, kjer koli že je. Sama razdalja med Bolgarijo in Slovenijo tudi ni tako velika, da ne bi mogel obiskati Slovenije nekajkrat letno.

IZ PRVE ROKE