Tako primerja svoja dva domova Mateja Kisovec, ki jo je pot iz majhne Škofje Loke vodila v eno največjih mest na svetu - Sao Paulo. Po 14 letih bivanja v Sao Paulu je Mateja Kisovec, ki je svojemu priimku dodala še moževega Marques, že prava paulista (paulistas pravijo prebivalcem Sao Paula).

V največjo državo Južne Amerike jo je vodila ljubezen - njeno življenjsko pot je zaznamovalo prelomno leto 2000, ko je odpotovala v ZDA: "Fabia sem spoznala v Los Angelesu, kjer sem bila na tečaju angleščine. Bila je ljubezen na prvi pogled in zelo hitro mi je bilo jasno, da se bo moje življenje obrnilo na glavo. V tem času sem zaključevala študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer mi je manjkala samo še diplomska naloga."

Po šestih mesecih Los Angelesa se je odločila, da se odpravi v Brazilijo, Sao Paulo, rojstno mesto njenega moža: "Nasprotno z ljubeznijo na prvi pogled je bil Sao Paulo šok na prvi pogled in zavedala sem se, da bo potrebno kar nekaj truda, da se bom navadila na to betonsko džunglo, polno socialnih nasprotij, ki jih nisem bila navajena."

V svojem brazilskem domu, kjer si je s Fabiem ustvarila družino, ves čas ohranja stik z domovino v slovenski skupnosti, kjer jih 21. junija čaka druženje v čast prihajajočemu dnevu državnosti.

Najprej nas je zanimalo, ali Brazilci sploh vedo, kje je Slovenija? "Danes že vse več, na začetku pa res nihče ni imel pojma, od kod sem doma. Pred kratkim je bila na televiziji Globo, ki je tukaj najbolj gledan kanal, reportaža o Sloveniji. Ogromno ljudi je videlo to oddajo in vsi so bili zelo presenečeni, kako lepo je pri nas. Kar naprej so me spraševali: »Kaj ti sploh delaš tukaj?« (Smeh.) Drugače pa zelo veliko potujejo v Evropo in vse več ljudi ima stik tudi z našim delom sveta. Predvsem je trenutno zelo popularna Hrvaška."

Kaj je Mateja še povedala o betonski džungli, polni socialnih nasprotij, pa si lahko preberete spodaj.

S kakšnimi birokratskimi težavami ste se srečevali ob prihodu v Brazilijo? Menda je treba že samo za pridobitev delovnega dovoljenja vložiti precej napora.
Brazilija je na splošno izredno birokratska država, vse potrebne dokumentacije - ne glede na to, ali so osebne ali poslovne - so izredno zapletene in dolgotrajne. V času moje selitve je bilo dovoljeno šestmesečno bivanje brez vizuma in v tem času sva s Fabiem pohitela, kolikor je bilo le mogoče, z dokumentacijo za poroko, poročila sva se na zadnji dan dovoljenja. Potem je bilo lažje, počasi sem dobila dokumente in približno po enem letu bivanja postala enakovredna brazilskim državljanom, torej sem lahko začela delati, imela svoj bančni račun in podobno.

V Braziliji ste si ustvarili družino, dom. Pogrešate Slovenijo? Kolikokrat se odpravite domov?
Vsekakor pogrešamo, ko imaš enkrat svojo družino, še toliko bolj. Imam dva prekrasna fanta: Mateusa (11 let) in Gabriela (4 leta), ki mi nekako zapolnita to praznino. Imamo tako pravilo: živimo v Braziliji, počitnice (zimske), torej poletne v Sloveniji, pa preživimo v Sloveniji. Glede na razdalje in pa seveda stroške, ki jih taka pot povzroči, se zgodi, da včasih preskočimo kakšno leto, no, letos se že pripravljamo in komaj čakamo počitnice v Sloveniji.

Kaj poleg družine in prijateljev iz Slovenije najbolj pogrešate?
Hrano. Domačim vedno naročimo bučno olje, potico, burek, kislo zelje, gibanico, domače piškote, štruklje, slivove cmoke, pa gobovo juho in še bi lahko naštevala. Vsekakor si lahko te stvari pripravim tudi sama, vendar nikoli ne bo isti okus. Predvsem je tukaj nezamenljiva kisla smetana, ki jo sicer dobiš v podobni varianti, vendar pravi gurmani čutijo razliko. In pa pecilni prašek, ki ga tukaj ne dobiš.

Verjetno pogrešate tudi čist zrak, Sao Paulo je namreč znan tudi po onesnaženosti, smogu ...
Sao Paulo je eno izmed najbolj onesnaženih mest na svetu. Zrak je zelo slab in ogromno ljudi ima težave z dihali, predvsem zelo trpijo otroci, ki imajo ogromno dihalnih bolezni. Mi se skušamo temu izogniti vsaj ob koncih tedna, ko se vedno odpravimo na morje, kjer imamo počitniško hišo.

Vreme v Sao Paulu je za Brazilijo menda precej spremenljivo - pri vas je, če se ne motim, zdaj jesen. Kako je videti ta letni čas v Sao Paulu? Bliža pa se tudi zima, ki je precej drugačna, kot je tista v Sloveniji ...
Letni časi tukaj niso tako izraziti kot v Evropi, predvsem v Sao Paulu je precej muhasto vreme in včasih se zgodi, da se temperature spustijo ali dvignejo za 20 stopinj Celzija v enem samem dnevu. Vedno moraš biti pripravljen, da lahko nekaj slečeš oziroma oblečeš. Jeseni so noči že zelo hladne, nihče ne verjame, da nas lahko tudi v Braziliji zebe. Vendar tukaj zgradbe nimajo izolacije in ogrevanja tako kot v Sloveniji, tudi okna niso tako kakovostna, sploh pa ne dvojna, zato zna biti pozimi zelo mraz. Na jugu Brazilije pa imajo celo sneg. Seveda je to redek in zelo komentiran dogodek.

Nekaj časa ste stik s Slovenijo ohranjali v slovenski skupnosti v Sao Paulu, kjer ste slovenskega jezika in kulture učili potomce brazilskih Slovencev. Kakšen je bil odziv učencev, glede na to, da jih je večina prvič prišla v stik s slovenskim jezikom prav na tečaju?
Od vsega začetka bivanja v Braziliji sem dejavna v slovenski skupnosti v Sao Paulu, to mi nekako približa dom. Zanimanje za slovenski jezik se iz leta v leto povečuje in vse več se poleg potomcev brazilskih Slovencev slovenščino učijo tudi Brazilci, ki bodo v Slovenijo potovali zaradi študija, dela ali ljubezni. Seveda moramo tukaj ločiti učiti se in naučiti se, saj slovenščina ni šala in Brazilcem predstavlja trd oreh. Predvsem imajo velike težave s sklanjanjem, ki ga v portugalskem jeziku ni, poleg tega vedno pozabijo na dvojino (smeh).

S čim pa se danes ukvarjate, kako je videti vaša poklicna pot?
Dolga leta sem delala na slovenskem konzulatu v Sao Paulu s konzulom Janezom Hlebanjo in Sandro Hlebanja. V tem času v Braziliji še ni bilo veleposlaništva, zato smo skrbeli za vse zadeve, povezane s potnimi listi, državljanstvi, obiski poslovnih in državnih delegacij. Pridobljene izkušnje so me vodile na slovensko veleposlaništvo, ki je v Sao Paulu odprlo gospodarski oddelek. Po skoraj desetih letih dela, povezanega s Slovenijo, sem se s težkim srcem, vendar polna novih idej, pridružila družinskemu poslu in postala podjetnica. Moja brazilska družina se ukvarja s kolesi in v tem segmentu smo si delo razdelili tako, da moj mož skrbi za zastopstvo in distribucijo tujih znamk, moj tast ima fizične trgovine, jaz pa sem letos izvedla projekt on-line, kjer si lahko prek spleta kupite prav vse, kar potrebujete za ta šport. Spletna stran je www.biketrends.com.br.

Brazilci so odprti, prijazni, temperamentni in se precej razlikujejo od pregovorno zaprtih Slovencev. Kakšen pa je vaš pogled na takšne stereotipe, se strinjate s tem ali so Brazilci odprti le na prvi pogled?

Vsekakor se strinjam, so zelo odprti in prijazni ljudje, včasih za nas tujce kar preveč. Objemanje in poljubljanje ob srečanju je zelo običajno in na začetku mi je bil ta običaj precej neprijeten. Veliko govorijo in obljubljajo, takoj te kam povabijo, vendar jih je treba vzeti z veliko rezervo. Mi smo navajeni, da naredimo, kar obljubimo, tukaj obljube ostajajo v zraku in jih ne smeš vzeti preveč resno in osebno.

Kaj pa je tisto slovensko in kaj tisto brazilsko najboljše, kar bi želeli, da se naučita tudi vaša otroka?
Zelo se trudim, da bi ju naučila slovenske točnosti, discipline in organizacije. Brazilskega pa bi rada, da jima ostane veselje, odprtost do ljudi in ne tako strogo resno jemanje življenja.

Pravijo, da se Brazilci rodijo s sambo v nogah, kaj kmalu pa začnejo brcati žogo. Vedno in povsod, tudi na plažah. Brazilci so tudi veliki ljubitelji glasbe, so pa tudi zelo verni in veliko dajo na družinske vezi. Ali je tudi vsakdanjik v vaši družini prepreden s temi stvarmi?
Ja, res je, zelo imajo radi nogomet, in to je praktično edini šport, ki ga poznajo. Sliši se smešno, ampak včasih me kar malo jezi, ker imajo res tako velik potencial in ga ne znajo izkoristiti. Mogoče bodo olimpijske igre, ki so naslednje leto v Riu de Janeiru, odprle nove možnosti in priznanje tudi drugim športnikom, ki so po navadi popolnoma neznani in iščejo priznanje v tujini. Mi na primer nismo tako nogometno usmerjeni, moj mož zelo rad 'srfa' in je bil zelo ponosen na prijateljevega sina, Gabriela Medina, ki je bil letos svetovni prvak v deskanju na vodi. Tudi glasba v Braziliji ni samo samba, imajo čudovite glasbenike drugih glasbenih zvrsti, kot na primer bossa nova in MPB. Meni so zelo pri srcu na primer Ana Carolina, Caetano Veloso, Venessa da Mata, Celia Duncan in še bi lahko naštevala.

Vera in družina sta tukaj zelo močna dejavnika v vsakdanjem življenju. Družine so zelo povezane in se ogromno družijo med seboj. Zelo redko povabijo nekoga "od zunaj", predvsem ob velikih praznikih, kot sta božič in velika noč, je obvezno druženje v širšem družinskem krogu.

Ko sem se pogovarjala s prijateljico, ki je večkrat obiskala Brazilijo, je povedala več zgodb o kriminalnih dejanjih v državi, najbližje »filmskemu prizoru« je bila, ko je obiskala neki nočni klub, v katerem se je začela policijska racija. Njeni brazilski prijatelji je zvečer skorajda niso pustili iz hiše, ker je Sao Paulo tako nevaren, soseske imajo svoje oborožene varnostnike, hiše so obdane z žicami ... V kakšnem predelu živite sami? Katera so varnostna pravila, ki bi se jih vsak obiskovalec moral držati?
Na žalost vse to res drži. Črna pika življenja v Braziliji je varnost. S tem se soočamo vsakodnevno. Sama živim v varnem predelu, kjer imamo zaprto sosesko z oboroženimi varnostniki. Znotraj kompleksa so stanovanjske stolpnice z bazeni, igrišči za otroke, savnami, fitnes centrom, trgovinami, sprehajalnimi stezami … Vsaka stolpnica ima svojega vratarja, ki odpre vrata samo stanujočim. Garaže so podzemne in imajo neposreden dostop do dvigala, ki vodi do tvojega stanovanja. Doma se res počutim varno. Na srečo se še nikoli nisem soočila s tovrstnim nasiljem, sem pa seveda že slišala in poznam ljudi, ki so bili že oropani na ulici ali pa v avtomobilu pri semaforju.

Glavno pravilo, ki velja, je, da se v primeru kakršnega koli ropa ne nasprotuje ukazom roparjev. Daš jim, kar želijo, in jih skušaš pomiriti, saj gre v večini primerov za tolpe, ki so pod vplivom različnih mamil in nimajo česa izgubiti.

Država se trudi izboljšati varnost, veliko denarja vlagajo v boj proti kriminalu, "očiščevalnih" akcij so se lotili pred svetovnim nogometnim prvenstvom, zdaj prihaja še drugi veliki dogodek - olimpijske igre. Se vam zdi, da se je stanje izboljšalo, ko gre za varnostne ukrepe?
Ta vrsta nasilja je zelo povezana z ekonomskim položajem države. Žal smo v času ekonomske krize in ta vrsta kriminala je ponovno vsak dan bolj prisotna. Ne vidim kakšne velike razlike glede tega. Država se sicer trudi oziroma govori, da se trudi, vendar je pot še dolga ...

Še ena črna pika v Braziliji so hude socialne razlike - tudi Sao Paulo ima dvojno podobo: na eni strani elitne soseske, na drugi pa revna barakarska naselja, zaradi katerih se Brazilci pogosto odpravijo na ulice protestirat. Vlada je napovedala, da bo pomagala ljudem v barakarskih naseljih, in medtem ko reveži čakajo na pomoč, na drugi strani vlagajo veliko denarja za gradnjo objektov za športna tekmovanja. Je to le še ena izmed praznih obljub vlade s predsednico Dilmo Rousseff na čelu, ki se bo na sodišču morala zagovarjati zaradi domnevne vpletenosti v korupcijsko afero in ki jo je prav v Sao Paulu milijon Brazilcev pozvalo k odstopu?
Zadnje čase so protesti zelo običajni, vendar se na ulice ne odpravljajo le revnejši sloji. Na zadnjih množičnih protestih so bili na ulicah vsi sloji, tudi srednji in višji sloj sta izredno nezadovoljna s trenutno vlado, korupcijo in visokimi davki, ki so eni izmed najvišjih na svetu. Glede na vsoto davkov, ki jih plačujemo, socialne razlike v Braziliji ne bi smele biti tako ogromne. Na eni strani ceste prečudovita stanovanja z vso mogočo infrastrukturo in dragimi avtomobili ter na drugi strani favele - barakarska naselja, ki nimajo osnovnih pogojev za življenje. Vsekakor je bila zelo velika polemika v času svetovnega prvenstva glede stroškov gradnje infrastrukture takega športnega dogodka, ki bi lahko državi prinesel kaj veliko bolj koristnega, kot so na primer šole in bolnišnice, ki so v katastrofalnem stanju.

Brazilci v javno blagajno prispevajo veliko denarja, vladi očitajo, da premalo denarja dajo za izboljšave javnih storitev. Kakšna sta šolski in zdravstveni sistem v Braziliji?
Kot sem že omenila, gre za ogromne vsote, bilijone, ki so po mojem mnenju zelo slabo izkoriščeni. Žal je tukaj tako, da če imaš dober ekonomski položaj, imaš zelo dobro življenje z najboljšimi bolnišnicami, zdravniki in šolami na svetu, ki so v zasebnem lastništvu in so izredno drage. Če ne, si prepuščen na milost in nemilost usode in katastrofalnim razmeram v javnem zdravstvu ter šolstvu. Obstajajo zdravstvena zavarovanja, vendar so prav tako zelo draga in navadno ne krijejo vseh stroškov. Boljši zdravniki ne sprejemajo zdravstvenega zavarovanja in jih moraš plačati posebej. En obisk pri otroškem zdravniku stane na primer 200 EUR. Šole so prav tako v zasebni lasti, boljše so izredno polne in je težko dobiti prosto mesto. Drugače pa je šolski sistem podoben našemu, prav tako imamo devetletko, srednjo šolo, ki je tukaj tri leta, ter fakulteto. Državne univerze so v nasprotju z osnovnim šolanjem izredno kakovostne in po navadi tam uspe študirati učencu, ki je bil predhodno na zasebni ustanovi.

Udeležba na brazilskih volitvah je obvezna, tisti volivci, ki se ne udeležijo volitev, morajo navesti opravičljiv razlog za neudeležbo. Če se razlog izkaže za neutemeljen, sledijo denarne sankcije. Zaradi tega je udeležba na zadnjih predsedniških volitvah znašala kar 82 odstotkov, kar je precej drugačna slika, kot smo je navajeni v Sloveniji. Bi se Slovenija lahko naučila brazilskega »prisilnega« sistema opravljanja državljanskih dolžnosti?
Mogoče bi to v Sloveniji delovalo, saj je stopnja izobraženosti zelo visoka. Tukaj pa je to zame norost, saj je polovica ljudi nepismena in sploh ne ve, za kaj gre. Politiki kupujejo glasove in tako so rezultati vedno dvomljivi.

Še ena pereča težava je javni prevoz, zaradi katerega so Brazilci prav tako protestirali, in to v ogromnem številu. Govori se o zastareli železnici, tisto, ki povezuje Brazilijo in Bolivijo, imenujejo vlak smrti, večina cest v Braziliji, sploh v notranjosti, še vedno ni asfaltiranih, vlada pa se je problematike javnega prevoza v večmilijonskih mestih lotila z znižanjem cen. Je javni prevoz zdaj kaj prijaznejši? Ali je realnost Brazilcev povsem drugačna?
Brazilija je zelo velika država, so razvitejši deli, ki imajo zelo dobre ceste, in drugi oddaljeni deli, ki so praktično neprevozni. Tudi v mestih se zelo veliko vlaga v posodobitev javnega prometa, posodobitev avtobusnih povezav, kolesarskih stez po mestih ipd. Na tem področju je razvoj očitno viden v teh štirinajstih letih, ko živim v Braziliji. Sama se nikoli nisem vozila z javnim prevozom, predvsem zaradi varnosti. Ob prometnih konicah so avtobusi in podzemne železnice izjemno natrpane in zgodbe o najrazličnejših nasiljih so neštete. Mesto Sao Paulo je predvsem znano po prometnih zamaških, tudi tega sem se bila prisiljena navaditi. Se je že zgodilo, ko sem hodila v službo na gospodarski oddelek veleposlaništva, da sem za 10 km porabila dve uri. Danes sem si življenje uredila tako, da imam pisarno in šolo blizu doma in mi tako promet ne vzame več toliko časa.

Kakšen je življenjski standard, kolikšna je na primer povprečna neto plača in kako visoki so življenjski stroški? Slišala sem, da so cene nepremičnin v Braziliji precej nizke v primerjavi v Slovenijo.
Povprečna neto plača v Braziliji znaša približno 2.000 brazilskih realov, kar je približno 600 EUR. Glede na stroške in cene je to zelo nizek standard. Če na primer primerjam mesečno šolnino v boljši šoli v Sao Paulu, ki stane prav toliko. Trenutno je Brazilija zelo draga država, visoka inflacija, visoke obresti, nizka rast, kriza še ni pri koncu. Glede na vse to in pa nižji kredit so se cene nepremičnin znižale. Vedeti moramo tudi, da je Brazilija ogromna in vse je odvisno od tega, kje kupiš nepremičnino. V Sao Paulu in Riu de Janeiru na primer so cene že zelo visoke.

Kako bi kot ekonomistka ocenili gospodarski položaj v Braziliji? Je to res država priložnosti, kot pravijo številni?
Kot sem že omenila, je Brazilija trenutno v hudi ekonomski krizi, kdor vidi priložnost v krizi, zagotovo, drugače pa so vsi trenutno zelo previdni pri naložbah in vsi čakajo, da se situacija izboljša, žal napovedi na krajši rok niso najboljše.

Kako je videti delovni teden v Braziliji, koliko ur obsega, delajo Brazilci tudi ob koncu tedna?
Delovni čas v podjetjih je navadno od devete do osemnajste ure. Med tem časom imamo eno uro odmora za kosilo. Medtem ko so trgovine odprte dalj časa, so nakupovalni centri v Sao Paulu na primer odprti do dvaindvajsete ure. Nekateri supermarketi in lekarne imajo odprto 24 ur, sedem dni na teden. Sao Paulo je mesto, ki nikoli ne spi, in delovni urnik je zelo odvisen od tega, s čim se ukvarjaš. Poleg tega moramo vedno zraven prišteti še promet, ki v povprečju vzame ljudem vsaj dve uri na dan. Ni zaman, da vsi pravijo, da smo v Sao Paulu workaholiki.

V Sloveniji se bliža čas dopustov, kako pa je z Brazilci in njihovim dopustom? Kam se odpravite vi? Brazilije vam verjetno še ni uspelo v celoti prečesati ...
V Braziliji imamo poletne počitnice od sredine decembra pa do konca januarja. Zimske počitnice so julija. To so obdobja, ko se Brazilci, predvsem pa tisti, ki imajo družine in šoloobvezne otroke, odpravijo na dopust. Mi po navadi gremo na morje takoj po božiču in ostanemo do sredine januarja. Julij, ko je tukaj mraz, gremo v Slovenijo. Tudi v Braziliji smo že kar nekaj videli, meni je zelo pri srcu Bahia in pa Florianopolis, poleg Ria de Janeira seveda, ki je bližje in kamor lahko gremo večkrat.

Veliko rivalstvo najdemo znotraj Brazilije, in sicer med turističnim središčem Riom de Janeirom in gospodarskim središčem Sao Paulom. Kaj je tisto najboljše, kar ponuja Rio, in kaj je najboljše v Sao Paulu?
Rio de Janeiro je turistično mesto, mesto zabave in sonca. Prečudovita mešanica velikih kamnitih gor, morja in jezer. Pravijo, da je carioca – prebivalec, ki živi v Riu de Janeiru, obraz tipičnega Brazilca in vsi drugi mu na glas ali pa po tiho zavidajo njegov "lifestyle". Na drugi strani je Sao Paulo pomembno mesto poslov, velikih nebotičnikov in finančnih ustanov, ki nikoli ne spi. Prebivalcem - paulistas - se vedno mudi in je polurna zamuda običajna, saj je promet vedno neznosen. V Sao Paulu najdeš prav vse, kar si lahko zaželiš. V luksuznih nakupovalnih centrih, najboljših restavracijah in lokalih se vedno najde kakšna znana oseba.

Brazilci so znani tudi po kulinariki, poznamo predvsem caipirinho in feijoado. Kaj Brazilci še radi jedo oziroma pijejo?
Zelo radi jedo meso, churrasco - meso na žaru je praktično tedenska obveznost. Poleg tega pijejo ogromno piva. Drugače pa je tukaj veliko sveže zelenjave in sadja, ki je na razpolago vse leto. Tudi morske jedi so običajne, predvsem ob morju se je veliko rib, škampov, kalamarov in školjk. Brazilci imajo zelo radi tudi sladice, ki so za moj okus presladke, sladkor je tukaj veliko bolj močen.

Kako pa ste se navadili na za Slovence nenavadne kombinacije, ko zmešajo riž in krompir, ali pa na feijoado - jed s slabšimi kosi svinjskega mesa, kot so parklji, rilec, uhlji, jezik in rep, ki jih zmešajo s fižolom. Obstajajo še kakšne nenavadne kulinarične posebnosti v Braziliji?
Kombinacija riž s fižolom mi je všeč, vendar brez parkljev in podobnih zadev (smeh). Brazilci imajo navado zmešati prav vse na krožniku. Obstajajo tako imenovani bifeji, kjer po navadi jedo kosilo med tednom. Tam je na razpolago prav vse, od raznih solat, testenin, krompirja, riža, mesa, rib, škampov itd. Če pogledaš na njihov krožnik, najdeš prav vse, kar je na razpolago.

Po svetu seže glas tudi o lepih brazilskih dekletih, ki se zavedajo svojih atributov. Toliko oblin, kot jih je v Braziliji, menda ne vidiš nikjer drugje. Svoje obline tako pokažejo v minimalnih kopalnih kostumih, tudi ob drugih priložnosti ženske rade pokažejo precej kože v večernih toaletah. Sami ste bili včasih dejavni v svetu mode (Mateja je bila leta 1999 imenovana za prvo spremljevalko mis Slovenije, naslov je pripadel Nedi Gačnik), menite, da so Brazilke res najlepše na svetu?
Ja, res je, Brazilke in Brazilci dajo veliko na svoj videz, ne le na obleko, temveč tudi na svoje telo, saj je večino leta toplo vreme in obleke pokrivajo bolj malo. Fitnes centri in lepotni saloni so vedno polni in na plaži so bikiniji vedno manjši. Lepotne operacije so zelo pogoste, posegajo po vse vrste posegih. Poleg tega imajo tudi tak značaj, zelo so zapeljivi in senzualni, kar jih zagotovo uvršča med najlepše in najbolj zaželene na svetu. Vsekakor konkurenca ni lahka (smeh).

Dnevi, ko se življenje v Braziliji ustavi, pa so dnevi karnevalov. Znan je predvsem tisti v Riu, ampak karnevali pravzaprav potekajo po celotni Braziliji, tudi v Sao Paulu. Ste se kdaj udeležili kakšnega karnevala, gre res za zabavo brez meja?
Moram reči, da me je karneval, predvsem tisti organizirani, ki poteka v Riu in Sao Paulu, zelo pozitivno presenetil. Organiziranost takega velikega dogodka je iz leta v leto popolnejša in res se splača videti, če si v teh krajih ob tem času. Jaz sem ga v živo videla na začetku mojega bivanja v Braziliji v Sao Paulu. Sprevod različnih šol sambe poteka od enajstih zvečer pa do šestih zjutraj. Tisoče ljudi v pisanih kostumih s popolno koreografijo zastopa svojo šolo sambe. Dve noči v Sao Paulu in dve noči v Riu de Janeiru. Na koncu sprevodov je glasovanje in v vsakem mestu izberejo šolo zmagovalko. Vzporedno s tema dvema velikima dogodkoma, ki jih v živo prenašajo po televiziji po celotni Braziliji, potekajo zabave prav povsod. Brazilci se popolnoma sprostijo in vsi gredo nekam na folijo. Pravijo, da se leto v Braziliji začne šele po Karnevalu. In res je!

Pa končajva z nogometom ... So se Brazilci sprijaznili z neuspehom na svetovnem prvenstvu? Kako pa potekajo priprave na olimpijske igre, ki bodo v Riu prihodnje leto? Se že čuti olimpijski utrip?
Ne, o tem je bolje, da ne govorite z Brazilci, ker je bil udarec hud. Pričakovanja so bila ogromna, zato je bilo razočaranje še toliko večje. Priprave na olimpijske igre gredo po načrtu in se o tem še ne govori veliko. To pride na vrsto šele prihodnje leto.

IZ PRVE ROKE