Lucija je v Bangkok, prestolnico Tajske, pred sedmimi leti prišla povsem po naključju. Z možem, ki je Italijan, sta v Firencah živela deset let. "A v Italiji je bil, no, še vedno je, položaj porazen in iskala sem kakršno koli priložnost za dostojnejše življenje. Slučajno so me poklicali s šole, na kateri še zdaj predavam, in mi rekli: 'Bangkok, te zanima?'" Zanimal jo je. Spakirala je kovčke in se podala na dogodivščino. Čez nekaj mesecev je službo v Firencah pustil tudi mož in ji sledil. Lucija je po poklicu industrijska oblikovalka, v Bangkoku poučuje na univerzi za dizajn, ima pa tudi svoje podjetje, ki se ukvarja z oblikovanjem unikatnih izdelkov iz srebra in svile, ki jih izdelujejo obrtniki, ki to še znajo na star način.

Z dvema hčerkama, Sofio in Milo, živijo v Bangkoku in čeprav z veseljem poleti pridejo v Slovenijo na počitnice, Lucija verjame, da je bila selitev na Tajsko prava odločitev. "Ne vem, kdaj, če sploh, se bomo vrnili," je pogovor, poln iskrivih in sočnih podrobnosti, po katerem si človek lahko popolnoma živo pred oči prikliče življenje na Tajskem, končala Lucija.

Bangkok velja za eno najbolj turistično obleganih mest na svetu, hkrati pa ima tudi sloves žurerske meke. Kako si človek sploh organizira življenje v takšnem (vsaj navideznem) kaosu? Kakšna je razlika med "lokalnim" in "turističnim" Bangkokom - kakšni so lokali, življenjska raven, cene, urejenost?
To je vsekakor mesto nasprotij. Ko prvič prideš, je res videti malo 'brutalno', z vsemi temi stolpnicami, neonskimi lučmi, neredom, hrano sredi ulice, predvsem pa s silnim bogastvom poleg silne bede. No, to se morda še bolje opazi, ko se že malo navadiš in začneš gledati na stvari tudi iz drugih zornih kotov. Včasih smo lahko videli celo slone v samem središču mesta, šele pred okoli tremi leti so te reveže končno le prepovedali, prej pa je bilo nekaj normalnega, da si videl slonjega mladička poleg lamborghinija. Če malo natančneje pogledaš, je to v bistvu zelo zeleno mesto, divje tropsko zelenje se na vse kriplje skuša prebiti skozi to betonsko džunglo, tropska vročina se kar naprej meša z mrazom iz klimatskih naprav, kar si je prav gotovo vsak, ki je kdaj bil v Bangkoku, dobro zapomnil, saj te klima pozdravi v vsakem zaprtem prostoru, na podzemni, avtobusih ...

Če se prilagodiš lokalnemu življenju, se lahko kar dobro živi za nekaj sto evrov na mesec, lahko pa jih seveda v nekaj urah zapraviš ravno toliko, saj se ravno zato, ker je vse veliko ceneje kot v Evropi, tudi več zapravi. Ponudba je res ogromna, saj je Bangkok navsezadnje tudi ena glavnih nakupovalnih ciljev, predvsem za azijske turiste, ki hodijo sem na t. i. nakupovalne konce tedna. Na masažo greš lahko že za pet evrov, kosilo na ulici stane en evro, predvsem pa je glavna razlika z Evropo v tem, da imaš tu možnost izbirati, koliko želiš zapraviti. Če želiš, lahko zapraviš zelo malo, pa bosta še vseeno možnost izbire in kakovost ponudbe zelo visoka. Glede na Slovenijo, no, pa tudi Italijo, kjer sem prej živela deset let, je tu manj odrekanja in, vsaj na splošno, več možnosti. Življenje je tu enostavnejše, predvsem pa zelo razgibano, dolgčas nam res nikoli ni. Bolj kot spoznavaš Bangkok, bolj se zavedaš, koliko skrivnih kotičkov še premore. Predvsem pa se vse zelo hitro menja in spreminja, mesto je zelo dinamično, čeprav so ljudje videti - in tudi so - precej ležerni, sploh v primerjavi s Kitajsko ali Singapurjem. Nekako se zdi, da je vsesplošno stremljenje k dobremu, boljšemu življenju, ki pa ni nujno povezano samo z gmotnimi dobrinami. Zdi se, kot da imajo ljudje tukaj prirojeno danost sprejemanja danega položaja, v smislu 'Je, kar je, bodimo zadovoljni s tem, kar imamo!' Do neke mere je to povezano z budizmom pa tudi s tem, da se Tajci veliko manj obremenjujejo in razburjajo od nas zahodnjakov.

"Bojim se, da ga ima Bangkok, nikoli ga ne bo izpustil," je citat iz drugega dela komedije Prekrokana noč, ko ameriški "frajerji" pred poroko pridejo na žur v mesto in izgubijo enega člana. Kako domačini gledate na turiste, ki pridejo v mesto z najrazličnejšimi nameni, tudi takšnimi po razuzdani zabavi? Sploh zahajate v najbolj turistične predele mesta?
Najde se za vsakogar nekaj, lahko je tipično tajsko, lahko je zelo mondeno. Za malo zelenja ali pridih starega mesta tudi ni treba predaleč, in čeprav je res zelo prometno in kaotično mesto - v bistvu je Bangkok krasen primer tega, kaj se zgodi, če mesto nima določene strategije razvoja, v urbanističnem smislu tu vlada popolna anarhija! -, je treba le stopiti v stransko ulico in že slišiš ptičje petje. Predeli, kamor res hodijo samo turisti, so seveda njim prilagojeni, tam so cene višje, taksisti in vozniki tuktukov bolj pretkani in dekleta velikokrat v resnici - fantje. Patpong in Khaosan sta predela, kamor domačinov ne boš zlahka zvabil, Tajci žurirajo drugje. Vseeno pa gremo pogosto v stari del mesta in tudi domačini so nad njim navdušeni, saj je to najlepši del Bangkoka - blizu je Chinatown, kjer je najboljša hrana, lahko se pelješ po reki, tam so muzeji ... Seveda so vse to turistične znamenitosti, ampak je hkrati to tudi stari center, nekaj, na kar so vsi ponosni. Kar se mene tiče, je vsekakor velika razlika, če znaš tajsko. To je verjetno res največja prednost, cene se takoj znižajo in ljudje so na splošno zelo veseli, če vidijo tujce - 'farange', ki govorijo njihov jezik. Še posebej so navdušeni nad otroki, tudi naša triletna Sofia že čisto tekoče govori tajsko, kar nam še dodatno pomaga pri stikih z domačini.

Vi v Bangkoku učite na univerzi za oblikovanje, vodite pa tudi podjetje, ki se ukvarja z oblikovanjem unikatnih izdelkov iz srebra in svile, ki jih izdelujejo obrtniki, ki to znajo še na star način. Je Bangkok mesto, ki ponuja veliko poslovnih priložnosti?
V primerjavi z Evropo je tu mnogo več priložnosti in stvari se odvijajo veliko hitreje, predvsem zato, ker ni ogromno predpisov, zakonov in državnih ovir. Davek je veliko nižji, ni nekih nesmiselnih omejitev, res je vse mnogo mnogo lažje. Seveda je treba pri tem dodati, da po drugi strani v Aziji ne obstaja model socialne države, kot ga poznamo v Evropi. Zdravstvo in šolanje sta popolnoma naša skrb in strošek, glede tega tu prav gotovo nismo na boljšem. In pa seveda, vse je rahlo zmedeno, nikoli ne boš dobil jasnega in točnega odgovora, vse je stvar interpretacije, zato pogosto stvari izpadejo malo po 'kavbojsko', ampak z vztrajnostjo se na koncu vse dogovoriš! Najpomembneje je ohraniti mirno kri, to je v Aziji sveto pravilo. Kdor se razburja in repenči, ne pride prav daleč. To pa ni vedno tako lahko, kot se sliši, saj oni z nasmehom reagirajo na vsako situacijo, tudi ko nastanejo problemi - in pri poslih se slej ko prej pač najde kakšna težava, tako da je priložnosti za razburjanje še in še in se je treba kar naprej gristi v jezik. Predstavljajte si, da naročite dva kilometra potiskanega traku za zavijanje v zeleni barvi in vam, ko je že vse dogovorjeno in plačano, dostavijo rdečega. Tipična reakcija za nas tujce je 'Kaj je zdaj to???' in kar pač temu sledi, Tajci pa se bodo le vljudno smehljali in rekli: 'Joj, saj tale je tudi lepa!' No, tako približno se je treba znati pogajati in pogovarjati! Pa tudi na šoli, pri korekturah, se ne sme kar reči: 'Tole je pa zanič!', ampak je treba lepo s primeri pokazati, kako se naredi pravilno. Tudi to ni vedno tako lahko, kot se sliši, haha! V Aziji se naučiš strpnosti ali pa izgubiš pamet od razburjanja!

Omenili ste, da sta zdravstvo in šolanje popolnoma vaša skrb in strošek. Kaj to pomeni v praksi, da je vsak pregled ali poseg plačljiv in da je tudi osnovno šolanje na plečih staršev? Kako pa je poskrbljeno za predšolske otroke, obstajajo javni vrtci?
Točno, vsak obisk pri zdravniku, vsak poseg, vsako cepljenje se plača. Bolnišnico si izbereš tako nekako kot hotel, po finančnih zmožnostih, je pa res, da je izbira res velika. 'Ex-pat' bolnišnice, kamor zahajajo tudi 'ta fini' Tajci, so izjemno drage, vendar pa vsi znajo angleško, saj so namenjene predvsem tujcem. No, mi lahko zato, ker znamo tajsko, malo privarčujemo, zato smo izbrali manj ugledno, pa vseeno dobro bolnišnico, v kateri sta se rodili obe hčerki in kamor ju peljem tudi na preglede in cepljenja. Jaz, odkar sem na Tajskem, le redko zbolim, in če že, potem se skoraj vsa zdravila dobijo brez recepta v lekarni. Velika razlika s Slovenijo je tudi v tem, da se tu pri zdravniku nič ne čaka. Za tiste, ki nimajo denarja, obstajajo bolnišnice, kjer se plača zelo malo, ampak v vsakem primeru se nekaj plača.

Ravno tako je s šolami. Vse šole se plačajo, čeprav je za tiste najbolj natrpane, cena najnižja. Tudi šolo si torej izbereš, ne samo glede na kurikulum, ampak tudi na šolnino. Tako je tudi z vrtci. Javni vrtci obstajajo, ampak niso popolnoma zastonj. Seveda pa nam tujcem ne bi pustili tja vpisati otrok (in tudi v javno bolnišnico me ne bi sprejeli, včasih še Tajce zavrnejo, če je prepolno, zato jih preprosto pošljejo drugam). Vse te stvari je treba vzeti v zakup. Slovenija ima res precej težav in Slovenci smo zelo radi negativni, ampak, roko na srce, naša dežela je čudovita, problemi pa so povsod. No, mi smo izbrali tajsko šolo, ker se mi zdi prav, da če živimo tukaj, da otroci govorijo jezik in da res doživijo deželo. Sicer se začnejo že v vrtcu učiti tudi angleščino (ki smo se jo tako ali tako vsi naučili), tako da me to ne skrbi. Moram pa povedati, da smo v absolutni manjšini, vsi tujci pošljejo otroke v mednarodne šole. Jasno, včasih pride doma do 'jezikovne vojne', saj se slovenščina, italijanščina, tajščina in tudi angleščina malo pomešajo in je velikokrat kar komično, ampak imamo to srečo, da vsi razumemo vse te jezike. Če se jaz torej s Sofio pogovarjam po slovensko, naju mož, ki je Italijan, razume, in če midva ne bi znala tajsko, potem bi seveda težko poslala otroke v tajsko šolo. Ni pa nemogoče. Treba je biti dosleden in vztrajen, pa gre.

Tajska je velika država, vi ste jo z družino prekrižarili po dolgem in počez. Tu niso le Bangkok in rajske plaže, kakšno raznolikost ponujajo drugi deli države?
Sever je priljubljena destinacija, čeprav gre večina ljudi v Sukotai, Čiang Mai in Čiang Rai in le redkokdo zavije proti Burmi - Mae Hong Son in Mae Sariang sta krasna, ravno tako Nan in Phrae proti laoški meji, od vseh delov pa je meni najbolj všeč Isan, severovzhodni del, najrevnejši in najmanj turističen. Le redkokdo tam govori kaj drugega kot tajsko, pa še to v njihovem narečju, ki je zelo blizu jeziku, ki ga govorijo v Laosu. Mesta sama niso nič posebnega, pač pa je tam precej materiala za tiste, ki jih zanima zgodovina - arheološka najdišča, templji, narodni parki ... Seveda imam sama oči na pecljih za tradicionalne obrti, saj vedno iščemo nova sodelovanja in stike. Tega je tam na pretek. Ta regija je tudi znana po odlični in zelo pikantni hrani, od tu izvira 'sticky rice', tisti 'pocast' riž, brez katerega se zdi, da tu sploh ne znajo živeti, in pa som tam, solata iz papaje ... in čilija, kakopak! Turističnih krajev se skušamo izogibati, tako da vedno skušamo odkriti kakšen nov otok. Materiala zlepa ne zmanjka, letos smo šli na Ko Pajam, je pa res, da ima na primer Puket prekrasen stari center - mogoče je najlepša kolonialna arhitektura prav tam -, ki pa ga praktično nihče ne obišče, saj se vsi raje gnetejo na po mojem okusu ne tako zelo spektakularnih plažah. Moj najljubši otok je Ko Vai na vzhodni obali, tam proti Kambodži, kjer elektriko priklopijo samo za nekaj ur na dan. Raj na Zemlji.

Kako pa se spopadate z vročino, kakšne so povprečne temperature, je vlaga visoka?
Vročina je verjetno največja težava, te se je treba privaditi, druge ni. Vlaga je vedno visoka, kar naprej smo rahlo (ali pa kar precej) mokri. Treba je spremeniti navade, jesti njihovo hrano in tudi v njihovih količinah. Če greš tu v tej vročini na pico, te zadene kap. Predvsem pa ni dobro, da se ti kam mudi. Tudi v tem je treba posnemati domačine. Tako pač, počasi ... Prav hitro se hojo in sprehajanje zamenja za mototaksi in tuktuk, vsaj ko greš v službo, saj ne moreš priti tja ves prepoten. No, zato pa je povsod tako noro mrzla klima! V glavnem je temperatura vedno nad 30 stopinj Celzija, razen pozimi. November in december sta po navadi čudovito sveža, ponoči nas včasih celo zebe - takrat temperature padejo na 15 stopinj, kar je tukaj res zimsko vreme. Na začetku sem se temu smejala, ko pa se navadiš, te potem, ko je pod 20 stopinj, vedno zebe. Treba je upoštevati tudi vlago, 20 stopinj pri tej vlagi je tako, kot bi jih bilo v Ljubljani recimo 10.

Ob omembi potovanja na Tajsko hote ali nehote številni pomislijo tudi na prikupna tajska dekleta, ki se pod roko sprehajajo s kakšnim obilnim Nemcem v zrelih letih. Takšen je stereotip. Kako Tajci dojemajo seksturizem, obsojajo dekleta, ki na tak način poskrbijo zase ali je to v družbi popolnoma sprejemljivo?
Mlade Tajke in debeli zahodnjaki, to ni samo stereotip, to je čista resnica. Obstaja več vrst seksturizma. Zanimivo je, da imajo 'stranke' tu stalne spremljevalke, h katerim se vračajo, te spremljevalke pa imajo seveda po več strank, ki jim potem čez leto pogosto tudi pošiljajo denar ... To velja ne samo za seksturiste, ampak tudi za tujce, ki tukaj živijo (namesto ex-pats jim rečemo sex-pats). Skorajda normalno je, da imajo poleg (tajske) žene tudi stalno ljubico, tukaj ji rečejo 'mi noi'. To je precej normalen pojav tudi za Tajce, skorajda se dojema kot statusni simbol. Nekateri jih imajo po več, ampak stalne. Nihče se nad tem kaj preveč ne zgraža, v tem pogledu je to precej mačistična družba, saj se od žensk seveda pričakuje, da bodo pohlevne. To je lepo opisal Orwell v romanu Burmese days - kako je azijska žena idealna, saj je ubogljiva in nič kaj veliko ne govori. Na ta dekleta se pogosto gleda zviška, predvsem ženske, razumljivo, na njihove stranke pa ne.

Tajke so res čudovita dekleta, drobne, z dolgimi črnimi lasmi. Kakšen je njihov status v družbi? Če sklepamo po povedanem, težko govorimo o enakopravnosti spolov ... So večinoma zaposlene ali ostajajo doma?
Glede na zgoraj povedano, ne moremo ravno govoriti o idealni enakopravni družbi. Na splošno mnogo žensk ostane doma, mož pa nosi domov denar, sploh če je mož 'farang', žena pa domačinka, potem bo skoraj zagotovo tako. Najti bogatega tujca, da jim potem ne bo več treba delati, to so sanje povprečne Tajke. To je sicer malce stereotipsko, ampak precej blizu resnici. Vendar pa je konkurenca huda, Tajke so posledično izjemno ljubosumne in se s kremplji borijo za svoj 'plen' - kar je logično z obzirom na številne 'mi noi'. Sicer pa so ženske na delovnem mestu načeloma obravnavane dokaj enakopravno, v Bangkoku je gotovo več služb za ženske kot za moške in velikokrat je ravno ženska tista, ki nosi domov denar. V restavracijah v glavnem delajo ženske, ravno tako v masažnih in lepotnih salonih, v zdravstvu, šolah, hotelih ... Na nas, tujke, seveda gledajo drugače in nas načeloma obravnavajo z več spoštovanja, zanje smo mi vsi bogati. 'Bela koža, polna denarnica', nekaj v tem slogu! Na primer, v bloku nas znanci pogosto vprašajo, zakaj ne kupimo stanovanja, in ko jim razložim, da tujci ne morejo vzeti posojila na Tajskem, toliko gotovine pa seveda nihče nima, nas nejeverno gledajo in nam ne verjamejo.

V najinem pogovoru ste mi omenili, da Tajci kar naprej jedo, tajske restavracije najdemo po vsem svetu. Kakšna je tipična tajska hrana, so Tajci veliki gurmani?
Ja, to je sveta resnica, Tajci res kar naprej jedo in v tem zelo uživajo. Pa tudi veliko govora je na splošno o hrani. Ko pride čas kosila, si vsevprek vzklikajo: 'Ali ste že jedli ali ne?' Živo se spominjam, kako mi je šef, ko sem prišla prvič v službo, rekel, da moram dati študentom na približno uro in pol 'snack break' (odmor za malico). Najprej sem mislila, da je mislil 'short break' (kratek odmor), pa mi je potem takoj postalo jasno. Med odmorom vsi stečejo na stojnico na cesto po pečene banane ali kaj podobnega in avla pogosto še dolgo diši po limonini travi in čiliju. Da, kar naprej nekaj 'meljejo'. Tajska hrana je čudovita, sveža, zelo raznolika, in najboljše pri tem je, da (načeloma) ne redi. Lahko rečem, da je še zdaj, po skoraj sedmih letih, vsak obrok užitek. Brezzveznih, dolgočasnih in nevtralnih jedi tako rekoč ni. Tajci k skoraj vsem jedem dodajo štiri okuse - sladko, slano, kislo in, seveda, pekoče, brez tega ne gre, čili dajo celo na sadje. Ko smo že pri sadju - okus je brez primere. Ananas, mango, še celo navadne banane so tu popolnoma drugačne, poleg cele serije nenavadnih sadežev, kot se za trope spodobi. In sadje je zelo poceni. Po drugi strani pa kilogram češenj v trgovini lahko stane 40 evrov, breskve tudi niso kaj veliko cenejše. Včasih, ko grem v trgovini mimo polic z 'eksotičnim sadjem', mi gre vedno na smeh, malo zaradi absurdno visokih cen, malo zato, ker se tam najdejo recimo hruške.

Pekoče hrane smo se seveda kar hitro navadili, saj drugače skoraj ne gre. Ko se je navadiš, je brez čilija res bolj žalostno. Še moja triletna hči kdaj kaj ostrega poje, tudi v vrtcu jo (hodi v tajski vrtec, kjer je edina tujka - 'farang') navajajo na neke čudne kombinacije okusov, na primer čez mesno rižoto posujejo malo sladkorja. Vsakič, ko kam potujemo, smo vedno veseli, ko pridemo nazaj v Bangkok, saj se s tajsko kuhinjo ne more primerjati prav nobena v Aziji, mogoče se ji samo vietnamska približa. Jasno, če znaš tajsko, po možnosti tudi pisati ali vsaj brati, tako kot moj mož, potem pa še toliko bolje ješ, saj si lahko naročiš kaj z res lokalnega 'pajzla', kjer je meni samo v tajščini, hrana pa je tam najboljša. So pa tudi določene jedi in sestavine, ki imajo neverjetno odvraten vonj, predvsem 'nam plaa' (ribja omaka, ki jo tu uporabljajo namesto soli) in ki včasih prismrdi tudi sredi noči. Kot rečeno, tukaj jedo ob vseh mogočih in nemogočih urah. Pogosto imajo kuhinjo narejeno kar na balkonu, tako da vsi v bloku vemo, kaj se kje kuha!

Katere tradicionalne obrti ohranjajo na Tajskem?
Teh je precej, predvsem v ruralnih in bolj odročnih predelih, kot sta sever in severovzhod, tam se ohranja ogromno izročila. Srebro in svila sta vsekakor najbolj razširjena, sploh na severu, kjer je koncentracija t. i. hill-tribes (hribovskih plemen) Karen, Aka, Lisu itd, ki so znani po njihovih tradicionalnih obrteh. Z našim podjetjem sodelujemo s srebrarji iz plemena Karen, ki srebro obdelujejo po starih tehnikah, uporabljajo pa zelo čisto zlitino srebra, blizu 98-odstotno, zaradi česar je srebro mehkejše in ga je lažje oblikovati in obdelati. Mi smo v sodelovanju z mojstri predelali dizajn in ga prilagodili sodobnim uporabnikom in sodobnemu načinu življenja, ampak tehnika ostaja ista, starodavna. Ravno tako sodelujemo na isti način s tkalci svile, le da jim predlagamo nove dizajne in kombinacije tekstur in barv, oni pa tako, kot to že stoletja delajo, to izvedejo. Zato se naša oblikovalska delavnica tudi imenuje Stories of Silver & Silk, ker naj bi pač pomagali 'razvijati zgodbe' v srebru in svili, pa tudi za pakiranje smo posegli po tradicionalnih obrteh in tako uporabljamo ročno pletene škatle iz bambusa, ki so tudi značilna obrt za Tajsko in ostalo jugovzhodno Azijo. Poleg teh je močna tudi keramična obrt in vse, kar je povezano s tradicionalnimi materiali - kot že omenjeni bambus, tikov les in s tem povezana lesna obrt, bananovi listi, vodna hijacinta, iz katere se izdeluje pohištvo, pa seveda rižev papir. Meni so v Čiangmaju izdelali prekrasen poročni šopek iz papirja.

Politični položaj v državi je v zadnjih letih izredno zapleten, saj država prehaja iz ene politične krize v drugo, protesti zahtevajo tudi žrtve. Kako bi na kratko pojasnili, kaj je jedro spora in kdo podpira koga?
Tega vam verjetno nihče ne bo znal popolnoma razjasniti. Glede na to, koga vprašate, boste dobili različen odgovor. No, seveda pa prav neposrednega odgovora pri Tajcih tako ali tako nikoli ne dobiš, vse je stvar interpretacije, v politiki pa to še toliko bolj drži! Rumeni, tradicionalno podporniki monarhije, so, na splošno in poenostavljeno rečeno, pripadniki bogatih starih družin, s središčem v Bangkoku. Oni imajo v rokah bogastvo, vsa podjetja, praktično vso državo. Drobtinice, ki ostanejo, so raztrošene drugod po državi, in to so rdeči protestniki, pripadniki revnega sloja, s središčem predvsem na severovzhodu. Njih je lepo pripravil in podpihal za to vstajo prav prebegli nekdanji premier Taksin Šhinavatra. Tako so se dobro
organizirali in za lep čas kar krepko ohromili prestolnico. V principu imajo seveda prav, saj ne more biti vse bogastvo v rokah peščice, vendar pa je problem v tem, da so bili ti protestniki podkupljeni, plačani za to, da so se začasno preselili na ulice Bangkoka. Večina jih pojma ni imela, kaj se dogaja in zakaj so tam. Skratka, ena velika zmešnjava. Ko so se potem začeli protestniki združevati še iz druge strani, proti zdaj že nekdanji premierki Jingluk, Taksinovi sestri, so si izbrali zelo populistično noto - oblekli so se v barve tajske zastave, v slogu 'Če ste proti nam, ste proti Tajski'. Množična evforija ni imela ne konca ne kraja, vsi so se preoblekli v tajske barve, rumeni, rdeči in neopredeljeni, in se množično pridružili protestom, tako da je vsa stvar popolnoma izgubila kredibilnost. Čeprav je bilo kar nekaj ranjenih in celo ubitih, pa so v glavnem ti shodi izpadli bolj kot neke vrste veselica, delili so zastonj hrano - vsak dan, na več koncih mesta, za vse te množice ljudi. Jasno je tudi to nekdo plačal, tako da ni ravno pošteno govoriti o korupciji samo z ene strani. Sicer pa kriza ni razrešena in na ta način tudi nikoli ne bo, samo začasno so ta velike 'smeti' pometli pod preprogo. Slej ko prej bo spet udarilo, o tem ni dvoma.

Tajska je znana tudi po svojem kralju Bumibolu Aduljadeju, imenovanem tudi Rama IX., ki velja za monarha z najdaljšim stažem na svetu. Kako Tajci gledajo na tega 86-letnega moža, ima še kaj avtoritete, spoštujejo monarhijo ali prevladuje mnenje, da gre le za nepotreben državni strošek?
Tajci kralja res pristno spoštujejo in ga imajo nadvse radi, za njih je on polbog. Absolutno prepovedano je v javnosti o kraljevi družini razpravljati, v slabem in dobrem, tega se vsi dosledno držijo in tudi nam je bilo v službi strogo prepovedano kar koli v tej smeri 'vohljati'. Nepotreben državni strošek, na to nihče ne pomisli - njihov kralj ima praktično celotno državo v lasti, on je država, kot se je včasih reklo. Če ima kralj denar, to pomeni, da bo lahko poskrbel za vsakega podanika, bogastvo je nujno potrebna 'vrlina', da lahko dobro vodi. To, skupaj z brezpogojnim oboževanjem, je sicer zelo azijski koncept, ki drži tudi drugod po Aziji. Tajska kraljeva družina je brezštevilna, prejšnji kralji, na primer Rama IV. in Rama V., sta oba imela po več kot 80 otrok, tako da si lahko predstavljate, o kakšni rodbini je govor. Kaj se bo zgodilo, ko kralja ne bo več? Tega se vsi bojijo, a nihče na glas ne izreče - no, pa saj tudi ne smejo. Kraljev rojstni dan je tu največji praznik (naša Mila se je rodila prav na ta dan in vsi brez izjeme to vedno izjemno čustveno pozdravijo), takrat okrasijo vso državo, zvečer se vsi zberejo in mu enoglasno zapojejo kraljevo himno. Tajska ima seveda dve himni, državno in kraljevo. Ta množična pripadnost je res nekaj neverjetnega. Obstaja TV-program, kraljevski kanal, kjer vsak dan pokažejo novice iz življenja kraljeve družine, vsakega člana posebej - kam je šel, kaj je delal. To je res neverjetno. Tu ne gre (samo) za propagando, Tajce to res iskreno zanima.

Z družino ste obiskali tudi druge bližnje države. Katera vas je najbolj navdušila in kako se države Indokine ločijo od Tajske - po jeziku, etnični sestavi, navadah, ljudeh ...?
To je težko vprašanje, saj ima vsaka dežela kaj posebnega. Indija je seveda nepozabna, ravno tako Burma. Po jeziku in etnični in verski sestavi so si Tajska, Kambodža in Laos podobni, tudi po fiziognomiji jih ni vedno mogoče določiti, kam spadajo. Burma je že precej drugačna, saj je njihov jezik tibetanskega izvora, bolj so pomešani z Indijci, obrazi so bolj raznoliki. Vse te štiri sosednje dežele pa, recimo, praznujejo songkran, 'vodno' novo leto. Malezija in Indonezija sta muslimanski državi, tam je kultura popolnoma drugačna, ljudje pa so odprti in prijazni na isti način kot Tajci, morda celo bolj, sploh Indonezijci so krasni ljudje. Izstopa gotovo Singapur, ki je v bistvu res edinstven s svojo naprednostjo, čistostjo, pedantnostjo - kot da nisi v Aziji. Prav tako izstopa Vietnam, ki je čudovita dežela, so pa ljudje veliko bolj osorni in neprijazni, podobno kot Kitajci. Glavna razlika za turiste je vsekakor v tem, da je Tajska tako ugodna, za enako vsoto denarja vidiš v Maleziji veliko manj kot na Tajskem. Je pa Tajska tudi odlična odskočna točka za obiske okoliških držav, poleti v Bangkok so velikokrat cenejši kot v druge okoliške države, vizumi se tu dobijo hitreje in ceneje kot na veleposlaništvih v Evropi. Lahko rečem, da je Tajska 'udobnejša' v mnogih pogledih, angleščina je bolj razširjena kot v okoliških državah, tako da se je tujcem vsekakor lažje sporazumevati. No, saj zato pa je Tajska tudi tako zelo oblegana. Po mojem mnenju so najlepše plaže v sosednji Maleziji, predvsem so manj turistične, bolj čiste in naravne, znamenitosti pa je tako ali tako v vsaki deželi na pretek. Če bi morala izbirati, kje živeti, zdaj, ko poznam več ali manj celotno jugovzhodno Azijo, bi izbrala Tajsko.

Katera je največja razlika v primerjavi s Slovenijo?
Ta, da našo družino v Sloveniji vedno zebe, čeprav po navadi pridemo na obisk junija, tu pa nam je, razen 'hladnega' decembra, kar naprej vroče! Glede tajske zime lahko povem tole - pred nekaj leti je bila v Bangkoku 'zelo huda zima', kar tri dni zapovrstjo smo imeli čez dan le 17 stopinj, in vsi so prišli na predavanja v bundah, kapah in rokavicah. Brez šale. A po drugi strani so klimatske naprave v vsakem trgovskem centru, kinu in na podzemni železnici nastavljene na ravno toliko stopinj, če ne manj!

IZ PRVE ROKE