Za selitev na drug konec sveta - kar je nedvomno velik izziv in sprememba v življenju - se je odločil, potem ko se je spopadal s težavami pri iskanju službe doma, še dodaten razlog pa je bila njegova želja, da izboljša znanje kitajskega jezika. Pri iskanju službe in urejanju vseh potrebnih dokumentov mu je pomagala agencija, a, kot pravi, je treba biti pri izbiri previden. Na spletu je veliko agencij, ki poiščejo službo zate, je pa težje najti dobro agencijo, zato se je pametno obrniti na nekoga, ki ima z določeno agencijo že izkušnje. "Potem se opravi intervju prek Skypa. Če so zadovoljni s tabo, se začne postopek pridobitve dokumentov, ki pa ni preveč zahteven. A ker je treba čakati, da nekatere stvari pridejo iz Kitajske, lahko vse skupaj traja kakšen mesec," na hitro strne postopek.

Več pa v nadaljevanju.

Pred vrati je "naše" novo leto. Vemo, da Kitajci praznujejo pozneje, toda ali je zaradi vse večje globalizacije tudi na Kitajskem čutiti božično-novoletni duh?
V večjih mestih je zagotovo bolj božično, pa tudi tukaj pri nas je mogoče videti božična drevesa in okraske. A za Kitajce je to samo še en dan, ko se družijo s prijatelji in gredo po nakupih - predbožični dan je eden izmed večjih nakupovalnih dni z veliko akcijami. Na ta dan pa drug drugemu tudi podarjajo jabolka, saj predbožični dan oz. "tiha noč" v kitajščini zveni podobno kot "jabolko". In ko sem malo povprašal ljudi, večinoma vedo, da na ta dan praznujemo rojstvo Jezusa.

Živite v Jingmenu, ki ima približno 400.000 prebivalcev, kar je nekoliko več kot recimo Ljubljana. Si mislim, da je za kitajske razmere verjetno to le malo večja vas? Kakšen utrip ima mesto? Kako je z vremenom?
Jingmen se še vseeno šteje kot mesto, ampak dokaj majhno mesto. Najbolj pogrešam različna kulturna in družabna dogajanja. Tudi drugi večinoma pravijo, da je Jingmen precej dolgočasen, a po drugi strani je prijeten in sproščen kraj, kjer lahko živiš počasi in umirjeno. Tudi tujcev je bolj malo, tako da tukaj ni nič kaj zahodnjaškega vpliva in lahko izkusiš pravo Kitajsko. Vreme je dokaj kontinentalno. V primerjavi s Slovenijo je poleti malo manj vroče, pozimi pa malo manj mrzlo. Ampak pozimi nas vseeno dostikrat zebe, ker tukaj nimajo centralnega ogrevanja.

V splošnem velja, da so Kitajci precej zaprti. Kakšne so vaše izkušnje? Kako so vas sprejeli? Kako pa gledajo nase med seboj - je recimo med različnimi pokrajinami neke vrste rivalstvo?

Ker tukaj ni veliko tujcev (samo okoli 50), smo za Kitajce pravo čudo in velikokrat pritegnemo začudene poglede. Dostikrat te popolni tujci pozdravijo s "hello", a kaj več angleščine skoraj ne premorejo. Se pa zelo radi pogovarjajo, če ugotovijo, da znaš govoriti kitajsko. Tukaj še nisem imel slabih izkušenj, vedno sem bil lepo sprejet. Glede rivalstva ne vem kaj veliko, a menim, da zagotovo obstaja. Je pa res, da je rodni kraj precej pomemben. Če se srečata dva tujca in ugotovita, da prihajata iz istega mesta ali območja, bo med njima takoj vzpostavljeno nekakšno bratstvo.

V zadnjih tednih se največ govori glede Kitajske o smogu v Pekingu. Kako je z zrakom pri vas? Kako to odmeva pri vas, se tudi veliko govori o tem?
Tudi pri nas je odmevala novica in očitno je dokaj odmevna težava, saj je bila celo ena izmed tematik pri pomembnem angleškem tekmovanju, ki ga je imela naša šola pred božičem. V to mesto sem v resnici prišel zato, ker sem verjel, da bo zrak tu odličen, a na koncu sem bil razočaran. Mislim, da so odprli neke nove tovarne, tako da je zdaj tudi pri nas zrak dostikrat precej slab in zelo redko odličen. Ampak vseeno imamo včasih sončne dneve z jasnim modrim nebom.

Kako na splošno dogajanje v Pekingu odmeva v drugih delih Kitajske? Recimo politične zadeve - se veliko pogovarjajo o tej relaciji Peking-drugi deli države?
Na žalost novic ne spremljam tako pogosto, ampak zagotovo se veliko govori o tem, politika je tukaj namreč pomembna.

Brala sem, da imate izvrstno odskočno točko za številne znamenitosti v okolici (Čangban Slope, gore Vudang ...). Ste že veliko raziskovali okolico?
Da, tukaj je precej stvari, ki jih je vredno obiskati, vendar jih sam še nisem obiskal tako veliko. Ena izmed težav je, da imamo proste samo konce tedna, tako da ni tako enostavno potovati. Čeprav je kraj blizu, se je vseeno pogosto treba kar nekaj ur voziti z vlakom. Obiskal sem že največjo hidroelektrarno na svetu v Jičangu, grobnice iz dinastije Ming, zelo lepo kraško jamo, šli pa smo tudi smučat na neko golo gorovje, kjer ohranjajo zaplato snega samo za tisto smučišče.

Imajo Kitajci - tako kot recimo Slovenci - navado, da konec tedna preživljajo dejavno, da se takoj v petek odpravijo v bližnjo ali daljno okolico?
Ljudje se tukaj kar pogosto odpravijo na potepe v mestne parke in hribe, ki obkrožajo mesto. A to so večinoma bolj ležerne dejavnosti. Tistega pravega športanja ni tako veliko, sploh med mladimi. Na igriščih sicer vedno vidiš košarkarske tekme, a zdi se mi, da je delež dejavnih ljudi precej manjši kot pri nas. Tudi teka je bolj malo, ljudje tekaške steze uporabljajo bolj za sprehode. To se mi zdelo res zanimivo - zvečer so igrišča polna ljudi, ki hodijo okoli po stezi in se pogovarjajo s prijatelji. Tu in tam pa lahko vidiš tudi kakšnega tekača. Je pa starejša generacija precej dejavna - pogosto telovadijo na za to postavljenih igralih, ki jih najdeš v vsakem parku, poleg tega pa se tudi zbirajo v velikih množicah in skupaj plešejo (večinoma ženske).

Še ena stvar, mimo katere nikakor ne moremo, je kitajska hrana. Ko sem bila poleti na Kitajskem, sem se pogovarjala z domačini in jim povedala, da je tudi pri nas vse več kitajskih restavracij, a da je okus precej drugačen. In so vneto prikimavali, da tudi sami opažajo, ko gredo drugam po svetu, da je kitajska kuhinja tam zelo drugačna. Kakšen pomen dajejo Kitajci kuhinji? Kakšna kuhinja prevladuje v vašem mestu?
Hrana je pomembna za druženje in vzpostavljanje vezi. Slovenci, na primer, gremo s prijatelji na kavo ali pijačo, tukaj pa gredo na večerjo ali kosilo. Vsi gostje tukaj si tudi delijo posamezno jed, kar tudi pomaga pri vzpostavljanju vezi. Po drugi strani Slovenci vedno jemo samo s svojega krožnika.

Pri nas je hrana dostikrat pekoča, zato moram vedno opozoriti, da ne jem pekoče hrane. Veliko je tudi rib, saj je blizu mesta ogromen vodni rezervoar, kjer ljudje radi ribarijo. Ena izmed značilnih jedi je ribja torta, ki jo dajo v "vroči lonec" (hot pot), nekakšna juha, ki jo dobiš na mizo in potem sam dodajaš sestavine in jih skuhaš. Zelo priljubljena zadeva.

Kaj pa pogrešate od domače hrane? Sem prebrala, da vam zelo manjka sir :).
Ja, manjka mi sir, razne salame, običajen kruh, pravi sendviči, prave pice ... Sicer se vse to da dobiti tukaj, a okus ni pravi, tudi ni enostavno najti teh stvari. Tudi mlečni izdelki so redkejši. Mleka in jogurtov je sicer dovolj, ampak kisle smetane, skute, čisto navadnih jogurtov se ne da dobiti.

Kako pa znanje mandarinščine? Vemo, da je jezik zelo zahteven, Kitajci pa, vsaj velika večina izmed njih, niso ravno najboljši govorci angleščine.
Mandarinščino sem študiral že v Sloveniji, tako da se lahko dokaj normalno pogovarjam z ljudmi tukaj, a kot sem že omenil, sem sem prišel tudi zato, da izboljšam svoje znanje. Vseeno pa moram ljudi prositi, da govorijo pravilno mandarinščino, saj tukajšnjega narečja ne razumem. Angleško govorečih ljudi res ni tako enostavno najti, a med našimi učenci in študenti bližnje univerze je kar precej ljudi, s katerimi se da normalno pogovarjati.

Učite v šoli. Kako se kitajski šolski sistem razlikuje od našega? Kako veliki so razredi, kako je s samim poukom, počitnicami, domačimi nalogami?
Šolanje je tukaj precej napornejše kot pri nas, saj je ljudi ogromno in tudi konkurenca je velika. Vsem je vedno pomembno, na katerem mestu so v primerjavi z drugimi, tudi pri učiteljih je plača dostikrat odvisna od uspeha njihovega razreda. Na naši šoli je v razredih okoli 60 učencev, pa tudi drugod so razredi večji kot pri nas - recimo vedno nekje od 40 do 80 učencev. Pouk večinoma traja od 7. zjutraj do 18. ure popoldne, če pa učenci živijo v šoli, imajo še nočni pouk. Ob 12. uri imamo vsi, učenci in učitelji, dve uri premora za kosilo in počitek.

Učenci se mi vedno pritožujejo, da imajo preveč naloge in da se morajo ves čas učiti, še posebej na višji srednji šoli. Tam pouk končajo šele ob 22. uri. Ta mladina se mi res smili, saj imajo zelo malo oz. skoraj nič časa za družabno življenje, ki ga imajo naši šolarji za samoumevnega. A po drugi strani so navajeni trdega dela, kar lahko vodi do večjega uspeha. Bolj se lahko sprostijo in uživajo življenje v času študija. Med letom imajo počitnice pozimi (slab mesec), poleti (dva meseca) in še dvakrat po okoli en teden (okoli dveh državnih praznikov). Ko sem jih vprašal, kaj bodo počeli, so večinoma odgovorili: domača naloga in učenje.

Je tudi tam tako kot v drugih azijskih državah, kjer vsak belec, ki govori angleško, brez težav dobi delo kot učitelj angleščine?
Mislim, da je najti delo dokaj preprosto, vendar vseeno upoštevajo nekatera merila - raje vzamejo rojenega govorca angleščine, tvoja angleščina mora biti dovolj dobra, opraviti moraš tečaj za poučevanje angleščine (TEFL) in imeti moraš diplomo. Prepričan sem, da se tudi brez tega da najti službo, vendar v tem primeru ni gotovo, da bo vse skupaj zakonito. V zadnjem času so tudi poostrili te zahteve, tako da je zdaj morda nekoliko težje najti službo, kot je bilo pred nekaj leti.

Kako je z življenjskim standardom? S koliko evri mesečno se da na Kitajskem zelo dobro živeti?
To je spet odvisno od mesta. Pri nas in v Pekingu je čisto drugače. Sam tukaj zapravim okoli 300 evrov mesečno samo za vsakdanje življenje – stanovanja in raznih stroškov nam ni treba plačevati. Če se držiš bolj kitajske hrane in tudi sam kuhaš, ne boš zapravil veliko, če pa želiš živeti razkošneje in uživati zahodnjaške dobrine (ki jih pri nas tako ali tako ni veliko), pa lahko zapraviš kar precej. Na primer, najbolj znana restavracija s picami tukaj je Pizza Hut, za srednje veliko pico moraš odšteti okoli 10 evrov, čeprav za moj okus ni ravno pretirano dobra.

Razdalje na Kitajskem so zaradi njene velikosti relativen pojem. Ste že kaj raziskovali svojo okolico (pande v Čengduju ...). Kaj vam je bilo najbolj všeč oz. vas je fasciniralo?
Ko sem bil na Kitajskem prvič (študij sedem let nazaj), sem si tudi vzel čas in en mesec potoval. Obiskal sem glineno vojsko v Šjanu, pande v Čengduju, kamniti gozd v Kunmingu, kraške hribe v Guilinu. Pred kratkim pa sem malo bolj raziskal tudi Peking in Šanghaj. A Kitajska je ogromna in tudi krajev, vrednih obiska, je še mnogo. Ker sem ljubitelj narave, so me na teh potovanjih najbolj očarali pande. Bil sem tudi zelo vesel, da so tako lepo skrbeli za njih, saj so živali tukaj večinoma deveta briga, tako da se živalskim vrtovom najraje izogibam. Pozimi imam namen spet obiskati provinco Junan in malo bolj raziskati tamkajšnjo naravo in kulturo.

Eden izmed vaših zadnjih blogov govori o odnosu Kitajcev do umrlih - da so pokopališča oddaljena od naselij in imajo skoraj vsi grobovi fotografije umrlih. Kakšen je odnos Kitajcev do smrti in umrlih?
Pokopališča tukaj očitno niso tako tesno povezana z vsakdanjim življenjem, saj so daleč od oči in daleč od srca. Tudi obiskana so manj kot pri nas, večinoma samo na dva praznika vsako leto, ki sta povezana s pokojnimi. Pri nas grobove svojcev obiskujemo pogosteje. Če že ne zaradi spominov, pa vsaj zaradi vzdrževanja, rož, sveč. Tukaj to ni potrebno, saj imajo uslužbence, ki vzdržujejo videz celotnega pokopališča, vključno z grobovi. Me je pa presenetilo veliko število fotografij pokojnih - v nasprotju z grobovi v Sloveniji so tukaj fotografije na skoraj vseh nagrobnikih.

Predstavljam si, da je živeti na Kitajskem lahko zelo naporno, ker je pač njihova kultura zelo drugačna. Kako vi opažate, da se je spremenilo vaše začetno gledanje ali odnos do nečesa z zdajšnjim, ko ste tam že skoraj dve leti? Recimo - vam je šlo na začetku kaj na živce, pa ste se zdaj navadili, ali obratno?
Na začetku je bilo recimo kar prijetno, da te ljudje vidijo kot nekaj posebnega, skoraj kot zvezdo, ampak zdaj mi včasih gre na živce, da se ne moreš nekje zunaj preprosto in neopazno sprostiti, saj vedno pritegneš poglede. Sem se pa navadil to večinoma ignorirati oz. se temu samo nasmehniti.

Tukaj je mogoče videti tudi očem dokaj neprijetne stvari, na primer pljuvanje, hrkanje, otroci včasih kar kakajo ali lulajo zunaj, v restavracijah smeti mečejo kar po tleh, na stranišču lahko v školjki včasih naletiš na kakšno neprijetno presenečenje itd. A na srečo nisem tako občutljiv glede teh stvari, tako da lahko normalno živim in ne izgubim teka. Po tolikem času sem se tudi že navadil na novo življenje, tako da me stvari ne presenečajo več. Se je pa vseeno težko navaditi na kakšne neprijetnosti, na primer kričanje, ki se šteje za normalen pogovor, hrup na cesti in precej kaotičen promet. Res pogrešam našo tiho in umirjeno Slovenijo.

Kaj vam je na Kitajskem najbolj všeč v primerjavi z življenjem v Sloveniji in kaj vas najbolj jezi oz. vam ni všeč?
Tukaj mi je najbolj všeč dokaj brezskrbno življenje, najmanj pa pomanjkanje zasebnosti.

Ksenja Tratnik