Z možem Cristianom sta živela že na različnih koncih sveta, od Malezije do Pariza, kamor ju je vodila kariera zdaj enega zdaj drugega. "S Cristianom se izmenjujeva glede destinacij, kamor greva živet. Zdaj so njemu ponudili, da odpre podružnico v Hongkongu, potem ko sva prej odšla v Pariz zaradi moje službe."

Kot pravi, je Hongkong zelo raznoliko mesto: v središču je pravo morje stolpnic in nenehna gneča in hiter poslovni utrip. "Če si v središču dogajanja, zna biti zelo intenzivno mesto. Nekaterim to ustreza, odvisno od tega, v kateri točki življenja si in kaj si želiš," pravi Nina. Že nekaj minut vožnje pa te odpelje v zeleni predel mesta, kjer je mirno in spokojno. Tam sta si tudi ustvarila dom in družino. Ker je v Hongkongu postala tudi mama, je dodobra spoznala tudi njihov zdravstveni sistem. V javni bolnišnici porod stane približno 60 evrov, v zasebni bolnišnici pa 20.000 evrov.

Svoje poglavje življenja v tem več kot sedemmilijonskem mestu, ki je eno najgosteje naseljenih območij na svetu, predstavlja tudi promet. Tam, kjer je javni promet razvit, je zelo na visoki ravni, vendar pa ga povsod ni. In le redki imajo avto, saj je treba zanj plačati ločeno parkirnino tako pred stanovanjem kot službeno pisarno, kar je velika finančna obremenitev. Avtobus je tako najpogostejše prevozno sredstvo, a so tudi taksiji cenovno relativno dostopni, tako da jih ljudje veliko uporabljajo.

Zanimiva je tudi dinamika med prebivalci, kjer dobrih 93 odstotkov predstavljajo Kitajci ("avtohtoni" prebivalci in celinski Kitajci), nekaj manj kot sedem odstotkov pa tujci. "Hongkonžani se imajo za večvredne v primerjavi s celinskimi Kitajci. Če se kdo grdo vede, takoj rečejo, aha, ta je pa celinski Kitajec."

Več pa v intervjuju.

Zdaj sta v Hongkongu eno leto. Kako je bilo na začetku? Recimo iskanje stanovanja?
Tri mesece, kolikor je trajalo usklajevanje dokumentov s podjetjem in celoten postopek za pridobitev vizuma, sva bila na Macau, ker v Hongkongu veljajo stroga pravila glede dela. Če bi Cristiana inšpektorji ujeli v mestu, mu sicer ne bi zavrnili vizuma, ker tega ne naredijo, bi pa zelo dolgo obravnavali zadevo, recimo pol leta ali leto, kar bi posledično pomenilo, da ne bi ostala tu, saj si podjetje tega čakanja ne bi moglo privoščiti. Tako sva tri mesece živela na Macau in se v bistvu postopno privajala na življenje v Hongkongu. Macao je namreč slabo uro vožnje stran s hitro ladjo, tako da sva redno hodila v Hongkong, si ogledovala različne predele mesta, kje bi živela. V njegovem podjetju nama niso veliko pomagali, ker je prišel sem, da bi odprl podružnico, tako da nama ni imel kdo pomagati in sva se morala znajti sama.

Sprva sva stanovanje iskala po vsem Hongkongu, ki je v bistvu razdeljen na tri dele: otok Hongkong, na Kovlun in Nove teritorije oz. ozemlja. Večina podjetij, pa tudi veleposlaništva in konzulati, je nameščenih na severu otoka Hongkong.

Otok Hongkong je prijetnejši, manj poseljen kot Kovlun, zato sva si želela biti tu. Gledala sva pa povsod, ker so cene na otoku še bolj astronomske kot v Kovlunu. Cristian je vedel, da bo njihova pisarna na Kovlun, tako da sva pri iskanju stanovanja gledala tudi prometne povezave. Ko sva izvedela, da sem noseča, sva šla res v bolj zelen predel, da lahko grem z vozičkom ven in je blizu zelenje, kajti v središču seveda tega ni.

Če primerjaš Hongkong s Parizom, kjer sta živela prej, kaj je tvoja prva misel?
Obe mesti sta zelo dinamični, vsem se vedno nekam mudi. Ampak vsaj zame je bila največja razlika v primerjavi z Evropo na splošno, ne le Parizom, to, da tu nikoli ne veš, kaj ješ in kaj piješ. Vedno moraš paziti, ker vseh proizvodov, ki pridejo iz Kitajske, sploh meso in zelenjavo, ni priporočljivo jesti, še toliko manj za nosečnico. V teh živilih je res veliko pesticidov in nobenega nadzora ni. V Hongkongu načeloma sicer je nadzor, toda ne izvajajo ga tako kot za izdelke, ki prihajajo iz Kitajske. Sama recimo ne jem kitajskega mesa. V Parizu recimo lahko piješ vodo iz pipe, tu ni šans. Piješ zgolj ustekleničeno vodo oz. filtrirano.

Enako je z zrakom. Tudi Pariz je recimo na določene dneve zelo onesnažen, toda v primerjavi z azijsko onesnaženostjo ni primerljiv.

Torej kupovati je treba tujo hrano, ki pa je verjetno dražja?
Dobiš seveda lahko vse. Pozna se, da so bili Britanci tu zelo dolgo. Dobiš vse produkte britanskih trgovskih verig, kot so recimo Mercatorjevi. Ampak so pa dražji. Uvožena živila so še enkrat dražja. Razlika je tudi v tem, da imamo pri nas velike supermarkete, kamor greš in vse nakupiš. Tu pa imaš majhne trgovine, kjer sicer lahko kupiš vse, vendar pa je vseeno drugače in temu se moraš pač prilagoditi. In dejansko v bistvu zapraviš več. Najcenejše mleko, ki ni kitajsko, recimo stane dva evra. Dejansko potem nakupuješ po sistemu ločevanja: najprej pogledaš izvor. Meso, ribe, zelenjava, sadje, - pri teh vedno pogledam izvor in načeloma že po ceni vem, ali gre za kitajski proizvod.

Ko človek pomisli na Hongkong, ima večina ljudi pred očmi prizor številnih stolpnic in veliko gnečo. Mesto dejansko slovi po rekordnem številu stolpnic. Kakšen je utrip mesta?
Predstava, ki jo ima človek, preden pride v mesto, je res taka: same v nebo segajoče stolpnice in velika gneča, kamor pogledaš. Tako je, ampak v strogem centru, Mongkok je strogi center na polotoku Kovlun, Central pa na otoku Hongkong. To sta dve središči, ki sta zelo veliki, in tam je čez dan res velika gneča. To je tisti pogled, ki ga imamo pred očmi, ko pomislimo na Hongkong.

Ko greš malo iz mesta, pa se znajdeš sredi narave, povsod te obkroža bujno rastlinje.

V središču mesta pa je, sploh recimo v času kosila, res noro. Okoli enih sploh ne moreš po pločniku. Kitajci so individualisti in ko hodijo po ulici, gredo po svoji poti in se ne umikajo. Če sem na njegovi poti, me bo enostavno odrinil. Z vozičkom it tja sredi dneva je živčna vojna. Tudi dejansko po ulici hodiš drug za drugim, ne vzporedno, ker je takšna gneča, toliko prometa je, da enostavno ne gre drugače.

Ko pomisliš na Hongkong, pomisliš tudi na povezanost z Veliko Britanijo. Koliko je Hongkong kitajski in koliko britanski? Kakšno je tvoje mnenje?
Na Kitajskem nisem bila, zato težko ocenim, kakšen je Hongkong v primerjavi z npr. Šanghajem. Kar se prebivalcev tiče, je zelo odvisno. Starejša populacija so bolj lojalni kitajski oblasti. Včasih recimo naletiš na taksista, ki razlaga, da je bil Mao odličen, da je Ši Džinping veliki vodja in da ima Kitajska vedno prav ter da je Hongkong del Kitajske. Mlajši, ki se sicer zavedajo potenciala mandarinščine (tu je glavni dialekt kantonščina), se od predaje veliko bolj posvečajo učenju mandarinščine kot angleščine, so pa tudi bolj skeptični do Pekinga, se imajo bolj za Honkgonžane kot Kitajce.

Angleščina je sicer še vedno uradni jezik, poleg kantonščine. Pri urejanju vseh birokratskih postopkov ni težav, povsod se dogovoriš v angleščini, večina ljudi govori angleško kar dobro.

Če povlečem vzporednico s Parižani, ki zviška gledajo na ostale Francoze, je tudi tu podobno: Hongkonžani se imajo za večvredne v primerjavi s celinskimi Kitajci. Če se kdo grdo vede, takoj rečejo, aha, ta je pa celinski Kitajec.

Kot sem brala, se celinski Kitajci ne morejo kar preseliti v Hongkong, temveč obstajajo kvote?
Obstajajo kvote, koliko ljudi lahko na dan pride v Hongkong in zato potrebujejo posebna dovoljenja. Dostikrat se zgodi, da domačini protestirajo proti celinskim Kitajcem, ki recimo prodajajo hrano ali ponujajo druge storitve v dumpinških pogojih. Pridejo iz Kitajske in imajo cenejšo robo, kar jezi domačine. Že tako gledajo zviška nanje, občasno pa pride tudi do sporov.

Kvote so obstajale tudi recimo za nosečnice iz celinske Kitajske. Recimo od 2001 do 2010 so lahko prihajale sem rojevat, ker so tu pogoji veliko boljši. Število teh rojstev je bilo visoko, vsako leto okoli 7.000. Dejansko pa je bilo tako, da so domačinke iz Hongkonga težko prišle do postelje v porodnišnici, tako da so potem prepovedali prihajanje porodnic s celine zgolj na porod.

Živela sta tudi že v Maleziji, še eni azijski državi. Lahko med njima povlečeš kakšno primerjavo ali ne?
V Maleziji je bilo dejansko težje, ker je malezijska družba bolj zaprta, težje je bilo navezati stike, manj imaš skupnega z njimi. Razen da gre v obeh primerih za Azijo, dejansko ni primerjave med njima. Mogoče sva prej mislila, da dejansko bosta primerljivi, vendar ni tako.

Kakšen je delovni ritem? Je podobno kot v Južni Koreji, kjer je v bistvu ubijalski sistem, kjer sodelavci še večerjajo vsak večer skupaj?
Uradno recimo v Cristianovi pisarni delajo od 8.30 do 17.30, z vmesnim odmorom za kosilo, ki časovno ni striktno omejena. Tako je uradno. Neuradno pa, sploh med domačini, poteka hud boj za napredovanje in delajo veliko dlje. Dlje, kot delaš, bolje je. Tako da pogosto delajo do 20., 21. ure. Se mi zdi, da tudi tujci hitreje in lažje postavijo mejo, ker imaš druge interese, ne samo službe. Je pa tako, da tekmuješ z nekom, ki mu je služba absolutna prioriteta.

Imajo pa redne običaje, da imajo večerje za novo leto, kitajsko novo leto in večje praznike. Takrat gredo sodelavci na večerjo in gredo potem še na kakšno pijačo ali dve. S tega vidika neko druženje je, ni pa običaj, da bi šli vsak dan po službi na pijačo s sodelavci.

Vidva sta zelo družabna. Kako je z navezovanjem stikov? Vem, da imata že nekaj prijateljev, s katerimi ste se spoznali že v Maleziji?
Mogoče malo tudi zaradi družine bolj iščeva družbo tistih, ki razumejo, v kakšnem položaju sem (op.: imam nekaj mesecev starega otroka). In tako je, ko imaš enkrat otroka, se je težje dobivati z ljudmi, ki jih nimajo. Na splošnem se mi zdi, da bolj ostajava v sredi tujcev. Imava srečo, da sta tu najina soseda iz Malezije, nekaj znancev imava, večina pa je res tujcev.

Moje izkušnje kažejo, da pri selitvi, tudi znotraj Evrope, traja vsaj pol leta, osem mesecev, da se ustališ, da najdeš stanovanje, da razumeš, kako plačati elektriko, kje nakupiti hrano in da počasi nabiraš prijatelje. Mogoče je bila Malezija glede tega bolj zahtevna, tam sva potrebovala približno eno leto. Tu je malo lažje, začenjava se počutiti domače. Kulturno je tu vseeno lažje, je pa z drugega vidika težje: ritem življenja je drugačen.

Tu je recimo zelo težko imeti avto, ker moraš plačati parkirišče doma, v večini primerov ni avtomatično vključeno k stanovanju, in še v službi. Tako da večina ljudi nima avta. Navaditi se moraš, da kamor koli greš, greš s taksijem. Javni prevoz recimo do naju ne vozi, pridejo neki minibusi, vendar pa se moraš potem kar zorganizirati, da ga ujameš. Do centra je od naju 15-20 minut vožnje s taksijem, ki so tudi cenovno dokaj ugodni. Seveda pa je vseeno drugače, kot če bi bil recimo na voljo metro, ki bi vozil vsake tri minute. Tu, kjer živiva, je najemnina za parkirišče 400 evrov, še enkrat toliko najemnina pri Cristianovi službi. Če pa greš kamor koli drugam, moraš seveda tudi tam plačati. Hongkong je eno izmed najgosteje poseljenih mest na svetu in dejansko v centru sploh ni veliko prostora. Nekaj parkirnih hiš sicer je, a so zelo drage, na ulici parkirati je pa prava misija.

Nosečnost si preživela v Hongkongu, tako da si dobro spoznala tudi zdravstveni sistem. Kako poteka spremljanje nosečnice pri vas?
Sprva sem bila šokirana. Doma v Sloveniji ti je približno jasno, kako poteka sistem, tudi če še nimaš otroka. Tu je pa drugačna pesem. Tu je jasna ločnica med zasebnim in javnim sistemom. Do javnega sistema imajo pravico vsi, ki imajo pravico do bivanja v Hongkongu, če imaš torej hongkonško osebno izkaznico, potem imaš pravico do javnih storitev. V javni bolnišnici porod stane približno 60 evrov, v zasebni bolnišnici pa stane 20.000 evrov. Tujci imajo težave razumeti sistem in obstajajo različne delavnice in informativni razgovori, kjer ti poskušajo razložiti prednosti in slabosti javnega in zasebnega zdravstva.

Upoštevaje, da imam zasebno zavarovanje, ki mi je krilo porod v zasebni bolnišnici, dejansko nisem nič oklevala in sem se odločila za zasebno porodnišnico. Z medicinskega vidika je tako, da imajo v javnih bolnišnicah več izkušenj, saj imajo več porodnic in tudi boljšo opremo, ker vlada veliko vlaga v opremo in posodobitev bolnišnic. Negativen vidik tega pa je, da nimaš svojega zdravnika (podobno kot v Sloveniji): ko prideš v porodnišnico, te spremlja porodničar, ki je takrat v službi. V zasebnem sistemu imaš pa svojega ginekologa, ki je tudi porodničar, in ko se začne porod, pride k tebi v porodnišnico. V javni porodnišnici je dejansko tveganje, ki ga moraš sprejeti, ta, da mogoče zdravnik, ki bo takrat s tabo, ne bo govoril angleško oz. ne bo dobro govoril angleško.

Običajno imajo ljudje, ki nimajo zavarovanja, dilemo, če pa imaš zavarovanje, potem pa greš pač v zasebno bolnišnico. Tam so tudi pravila bolj ohlapna, recimo glede obiskov: v javni bolnišnici so obiski recimo 2 uri na dan, in oče ne sme biti zraven čez noč.

V zasebni porodnišnici je pa odvisno od tega, kakšno sobo imaš. Več kot plačaš, boljšo sobo imaš. Kolikor vem, je Hongkong za ZDA 2. najdražji kraj za porod na svetu. Ni pa samo po sebi umevno, da zavarovalnica krije porod, sama sem se tri mesece pogajala z najino nemško zavarovalnico, da mi je uspelo. Če želiš imeti posteljo, moraš dejansko plačati varščino vnaprej. Tudi v Franciji sem potrebovala kar nekaj časa, da sem razumela njihov sistem. Če živiš v tujini, si pač moraš vzeti čas, da razvozlaš sisteme, in seveda je zelo priročno, če se lahko na koga obrneš, da ti iz lastnih izkušenj svetuje, kako in kaj.

Malo me je presenetil podatek, da je Hongkong tudi izjemno priljubljena turistična destinacija. Vsako leto ga obišče skoraj 28 milijonov turistov.

V centru je res veliko ljudi, a ti turisti se kar porazgubijo. Niti ne opaziš, da bi jih je okoli 28 milijonov na leto (smeh). Pri tem pomembno vlogo gotovo igra dejstvo, da je med njimi veliko celinskih Kitajcev, ki pridejo večinoma zapravljat. Sicer si ogledajo kakšno turistično atrakcijo, ampak večina jih pride nakupovat stvari, ki jih na Kitajskem ne morejo.

Veliko skupnost, okoli 300.000 jih je, tvorijo gospodinjske pomočnice. V 99,9 odstotka primerov so to ženske, ki živijo z družinami in pomagajo pri vzgoji otrok in skrbijo za dom. Če imajo srečo, imajo svojo sobo, včasih spijo pa tudi na tleh. Midva imava 2-sobno stanovanje, in ko so naju prepričevali, da potrebujeva gospodinjsko pomočnico, je bil moj argument proti, da nimava sobe za pomočnico. A je bil hitro ovržen, češ da lahko spi na tleh v kuhinji.

Razlog, zakaj jih omenjam, je, da imajo vse pomočnice vse nedelje in javne praznike dela prost dan. In takrat na turističnih atrakcijah opaziš veliko žensk, ki gredo tja na svoj edini prost dan, družijo se in si ogledujejo znamenitosti.

Kaj najbolj pogrešaš?
Sveži zrak (smeh). Predvsem poleti, ko je vlaga v zraku zelo visoka in je praktično nemogoče izvajati kakršno koli dejavnost zunaj, ne da bi se človek spotil, kot da bi se oprhal. Pozimi sicer imamo kak svež dan (zame lep spomladanski, za domačine pa je to mrzel zimski dan), a ne traja.

In pa pitno vodo iz pipe. Smešno, a šele ko ne moreš, res ceniš dobro pitno vodo, kot jo imamo v Sloveniji.

Ksenja Tratnik

IZ PRVE ROKE