Staša Pavlovič je eden bolj prepoznavnih obrazov mlajše generacije v Murski Soboti. Že kot osnovnošolka in gimnazijka je izstopala z ambicioznostjo ter z ljubeznijo in čutom za jezik. Več let je bila prepoznavni glas mladih ustvarjalcev na lokalni radijski postaji, kjer še danes marsikdo pogreša njene izvirne zgodbe pa tudi humor. Nisem namreč prepričana, da se sploh zna namrgoditi. Brez dvoma pa diplomantko poljskega jezika s književnostjo in primerjalne književnosti in literarne teorije navdihujeta literatura in prevajanje.

Pred tremi leti se je iz dežele štorkelj preselila v deželo čokolad in piva. S partnerjem Tomom in hčerkico Ado živi v Gentu. Z njo smo se pogovarjali ob čaju na Slovenski ulici v domači Soboti.

Staša, vem, da si od nekdaj rada potovala in odkrivala nove kraje. Ali ti je bilo ravno v Belgiji najbolj všeč?
Sploh ne. Ker rada potujem, sem si že pred leti predstavljala, da najbrž bom in da bi tudi lahko živela kjer koli v Evropi. Pa sem - mislim da v prvem letniku gimnazije nekako ugotovila, da se morda malce motim. Takrat sem namreč prvič obiskala Belgijo, natančneje Bruselj in ko sem se vrnila, sem rekla, da je to edina evropska prestolnica, kjer ne bi rada živela. Potem sem pa čez leta na Ptuju, na Dnevih poezije in vina spoznala simpatičnega fanta Toma Van de Voordeja, ki je bil - Belgijec. Od takrat se je moje življenje začelo vrteti precej hitreje. S Tomom sva namreč dokaj hitro ugotovila, da ljubezen na daljavo ne pride v poštev. Tako sva se dogovorila, da se preselim k njemu za obdobje, ko sem pisala diplomo. No, potem pa sem ostala v Gentu.

Je bil začetek težak? Mislim na jezik, povsem drugačno okolje.
Bolj kot to, da bi bilo težko, je bila precejšnja sprememba. Naša družinica živi v Gentu, v Flandriji, torej v severnem delu Belgije. V nasprotju z južnim delom, kjer govorijo francosko, na severu govorijo nizozemsko. Ko sem se naučila jezika, sem se počutila veliko bolj sprejeto. Dejstvo je, da tam vsi in povsod govorijo tudi angleško, kar je za tujce sprva lažje. Ampak meni ni bilo prijetno v trgovini naročati kruha v angleščini. Zato sem se lotila intenzivnega učenja nizozemščine. Osvojila sem jo v slabem letu, pri plačilu tečaja pa mi je s štipendijo pomagalo tudi mesto. So pa bili moji prvi koraki v nizozemščini morda malce komični. Ko sem si v nizozemščini končno upala tudi spregovoriti, sem najraje zahajala v turške četrti, ker je bilo tam moje znanje zelo dobro (smeh). No, kaj kmalu pa sem lahko šla kamor koli. In šele ko sem zares osvojila jezik, sem se počutila kot ena izmed Flamcev.

Kar se tiče družabnosti, pa moram reči, da so Belgijci precej zadržani. Sicer so prijazni in vljudni, a ti ne dovolijo prevelikih vdorov v njihov prostor. Obenem pa so tudi zelo nefleksibilni.

V kakšnem smislu?
Konkreten primer: S partnerjem sva že maja od prijateljice dobila vabilo za kosilo 20. decembra. Ker se mi je to zdelo malce nenavadno, sem rekla, da se še kaj slišimo. A sem kaj kmalu ugotovila, da ne bo šlo, ker Belgijci vse načrtujejo vnaprej. In če ne utegneš na določen datum priti na kosilo, še lep čas ne bo naslednje priložnosti. Tam se preprosto ne moreš danes zmeniti za popoldansko kavo, če je nimaš že tedne predvidene na urniku. Na ta račun se tujci res pogosto šalimo in nasmejimo. Je pač hecno in nenavadno, da imaš sleherni del dneva v letu načrtovan. Še vedno pa ne vem, ali to počnejo zato, ker imajo preveč obveznosti, ali pa zato, ker želijo imeti vse pod nadzorom (smeh). Tako se Belgijcem na primer ne more zgoditi, da jim popoldne na vratih nepričakovano pozvonijo prijatelji. Ker tega ni na urniku. Zato pa je nam, ki smo bolj spontani, malce težje. Včasih bi na primer za konec tedna prijal kakšen obisk ali druženje s prijatelji, ampak … (obe v en glas) ni na urniku (smeh).

Kakšen pa je sicer tvoj običajni dnevni urnik?
Ker sem prevajalka, imam srečo, da si urnik oblikujem sama. Delam doma. Ko imam na primer večje projekte, so moja jutra zgodnja, da čim bolje izkoristim dan. In ko se usedem za računalnik, nemalokrat delam do poznega večera. Seveda brez vmesnih nepotrebnih telefonskih klicev in kukanja na Facebook, ker je potem težko ostati osredotočen. Izdelek pa je vedno boljši, če se mu lahko posvetiš dlje časa. Zato veliko raje prevajam več ur strnjeno, z vmesnim sprehodom ali kavico.

Preden se lotim prevoda, seveda preberem knjigo. In to ne le enkrat. Večkrat, prebiram pa tudi druga dela avtorja, čigar delo prevajam. Da se lažje vživim v njegov svet, slog, način pripovedovanja. Jezik je živa tvorba in trudim se, da bi bil prevod prav toliko gibek kot izvirnik. To ni vedno preprosta naloga, a mi predstavlja užitek in izziv. Preberem ogromno knjig, med njimi seveda tudi tiste, ki bi jih želela prevajati, včasih pa me nanje napotijo založniki. Sicer tudi sama iščem založnike, priložnosti ... Sem kar dejavna (smeh). Ampak to k prevajalskemu delu spada prav toliko kot prevajanje samo.

Pa se v Belgiji da živeti od prevajalstva?
Da se. Če imam na primer tri, štiri večje projekte na leto, recimo tri knjige in nekaj manjših reči, se izide. Imam status običajnega samostojnega podjetnika. V Belgiji namreč ne poznajo statusa samostojnih delavcev v kulturi tako kot v Sloveniji. Če bi imela enak status v Sloveniji, s honorarji, ki jih prejmem, ne bi mogla preživeti. Prispevki in davki so previsoki. So pa tudi v Belgiji prispevki odvisni od zaslužka. Jaz na primer plačam 680 evrov prispevkov na tri mesece. Prijateljica v Sloveniji, ki ima podobni status kot jaz, pa mi je rekla, da za prispevke na mesec odšteje okoli 350 evrov. Meni se zdi to zelo veliko.

Kakšna pa je belgijska družinska politika?
Od slovenske se precej razlikuje, a očitno deluje. Država na primer vsakemu otroku mesečno nameni 90 evrov otroškega dodatka, za vsakega novorojenčka pa družina že pred rojstvom prejme tisočaka. Je pa očitna razlika pri porodniškem dopustu. V Belgiji traja porodniški dopust 12 tednov, če je mamica zaposlena, in osem tednov, če je samozaposlena. V določenih poklicih, na primer vzgojiteljice v vrtcih ali medicinske sestre -, imajo možnost za podaljšanje porodniškega dopusta za kakšen mesec ali dva. Na začetku mojega bivanja v Gentu so nekaterim prijateljicam bile zadnje ure porodniškega dopusta, dojenčki pa so bili stari šele tri mesece. To se mi je zdelo grozno, ker sem navajena, da so v Sloveniji mamice doma eno leto. Po drugi strani pa so se mi te ženske zdele zadovoljne, da gredo po treh mesecih spet v službo. Ne nazadnje tudi same pravijo, da se jim zdi čisto v redu, da se tri mesece popolnoma posvetijo otroku, potem pa se počasi vračajo na delo. Morda sprva s polovičnim delovnim časom, ki ga nato postopoma podaljšujejo. Njim se leto dni odsotnosti z dela zaradi dojenčka zdi imaginarna stvar, ker tega pač ne poznajo.

No, odkar sem pred tremi meseci tudi sama postala mamica, moram priznati, da se navajam na njihov sistem. Sem se pa odločila, da bo Ada šla v vrtec pri osmih mesecih. Moj poklic je pač takšen, da si to lahko privoščim. Če pa bi bila na primer frizerka ali zdravnica, katerih delo je odvisno od strank, si tega najbrž ne bi mogla privoščiti. Tako so nekateri Adini vrstniki že dober mesec v vrtcu. Svojevrstna belgijska posebnost je tudi dejstvo, da moraš otroka vpisati v vrtec takoj, ko izveš, da je na poti, priporočljivo pa je že v fazi, ko ga načrtuješ. Gneča je namreč zelo velika. Zlasti v javnih mestnih vrtcih, ki so subvencionirani, obenem pa država zanje določa kar precej visoke standarde kakovosti. Cena varstva je odvisna od prihodkov staršev in se giblje od pet do trideset evrov na dan. Na drugi strani pa so še zasebni vrtci, ki so lahko kakovostni ali pa tudi ne, ker pri njih ni jasne regulacije. Javni vrtci so običajno odprti od sedmih zjutraj do šestih zvečer. Pri vpisu pa lahko izbereš celodnevno varstvo, ki traja več kot pet ur ali polovično, ki traja pet ur ali manj. So pa nekateri vrtci odprti tudi za konec tedna. V severnem delu, v Gentu, v Flandriji, kjer živim, v šolah ob sredah vedno končajo pouk ob 12.00. Nisem pa prepričana, da je tako tudi na jugu Belgije. Sistem pač ni enoten.

V državi pa tudi ni enotnega jezika, ne?
Najprej moja zgodba: Preden sem se čisto posvetila prevajanju, sem iskala službo. V Sloveniji sem namreč imela odlično službo. Bila sem zaposlena kot urednica in vodja festivala in sem se v kulturi videla tudi v Belgiji. Bila sem na več razgovorih, kjer sem se uvrstila zelo visoko, a me niso izbrali. Enkrat sva na primer ostali na zadnjem razgovoru dve kandidatki. Razlika med nama je bila, da je ona govorila tudi francosko, jaz pa ne. Flandrija je namreč dvojezično območje, a francoščine ne slišiš praktično nikjer. Ko pa gre za službo, povsod zahtevajo znanje obeh jezikov. Treba je vedeti, da državo s skoraj 11 milijoni prebivalcev prečka pomembna jezikovna meja. Tako na severu, kjer živim jaz, govorimo nizozemsko oziroma flamsko, na jugu pa francosko, potem pa je še glavno mesto Bruselj, kjer poleg teh dveh jezikov pride prav tudi znanje angleščine in arabščine. Sicer je Belgija uradno razdeljena na tri regije - Flamsko, Valonijo in Bruselj.

Prav zaradi jezikovnih in kulturnih razlik se v belgijski politiki vedno iskri. Tako Flamci kot Valonci imajo svoje ''vodstvo'', potem pa še skupne predstavnike v Bruslju. Meni to deluje kot dve državi v eni. Sila zapleteno. Moram priznati, da bo še lep čas trajalo, preden mi bo vse jasno (smeh).

O čem se trenutno največ govori?
O begunski krizi, seveda. Belgijci so zelo strpni in uvidevni do tujcev. In že od nekdaj največ tujcev dobi delo v pristanišču v Gentu, ki je tretje največje v državi.

Je življenje v Belgiji precej dražje kot v Sloveniji?
Na splošno so cene malce višje, a so tudi dohodki. Ko sem se priselila v Gent, se mi je tam v povprečju zdelo vse dražje. Po treh letih se mi ne zdi več. Zdaj v Gentu, ki je mesto primerljivo Ljubljani, za frizerja plačam enako kot v Murski Soboti. Je pa v Gentu precej dražja pijača v lokalih, ker se šteje pod luksuzne dobrine, te pa so bolj obdavčene. Skodelica kave namreč stane vsaj dvakrat več kot v Murski Soboti. Precej visoke so tudi najemnine. In stroški za avtomobil. Tako je večina družin - tudi moja - brez avtomobila. Zato pa imamo tako imenovani sistem Cambio, kjer si lahko izposodiš avtomobil in se odpelješ od točke do točke, tam pa ga prevzame nekdo drug. Zelo dobre, vzorne, so tudi železniške povezave. Sicer pa moram poudariti, da je mesto Gent zeleno mesto. Prej sem pozabila omeniti, da mesto sofinancira tudi nakup otroških plenic za večkratno uporabo ali energetsko varčne naložbe v bivalne prostore. Zelo se spodbuja nakup rabljenih oblačil in stanovanjske opreme ''iz druge roke''. In pri tem sploh ne gre za to, da si Belgijci ne bi mogli privoščiti novih stvari, kot to marsikdo napak razume, ampak gre za alternativo sodobnemu potrošništvu. Meni je to všeč.

Kako si se pa navadila na tamkajšnje podnebje?
Se pač navadiš. Pozimi ni mrzlo, poleti ni vroče. Sneg je redkost. Imamo pa veter in precej veliko dežja, predvsem pa spremenljivo vreme. Tega pa Belgijci res ne zmorejo predvideti na urnikih (smeh). Tako ni nič nenavadnega, če te zjutraj sonce premami, da bi šel v naravo, pa še pošteno ne zakleneš vrat, ko se ulije kot iz škafa. In ko komaj zbežiš pod kap, da se malce posušiš, spet posije sonce. In to se - brez pretiravanja - lahko zgodi tudi 15-krat na dan. Moraš biti pripravljen na vse. Zato je bilo zanimivo pred dnevi, ko sva s hčerko prišli v Mursko Soboto. Na običajen jesenski dan sva šli na sprehod v mestni park. Bilo je približno 17 stopinj. Hčerkica je imela debelejši puloverček in jesensko kapico. Mamice, ki so se sprehajale mimo naju, pa so imele svoje otoke v zimskih kombinezonih, zimskih kapicah, flisih in pokrite z debelo odejico. Njim se je očitno zdelo hladno, glede na to, da so bile temperature v Prekmurju še nedavno krepko nad 30 stopinj.

Se ti kaj toži po tem, pa po prekmurski kuhinji?
Malce pa že. Včasih se potolažim z dobrotami, ki jih najdem v turški četrti, čeprav so še vedno najbolj slastne doma.

IZ PRVE ROKE