Pogovor z drugim koncem sveta se je, precej tipično za Slovence, začel z vremenom. "Megla je, izgubili smo pogled na Valparaiso in morje," je odvrnila dobro razpoložena Nina, vesela, da je po napornih mesecih dela v hostlu prišel čas za počitnice.

Pred petimi leti sta s fantom Luko zapustila Slovenijo, ker sta si želela videti svet, predvsem pa ubežati nenehnemu tarnanju in negativnosti. Po dveh letih potovanja in dela v Aziji, na Novi Zelandiji in v Avstraliji ju je pot vodila v Južno Ameriko. Ko sta gostitelju (CouchSurfing) v Santiagu opisala njuno življenjsko filozofijo, je kot iz topa ustrelil: Valparaiso je idealen za vaju.

Znašla sta se v bohemskem, izjemno barvitem obmorskem mestecu s približno 170.000 prebivalci in ostala. Razpadajočo hišo na enem izmed 32 hribčkov nad pristaniščem sta, predvsem z lastnimi rokami, spremenila v prijeten hostel, kamor že dobro leto prihajajo gostje z vsega sveta. Tudi že kakšen Slovenec je bil tam. "Uf, kako sta lani debelo pogledala dva Slovenca, ko sva z njima spregovorila slovensko," se nasmeje Nina.
Kot pravi, so ju najbolj prepričali izjemno prijazni prebivalci, ki so bili ključni za to, da sta se ustalila ravno v Valparaisu. Več pa v spodnjem pogovoru.

Če sem prav razumela, sta se pred Čilom želela ustaliti že na drugih koščkih sveta.
Najprej sva šla z nahrbtniki potovat po Aziji za pol leta, potem pa eno leto prek delovno-počitniškega vizuma preživela na Novi Zelandiji, za katero sva mislila, da bova na njej tudi ostala. Država je zelo lepa, ampak iskala sva deželo, v kateri bi bili ljudje bolj topli. Na Novi Zelandiji so ljudje sicer prijazni, ampak še vedno si tujec.

Potem sva se odločila, da greva v Avstralijo, ker imava tam sorodnike. Tam sva bila pol leta, vmes tudi delala, a nekako nisva čutila, da bi lahko tam živela. Življenjski standard je res zelo visok, če bi hotel začeti svoj posel, bi moral investirati veliko lastnih sredstev, ki pa jih midva nisva imela.

Predvidevam, da sta že pred odhodom pošteno zavihala rokave?
Še preden sva se odpravila na pot, sva veliko delala: sama sem tudi med študijem kemije delala, Luka pa je dve leti pred odhodom imel dve službi, da sva prihranila denar za Azijo. Ko sva potem delala na Novi Zelandiji, sva sicer prihranila več, kot bi doma v Sloveniji, a še vedno manj, kot sva načrtovala. Delala sva v lokalih, delala sva tudi na eni kmetiji, kjer sva med drugim molzla krave, kar je bila zelo zanimiva izkušnja. Potem sva šla čisto na jug, kjer sva delala v hotelu: od pomoči v kuhinji, do pospravljanja postelj in sob.

Kako sta končala v Valparaisu?
Po Avstraliji sva se vrnila domov, da sva preživela nekaj časa z družino in prijatelji, potem pa sva se odločila, da greva v Južno Ameriko. Prvi na seznamu želja je bil Čile. Prej sva veliko prebrala o južnoameriških državah, kje bi bilo dobro začeti novo življenje, kje je dober ekonomski položaj. In Čile je res obetal, še vedno pa je po standardu močno za Slovenijo. Ko vidiš, kaj imamo v Sloveniji, bi lahko tu, kjer tega ni, vsak dan nekaj novega naredil, uvedel. Ampak dejstvo je, da imaš samo dve roki, in nekje je treba začeti.

Ko sva prišla v Santiago, sva rekla: potovala bova, dokler ne najdeva kraja, ki nama bo tako všeč, da bova nekaj časa tam ostala. Santiago je zelo veliko mesto, zelo poslovno z veliko prebivalci, v njem sva ostala 10 dni. Kot rečeno, super ga je videti, da pa bi živela v njem, se nisva videla. Potem sva šla v Valparaiso, in sicer na priporočilo fanta, pri katerem sva gostovala prek CouchSurfinga. Rekel, da naj greva tja, da nama bo gotovo všeč. Za mesto nisva prej nikoli slišala. Nikoli nisva potovala z Lonelyplanetom v rokah, vedno sva šla v neko državo in se potem na kraju odločala, kam in kako greva. Tako sva dejansko prišla tudi v Valparaiso. Najprej sva najela sobo za en mesec, da bi videla, kako nama bo všeč. Po mesecu dni sva bila 90-odstotno odločena, da nama je všeč.

Če bi morala nekomu povedati, zakaj naj pride v Valparaiso, kako bi ga prepričala?
Joj, kup stvari je. Definitivno moraš priti sem, če ti je všeč drugačno razmišljanje. Tu je res vse na izi, ljudje uživajo v malenkostih, recimo, da gredo na tržnico ali pivo. En dan lahko preživiš tam in opazuješ domačine, kako preživljajo svoj dan. Valparaiso je znano kot bohemsko mesto. Veliko ljudi je, ki delajo grafite, tu so številne trgovine z umetniškimi deli. Mesto je tudi zelo barvito, vsaka hiše je svoje barve. Država to zelo spodbuja: če hočeš obnoviti hišo in jo prebarvati, ti država da denar za prebarvanje. Država si želi, da bi se obdržala raznolikost in barvitost.

Na drugi strani pa je tudi narava izjemna, kar je bilo pomembno tudi za naju, ko sva se odločala, ali bova ostala tu. Nora sem na živali. V Valparaisu lahko greš na ribjo tržnico in tam je tudi veliko morskih levov. Sediš na plaži in gledaš morske leve, pelikane in milijon različnih ptic.

Zelo pomembna je tudi hrana, ki je zelo drugačna od slovenske. Veliko rib, škampov in malo morje različnih školjk. Vmes se najdejo tudi kakšne ne tako dobre stvari, ki imajo zelo poseben okus. Skozi vse leto imamo tudi sveže sadje in zelenjavo, tako da je poskrbljeno za vitamine.

Kako je bilo pa s papirji, sta potrebovala kakšen vizum?
Na začetku sva se spopadla z vprašanjem, kaj in kako začeti. Špansko prej nisva govorila. Z angleščino ti v Santiagu še gre, v Valparaisu je pa zelo težko. V Čile sva prišla s turističnim vizumom, veljavnim tri mesece. Vsake tri mesece sva šla potem v Argentino. Potem ko imaš svoj posel, pa pridobiš t. i. investitorski vizum.

Na začetku sva prehodila vse hribe. Mesto se namreč razprostira po hribčkih nad pristaniščem. Valparaiso sestavlja 32 hribčkov, vsak del mesta ima drugo ime, in vse je v bistvu v hribih nad pristaniščem. Ko sva se pripeljala, je bilo videti zelo revno, kot ena favela. Mesto ni bogato, a tudi ne tako revno. Ko sva vse te hribe prehodila, sva našla hišo, ki nama je bila všeč in ki je bila takrat na prodaj. Zdaj se ta hiša imenuje Costa Azul.

Najprej nisva vedela, kaj naj narediva, ali naj kupiva hišo, ali bova ostala, skratka kup vprašanj. Cene nepremičnin so podobne kot recimo v Sloveniji za kakšno nepremičnino na podeželju. Potem smo se z lastniki začeli pogovarjati in pogajati. Ko sva najprej videla hišo od znotraj, sva se spogledala, ker je bila v zelo slabem stanju. Pogovarjala sva se starši in se potem odločila, da greva v posel. Naredila sva analizo: kako je s prometom, koliko je hostlov, kakšno je povpraševanje, koliko ljudi, ki pridejo v Santiago, pride tudi v Valparaiso. Dejansko je tako, da kdor pride v Santiago, pride tudi v Valparaiso. Tako sva potem pristala v Costi Azul, kot se imenuje najin hostel.

Luko je vedno zanimalo, kako so uspeli ljudje, ki niso imeli veliko denarja, ki so začeli z ničle. Sama dolgo nisem verjela, zdaj pa na svojem primeru vidim, da res lahko uspeš. Plačujeva mesečno najemnino, ki se odšteva od zneska vrednosti hiše, torej gre za neko obliko kreditiranja.

Kako je potekala birokracija? Sploh lahko tujci v Čilu kupujejo nepremičnine?
Čile je dokaj odprt za tuje investicije. V primerjavi z Azijo, kjer moraš imeti solastnika iz posamezne države, tujec tu lahko kupi nepremičnino. Sicer pa velja, da je Čile zelo odprt za tujce, zelo si prizadevajo, da bi privabili ljudi, ki bi investirali v Čilu, ki hočejo narediti kaj novega.

Edina slaba stvar tega je, da je vse zelo na izi, tako pri pridobivanju papirjev kot pri sodelovanju z domačini pri različnih storitvah. Vse je počasi: rečejo jutri, potem pa mimogrede traja mesec dni, da dobiš posamezen papir. V Sloveniji bi izgubil živce že 100-krat. Saj sva jih tudi midva vmes, ampak sva imela cilj pred očmi.

Pri prenovi sva veliko naredila sama, saj nisva imela denarja za najem mojstrov. Nekaj izkušenj sva imela iz Avstralije, sicer sva pa za pomoč poklicala očeta in druge sorodnike. Kako popraviš ograjo? Ker nisva imela veliko denarja, nisva kupovala novih stvari, ampak sva staro opremo skušala prenoviti in obnoviti. S pomočjo staršev in prijateljev, ki se spoznajo na določene stvari, sva potem v dveh mesecih odprla hostel Costa Azul.

Kako pa je bilo s sosedi? Kako so vaju sprejeli?
Zelo so prijazni in so naju podprli. Zato sva tudi ostala tukaj, ker so nama ljudje res zelo všeč. Živiva v soseski, ki ni v najbolj turističnem predelu Valparaisa, in imava tudi starejše sosede, ki so v času prenove hiše z zanimanjem opazovali, kaj počneva. Ko je eden izmed sosedov videl, da nimava orodja, ga je prijazno prinesel in pomagal z nasveti.

Kakšni so Čilenci nasploh?
Čilenci so, če povem po pravici, zelo leni, glede storitev so res zelo šibki. Ko greš v Sloveniji v trgovino, ti vse prinesejo in pomagajo, tu pa ni tako. Tu jim je vseeno zate kot stranko. Ko prideš v trgovino in jih prosiš za pomoč, mirno gledajo v telefon in te zavrnejo. Tega se počasi navadiš, ker v bistvu tako pač je. Seveda so izjeme, a jih je res malo. To je v bistvu za tujce, ki delamo v Čilu, velika prednost: mi znamo delati z ljudmi, raven naših storitev je zelo visoka.

Po službi, torej v prostem času, pa je položaj popolnoma drugačen: Čilenci so zakon, izjemno radi se družijo, zato ni treba nobene posebne organizacije. Pri nas si potreboval sto let, da si naredil en piknik s prijatelji ali družino, tu je pa tako, da pokličeš nekaj prijateljev in rečeš: ti prinesi meso, ti solato, in čez pet minut so že vsi na vrtu in piknik v polnem razcvetu. Za hrano in druženje so vedno.

Kaj pa potem, ko sta odprla hostel? Sta se obrnila po pomoč na lokalne organizacije?
Nisva se koncentrirala na turistične organizacije, ker je z njimi, kot sem že rekla, zelo težko delati. Recimo domačini še vedno hodijo na avtobusno postajo z listki, na katerih piše, da nudijo proste sobe. Povezala sva se sicer z eno spletno stranjo, ki prodaja kupone za različne storitve, s čimer smo se promovirali med lokalci, sicer pa sva se usmerila na tuje spletne strani, ki ponujajo hostle.

Najtežje, ko začneš, je, da si na začetku številka 40 od 60 hostlov. Kdo te bo videl? Dokler nimaš mnenj o bivanju, nihče noče rezervirati bivanja, tako da je bilo zanimivo čakati prvo rezervacijo. Prišla je hitro, mislim, da že po enem tednu.

V hostlu imava deset sob za skupno 22 gostov. Hiša je kot labirint, v spodnjem delu so vse leto študenti, zgoraj, kjer je najlepši razgled na mesto in morje, so pa sobe za goste.

Sta gostila tudi že kakšne slovenske goste?
Hostel je zdaj odprt eno leto in dva meseca. Zdaj se bova začela bolj promovirati tudi v Sloveniji. Sva bila pa zelo presenečena, ko sta prišla po naključju dva slovenska gosta. Kako sta odprla usta, ko sva z njima spregovorila v slovenščini! (smeh).

Zdaj vso energijo posvečata hostlu, tako da vama verjetno še ni uspelo prečesati Čila?
Ne, do zdaj sva bila zelo delovna. Zdaj šest mesecev smo bili skoraj ves čas polno zasedeni, tako da se zdaj kar prileže počitek, ko se je končala sezona. Ta je najvišja od decembra do marca, do septembra je potem nizka sezona, potem pa se počasi znova začne dvig.

Zdaj se odpravljava na obisk v Slovenijo, ko se pa vrneva v Čile, bova zaposlila prve pomočnike, ker ne zmoreva vsega sama.

Omenila si, da sta bila ob prihodu slaba v znanju španščine. Zdaj je zgodba verjetno zelo drugačna?
Čilska španščina je zelo različna. Tako kot če v Sloveniji primerjamo prekmurski naglas z gorenjščino. Čilska španščina pozna veliko svojih besed, o katerih se ti ne sanja. Na začetku je bilo res težko. Nisva šla na noben tečaj, ampak sva si veliko pomagala z Googlovim translatom. Vse, kar sva imela pogajanj za hišo, sva imela angleško govorečega odvetnika, kar je bil nujno, glede ostalih dokumentov in papirjev pa sva si zapisala na papir in potem doma prevedla. Tako sva začela, ključno je bilo pa to, da ves čas govorila. In to sva res, ves čas sva komunicirala, tako da nama je hitro steklo. Zdaj nama gre že super, seveda nama pa še vedno manjka kakšna beseda.

Čile velja za državo v vzponu, med južnoameriškimi državami ji kaže najbolje. Kot si rekla, pa je standard še vedno nižji kot pri nas. Kakšno vlogo pa ima politika: se o njej pogovarjajo ali ne?
V bistvu se pogovarjajo, a ne v taki meri kot v Sloveniji. Če se kaj izjemnega zgodi, se seveda pogovarjajo o tem, se pritožujejo čez državo, ampak ni pa politika tema vsakodnevnega pogovora. Kar se gospodarstva tiče, država res dela v prid državljanom. Imaš veliko možnosti, da si izboljšaš življenjski standard, vendar pa je dejstvo, da so leni. Nihče jim ne bo plačal več, če ne bodo naredili več. Ne moreš zahtevati višje plače, če delaš isto.

Trenutno je ena glavnih tem pogovorov v Valparaisu smrt dveh študentov. To je ena stvar, ki sva jo opazila: da je tukaj veliko protestov. Protestov, povezanih s študijem, je tudi veliko, kar je povezano z dejstvom, da je študij plačljiv. Vsi mladi imajo, še preden gredo delat, že kredite na banki.

Jih torej študira malo?
V bistvu je tako kot v Sloveniji, da starši močno spodbujajo mlade, naj gredo na študij. Tudi država to spodbuja in mladim omogoča kredite za študij. Je pa res, da morajo potem prvih 10 let delati zgolj za odplačevanje kreditov. Tukaj velja: če boš šel študirat, boš to počel resno, saj boš moral plačati za to.

Rekli ste že, da je druženje visoko na lestvici prioritet. Tudi nogomet je njihova obsesija, kajne?
Ja, to je res. Lani je bilo res izjemno vzdušje, ko je bilo svetovno prvenstvo. Ravno sem obešala perilo, ko je Čile dal zadetek, in prisežem, da se je celo mesto treslo od navdušenja. To tako kričijo, da si kar težko predstavljaš. Reakcija na zmago je bila, da so v Santiagu uničili 600 avtobusov, tako da si lahko predstavljate, koliko jim pomeni nogomet. Vzdušje med nogometnimi tekmami je res izjemno.

Vsi komaj čakajo junij, ko bo v Čilu potekalo južnoameriško prvenstvo. Dve tekmi bosta tudi na našem lokalnem stadionu, in ve se že, da bo noro. Vsi se pogovarjajo samo še o nogometu.

Nekje sem prebrala, da je v Čilu malo košev za smeti. Je to res?
Ja, (smeh), res je, zato je Čile tako umazan. Res je umazana država, žal pa je tudi tako, da ljudje res nimajo v zavesti, da bi stvari metali v smeti. Stojiš ob prehodu za pešce in opazuješ, kako si ženska, otrok, moški, kdor koli, odvije bombon in mirne duše vrže papirček na tla. Smetnjakov je res malo, vendar pa bi bilo treba predvsem prevzgojiti ljudi, da bi začeli uporabljati koše za smeti.

Čile se razprostira čez velik del južnoameriškega kontinenta in je zelo raznolik. Potujejo veliko, zunaj ali znotraj države?
Največ potujejo znotraj države, saj so letalske vozovnice precej drage. Recimo na relaciji Evropa-Čile so letalske vozovnice cenejše iz Evrope v Čile kot pa iz Čila v Evropo. Prek LAN-a imajo dobre ponudbe, tako da se jim finančno bolje izide. Dejstvo pa je, da večina ljudi iz Valparaisa tudi za počitnice ali konec leta odide kar v bližnje kraje, recimo na bližnjo plažo, kakšno uro vožnje proč. Res ni tako kot v Ljubljani, ki je konec tedna velikokrat prazna.

Njihove sanje so Evropa, ampak le redko kdo si lahko to privošči. Obenem pa se mi zdi tudi, da jih je strah. Sanjajo, da bi šli, potem pa vseeno raje ostanejo doma.

Kaj pogrešata? Se vama kdaj cedijo sline ob misli na čokolino ali pašteto?
Seveda pogrešava marsikaj. Ko sva živela v Sloveniji, nisva znala ceniti tega, kar imamo. Hrana je recimo tukaj zelo dobra, ampak še vedno sanjava o potici in drugi domači hrani, ki je res odlična. Čokolino mi je mami prinesla (smeh). Največja stvar, ki jo pogrešava, je kava. V Sloveniji smo navajeni piti zelo dobro kavo. Tu plačaš za kavo tri evre, dobiš pa vodo, nobenega okusa po kavi nima. Najini mami nama v paketih vedno pošljeta tudi kavo.

Zelo pogrešava tudi družino in prijatelje, ki jih nisva videla že skoraj dve leti. Želiva si, da bi lahko z njimi delila to, kar se nama dogaja.

Nameravata ostati v Čilu?
Veliko ljudi naju sprašuje, ali želiva iti nazaj v Slovenijo. Za zdaj ne, želiva ostati tukaj. Kar je slaba stvar življenja v Sloveniji, je ta negativnost večine ljudi. Večina je zelo pesimistična. Vse, kar rečeš, sanjaš, želijo zatreti. Najina želja je bila, da bi bila neodvisna, želela sva narediti nekaj drugačnega, velika večina ljudi pa nama je vedno ves časa govorila: kaj sanjata, to ni mogoče. Druga stvar je bilo nenehno pritoževanje nad sistemom. Vedno pravim: če ti ni všeč, zakaj vztrajaš? Naredi nekaj, da ti bo bolje. Če tega ne boš, boš vedno na istem.

Seveda pa je Slovenija najina domovina, vsakemu turistu vedno priporočiva, naj obišče tudi Slovenijo.

IZ PRVE ROKE