“Ne vem, ali sem kdaj imela kje boljše sosede, kot jih imam tukaj. Imamo ključe od vseh stanovanj, drug drugemu zalivamo rože, kadar nas ni, se povabimo na večerje ali kozarec vina, a ob tem so vdori v zasebnost izjemno diskretni,” pravi pesnica Lucija Stupica, ki jo je na sever odpeljala ljubezen.

Lucija Stupica je pesnica, publicistka in oblikovalka interierjev, ki je za svoj prvenec Čelo na soncu (2001) prejela nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma in nagrado Zlata ptica. Pozneje je izdala še dve pesniški zbirki, Vetrolov (2004) in Otok, mesto in drugi (2008). In poezija je imela ključno vlogo tudi pri njenem odhodu na Švedsko. Ko je namreč pred leti na Švedskem predstavljala prevedeno zbirko svojih pesmi, ji je pot prekrižal postaven Šved. Po začetnem oklevanju, ali si bosta dom ustvarila na Švedskem ali v Sloveniji, je zmagala prva in po spletu naključij (ali pa tudi ne) sta si dom ustvarila na majhnem otoku Oaxen, kjer je zdaj glavna v hiši 10-mesečna hčerka Nora.

Kot pravi Lucija, se na Švedskem vsi tikajo, tudi ko gredo k zdravniku in k profesorju. "Kličejo se po imenu, nobenih gospod ta in ta ali gospa ta in ta." O sproščenem, hkrati pa tudi zelo emancipiranem načinu življenja priča tudi dejstvo, da Švedi ne slovijo po vljudnosti. “Ko sedejo k mizi, nimajo navade voščiti dober tek. Čeprav sem se naučila reči dober tek v švedščini, le redko kdo odreagira, in to neizmerno zabava Henrika. Po drugi strani pa se kar naprej zahvaljujejo, tack je verjetno najpogosteje izrečena beseda, saj pomeni tudi ja.”

Ko sem jo pobarala, da so mi prijatelji povedali, da se na Švedskem kavalirjem ne piše nič kaj dobro (pridržanje vrat dekletu je po navadi deležno sovražnega odkimavanja in jeznih pogledov), je pritrdila, da je to zelo tipično, saj je stopnja emancipacije zelo visoka. Da ženskam to ni potrebno. Tudi sama ima podobno izkušnjo. “Enkrat sem želela starejši gospe blizu 80 let pridržati plašč, da ga bo oblekla. In me je ošvrknila s pogledom in rekla: Ne, dokler lahko, se bom kar sama oblekla. Gospa je bila preprosto enkratna!”

Sistem deluje tudi zato, ker se vsi držijo pravil. Tako pri plačevanju položnic (“sicer je znesek na naslednjih takoj “vzgojno” višji) kot recimo pri urejanju okolice. “Recimo, doma v Sloveniji se lahko zgodi, da štirje stanovalci prenavljajo stanovanje in ima vsak drugačna nova okna. Tu pa se to ne more zgoditi. Tu so točno določena pravila, kaj lahko počneš. Ko sva prestopila prag, so nama takoj povedali, kaj lahko in česa ne smeva spreminjati. Takoj so nama povedali, da če želiva imeti tendo na vrtu, kakšne barve in oblike mora biti."

Ena od posebnosti, ki jih je omenila sogovornica, so poštni avtomobili. “Poštarji se po podeželju vozijo z avtomobili, ki imajo volane na desni strani, tako kot v Veliki Britaniji, vozijo pa seveda po desni. Zakaj? Zato, da lahko kar iz avta oddajo pošiljko v poštne nabiralnike, ki so nameščeni tik ob cesti. Torej čisto praktični vzroki, namreč, hiše so posejane na redko in poštni nabiralniki nameščeni ob glavni cesti, poštarji tako ne izgubljajo časa in lastniki nabiralnikov se pripeljejo do tja, da prevzamejo svoje pošiljke."

Več pa v spodnjem intervjuju

Kako ste pristali na dva kilometra velikem otočku na Švedskem?
Že leta v Slovenijo na Dneve poezije in vina prihaja švedski založnik, ki je izrazil željo, da bi izdal mojo knjigo. Potem se je odvrtel niz dogokov, ki so ali pa niso naključje (smeh).

Leta 2003 sem bila v Berlinu, ker sem prejela dvomesečno pesniško štipendijo, in tam sem spoznala nemškega prevajalca, ki prevaja iz švedščine. Zate bi bila zanimiva pisateljska hiša na Gotlandu, mi je rekel. Na moj odgovor, da je ta štipendija samo za državljane baltskih držav, je odvrnil, da naredijo tudi izjeme. In res sem dobila štipendijo in bila povabljena še na festival, tam pa sem spoznala pisatelja in prevajalca Jana Henrika Swahna, poliglota, ki je začel prevajati moje pesmi. In potem je ta prej omenjeni švedski založnik izdal njegove prevode.

Leta 2009 smo trije Slovenci predstavljali vsak svojo švedsko knjigo. Tomaž Šalamun, Aleš Šteger in jaz smo imeli branje na Društvu švedskih pisateljev in moj takrat še bodoči mož je bil naš gostitelj. Po našem nastopu sva se našla v pogovoru in se še vedno pogovarjava. Ja, bila je ljubezen in tako, kot da se že od nekdaj poznava.

Je bila selitev za vas v bistvu šok? Ste si kdaj predstavljali, da boste živeli na Švedskem oz. v tujini?
Ne, iskreno povedano, o tem nisem nikoli razmišljala, niti se nisem poigravala z mislijo, kaj bi bilo, če ... Selitev je prišla spontano, iskala sva prostor tako v Sloveniji kot na Švedskem, potem pa sva se nekoč pridružila ogledu stanovanja, ki ga je v oglasu zasledil možev prijatelj. Ker nima avta, sva se midva ponudila, da ga peljeva, on se za stanovanje ni odločil, midva pa sva ga kupila. V otok sva se enostavno zaljubila na prvi pogled. Seveda je bil praktični del potem manj romantičen, tedni pakiranja in razpakiranja, čiščenja in hitenja, solze so prišle pozneje.

Je pa ta otoček Oaxen res poseben, dolg je le 2 kilometra. Redno živi tu 60 prebivalcev, med konci tedna in poleti pa se število poveča za štirikrat, saj imajo tu številni Švedi svoje počitniške hišice. Od kopnega nas loči le 400 metrov, tako da bi dejansko lahko plavali do celine, sicer pa smo povezani s trajektom.

Na tem otoku so nekoč pridelovali apno. Peč je zadnja od dveh na Švedskem in je danes zaščitena. Naša hiša je bila zgrajena leta 2007 in je v kamnolomu, oblikovana po gabaritih takratnih skladišč. Oblikoval jo je oblikovalec knjig, posebnež, znan po tem, da je v Stockholmu kino preuredil v svoje stanovanje. Živiva v dolgi hiši z 10 stanovanji, ena stran je obrnjena v kamnolom, druga stran pa gleda v Baltsko morje, ki je tri metre stran. Prizor je slikovit in vsak, ki je prvič tu, je navdušen. A ima ta prizor tudi slabe strani, to so oddaljenost mesta in vseh infrastruktur, na otoku ni niti trgovine, tako da za vse potrebuješ avto in čas.

Kako je bilo z učenjem švedščine? Jih veliko govori angleško in hitro preklopijo, da bi vam pomagali, ali ne?
Švedi imajo zelo dober sistem SFI, učenje švedščine za priseljence. To so brezplačni tečaji, kjer se vsak dan učiš jezika. Sama sem nekaj časa obiskovala tečaj, zaradi otroka pa si zdaj pomagam s spletnim tečajem.

Velikokrat ob selitvi v tujini težko plat predstavljajo birokracija in različne ovire: kako je bilo z urejanjem papirjev? Kako je urejeno zdravstvo in šolstvo (recimo vrtci, so plačljivi, kdaj gredo otroci v vrtec, jih je dovolj)?
Še vedno sem slovenska državljanka, imam status samozaposlene v kulturi, trenutno sem na porodniški. Razen davčne številke, ki jo moraš imeti, če želiš kar koli urejati, si drugega nisem spreminjala. Zdravstveni sistem je precej drugačen od našega. Od davkov jim neposredno trgajo znesek za zdravstveno zavarovanje, dodatno pa posameznik plačuje obiske zdravnikov do približno 1000 kron, kar je okoli 100 evrov. Vsakič ko greš k zdravniku, tako zbiraš žige do tega zneska, ko ga dosežeš, so pregledi zastonj. Podobno je z zdravili, do malce višjega zneska jih plačuješ, od tam naprej so brezplačna.

Tudi sicer so številne stvari močno poenostavili. Recimo v nosečnosti in pri porodu zate skrbi samo babica, zdravnika ne vidiš, razen če se pojavijo kakšne težave. Sistem funkcionira, je pa res, da verjetno tako funkcionira tudi zato, ker so sicer kazni zelo visoke. Če narediš prekršek, dobiš listek in tu ni nobenih pogajanj. Če se začneš pritoževati, dobiš naslednjič zgolj položnico s še višjim zneskom, ker ti zaračunajo obresti in še kaj zraven. Stvari so res zelo jasne: če zamudiš recimo rok za plačilo položnice za znesek 5 evrov, tudi če je nehote, boš naslednjič dobil položnico za 50 evrov.

Kako so Švedi zdaj spremljali in dojemali begunsko krizo upoštevaje dejstvo, da je ena od najbolj zaželenih destinacij?
Vse od začetka vojne v Siriji, se Sirci selijo na Švedsko. Na Švedskem vsako leto sprejmejo približno 80.000 Sircev, kar je na en način zgolj nadaljevanje večdesetletne državne politike. Tudi med vojno na Balkanu so sprejeli veliko prebivalcev nekdanjih jugoslovanskih republik. Prvi val iz naših koncev je bil že v šestdesetih letih, takrat so to bili ekonomski migrantje. Zato ni presenetljivo, da je integracija eden glavnih procesov, s katerimi se ukvarjajo že leta, saj se da stvari vedno še izboljšati. Ko sem hodila na tečaj švedščine, sem bila v razredu s samimi Sirci, večina jih je bila dobro izobraženih. Spomnim se gospoda, starega približno 60 let, ki je moral začeti na novo, doma pa je bil cenjen agronom.

Švedski mediji ne poročajo škandalozno, veliko se debatira, veliko je okroglih miz, kjer lahko svoje mnenje izrazijo vsi, od zelo liberalnih do zelo konservativno usmrjenih, potem pa se išče neki kompromis. Po eni strani se pojavlja bojazen, kakšne spremembe lahko pričakujemo, če se bo število priseljencev močno povečalo, po drugi strani pa čutijo, da je prav, da jim pomagajo. V prejšnjih tednih so zbrali rekordne vsote za pomoč beguncem. Ves čas pa morajo, tako kot drugje po Evropi, opominjati, da ne mislijo vsi podobno in da se prav zato skrajna desnica močno krepi in ni bila še nikoli tako močna. Tudi to je Švedska, navijaška skupina na lokalni tekmi skandira težko poškodovanemu nogometašu, naj ga pustijo umreti.

Že leta 1956 je bila velika selitev Madžarov na Švedsko, v 60. letih so prihajali Turki, Kurdi in Jugoslovani, pozneje je bil velik val prebežnikov iz Čila. Njihova politika je torej že desetletja politika odprtih vrat. In tako v medijih slediš obrazom, ki imajo zelo različne korenine. Ta multikulturnost, sobivanje različnih, je tisto, kar si želim za svojo hčer, saj z njo človek samo pridobiva in ne izgublja.

Kako pa so odnosi znotraj Skandinavcev: če imam prave informacije, so rivali tako z Norvežani kot Finci?
Odvisno koga vprašate. Najbrž ni sosednjih držav v Evropi, ki bi bili večkrat v vojni, kot sta bili Danska in Švedska. In ker sta bili tako Finska kot Norveška nekoč del Švedske, ima ta nekakšen kompleks velikega brata. Splošno prepričanje, ki ni ravno izrečeno na glas, je, da so Švedi v mnogočem boljši. Ta kompleks je morda še bolj ranjen, ker je danes Norveška gospodarsko izjemno močna in so Finci kdaj močnejši v hokeju, če se malo pošalim.

Za severnjake pravijo, da so zelo zadržani? Je to res?
Res ne izstopajo in niso glasni, a se vedno pozdravijo z objemi. Tudi sama pripadam tistim bolj zadržanim. Ne vem, ali sem kdaj imela kje boljše sosede, kot jih imam tukaj. Imamo ključe od vseh stanovanj, drug drugemu zalivamo rože, kadar nas ni, občasno se povabimo na večerje ali kozarec vina, a ob tem so vdori v zasebnost izjemno diskretni. Je pa večina mojih slovenskih prijateljev presenečena prav nad prijaznostjo, pozdravljanjem na cesti ali iz avtomobila, ki gre mimo, kadar so na obisku pri nama. A je otok spet posebnost, saj gre konec koncev za nekakšno vaško skupnost, kjer se vsi poznamo. V mestih pa ni nič drugače, kot je recimo v Ljubljani.

Ste umetnica, pesnica. Kakšno vlogo ima po vaši ocena kultura v švedski družbi? Kaj jim je najbližje: je veliko galerij, muzejev, radi hodijo v kino, berejo?
Je na zelo visokem mestu. Švedi sodijo v evropski vrh po prodaji in izposoji knjig. Imajo tudi zelo dober sistem raznih fundacij, ki podpirajo in spodbujajo umetnike. Seveda so sita stroga. Gre za visoko stopnjo zavesti, da se vse to vrača nazaj v družbo. Kulturni dogodki so dobro obiskani. Avtorske pravice so izjemno pomembne in vsi se zelo držijo predpisanih honorarjev za svoja dela. Pomembna je tudi pozicija nacionalne televizije, ki ima recimo za področje literature odlične dnevne in tedenske oddaje, pogovore o novih knjigah s pisatelji, kritiki. In stavka, da so umetniki paraziti, tu ne boš nikoli slišal. Morda k temu ni nepomembno dodati, da boš kulturne ministre srečal na redni železniški liniji, ko potujejo na ali z vsakoletnega knjižnega sejma v Göteborgu.

Prebrala sem, da je bila na vašem otoku dolgo časa ena od najboljših restavracij na Švedskem. Je to res?
Da, tu je bila krasna restavracija z Michelinovimi zvezdami, pravijo, da najboljša na Švedskem. Lastnika sta tudi upodobljena na enem izmed plakatov s slavnimi Švedi, ki visijo ob vstopu na letališče v Stockholmu. Zdaj sta se odločila za selitev restavracije v mesto, rekla sta, da si želita spremembe. In nastala je nova restavracija v starem industrijskem objektu na enem najbolj turistično obleganih delov Stockholma. Otočanom pa sta se precej zamerila, saj sta hotela ime Oaxen zaščititi in ga uporabljati za namene trženja svoje znamke (no, po otoku se še vedno imenuje tudi nova restavracija).

Vaš otok je že kar na severu, kar pomeni dolge noči pozimi in dolge dni poleti. Kako pa preživljate dolge zime?
To je tisto, kar je zame še vedno nesprejemljivo in mi povzroča velike težave. Pred kratkim sem v Stockholmu srečala prijatelja Slovenca, ki je rekel, da beži za štiri mesece v Slovenijo, ker je zima na Švedskem prehuda. Doma v Sloveniji pa sem spoznala starejši švedski par, ki se je preselil v Slovenijo, onadva pa naredita ravno obratno: zimske mesece preživljata na Švedskem, preostale pa v Sloveniji.

A se kaj kopate v Baltskem morju?
Domačini se kopajo, že zelo zgodaj začno, ko ima voda kakšnih 17, 18 stopinj. Mislila sem, da se ne bom nikoli kopala v Baltiku, a je lansko indijansko poletje to spremenilo, letos sem samo opazovala z obale, ali mi bo s pogledom uspelo ujeti kakšnega tjulnja.

Kako pa otočani preživljajo prosti čas?
Veliko ljudi ima svoje čolne ali jadrnice. Doma smo na deželi, tako da je skupnost dobro povezana. Poleti imamo konec tedna odprto nekakšno kavarnico, vsak konec tedna jo ima v upravljanju druga družina. Pripravljajo hrano in potem se to prodaja, izkupiček pa gre v skupno blagajno otoka. Zelo so povezani in za vsako dejavnost je posamezen odbor. To je sicer lahko zabavno, a midva se teh "zabav" v obliki neskončnih debat o načrtovanju, kdaj bo recimo kakšno leto božični market ali recimo čistilni dan otoka, prav nič kaj rada ne udeležujeva (smeh).

Kaj najbolj pogrešate (hrana, običaj, vreme)?
Na začetku sem marsikaj, zdaj pa se že dobro znajdem. Zaradi priseljencev so trgovine polne najrazličnejših produktov, tako da ni težava najti niti slovenskih živilskih izdelkov, slovensko vino pa vedno najde prostor v kovčkih. Največja težava je še vedno zimska tema, oziroma manjko dneva.

IZ PRVE ROKE