Zamenjala je že toliko prebivališč kot le malokdo - živela je v Köbenhavnu in Bonnu, se zaljubila v Malto, lani pa se je preselila v Baku, prestolnico Azerbajdžana, kjer dela kot svetovalka častnega konzula Republike Slovenije. V tem času je med Slovenijo in Azerbajdžanom odkrila veliko vzporednic, precej pa je tudi kulturnih, družbenih in geografskih razlik. Kakšno je življenje v Azerbajdžanu skozi njene oči, preberite v spodnjem pogovoru.

Živite v Bakuju, ki se zadnja leta odpira svetu, nekateri že govorijo, da gre po poti svetovljanskega Dubaja. Verjetno tujci prihajajo v Baku predvsem začasno, za nekaj let, da dobro zaslužijo, za stalno ostane le malokdo. Ali pač?
Azerbajdžan je razmeroma mlada samostojna država, ki se naglo vzpenja od sredine 90. let, ko je bil podpisan dogovor o izvozu nafte, t. i. Baku-Tbilisi-Ceyhan pipeline (1.768 kilometrov dolg naftovod od Kaspijskega do Sredozemskega morja, po katerem azerbajdžanska nafta prek gruzijske prestolnice Tbilisi teče v turško mesto Ceyhan, op. a.). V zadnjih desetih letih se glavno mesto Baku spreminja v nekakšen Dubaj na Kavkazu. Večina tujcev pride začasno, sicer pa se tudi število tistih, ki ostajajo za dlje časa, povečuje.

Kaj je za tujo delovno silo tako privlačnega v Bakuju? Kakšne razmere ponujajo delodajalci - kakšno je delovno okolje, delovni čas, določila o dopustu, "papirologija", je na voljo dovolj stanovanj, kakšna je socialna varnost?
Azerbajdžanu so prihodki od nafte in plina dali možnosti za razvoj na različnih področjih. Veliko se vlaga v infrastrukturo, v obnavljanje in gradnjo novih stanovanjskih in industrijskih objektov. Za tujce so bili pred dvema desetletjema mikavni predvsem poklici v naftni industriji, pri podjetju BP, v zadnjih letih pa so priložnosti zelo pestre. Naglo se razvijajo turizem, gostinske in hotelske, medicinske in zdravstvene ter okoljevarstvene storitve pa tudi ohranjanje kulturne dediščine in umetnosti. Neverjetno je opazovati, kako hitro in koliko projektov se trenutno izvaja v državi. Tujci državi prinesejo predvsem 'know-how'. Tujec, ki dela v Azerbajdžanu, si mora seveda najprej pridobiti delovno dovoljenje. Po navadi gre za začasno projektno delo za določen čas, kar pomeni, da so delovne ure zelo različne in odvisne od samega sektorja. Normalni oziroma splošni delovni čas je od 9.00 do 18.00, od ponedeljka do petka ali sobote.

V državo prihaja tudi vse več Slovencev, ki iščejo nove poslovne priložnosti. Kakšni kadri oziroma poklicni profili so najbolj iskani?
Poklici so zelo različni. Slovence oziroma 'naše' ljudi iz nekdanje Jugoslavije je mogoče srečati v gostinstvu, v športnih klubih, kot sta nogomet in odbojka in pri organizaciji mednarodnih prireditev, kot so Evropske športne igre.

Baku ima približno toliko prebivalcev kot celotna Slovenija, v zadnjem času pa doživlja pravi razcvet. Spomnimo se le Kristalne palače, ki so jo zgradili posebej za Evrovizijo, in Središča Hejdarja Alijeva, ki je dobilo več uglednih oblikovalskih nagrad. Človek dobi vtis, da se bogastvo razkazuje na vsakem koraku. Pa ohranja Baku tudi stari del mesta?
"Mejnikov" mesta Baku je vedno več in nove zanimive arhitekturne zgradbe ponosno rastejo v nebo. Med njimi so Flame Towers, Kristalna palača, Center Hejdarja Alijeva, Socar stadion, Terminal 1 novega letališča ... Veliko se vlaga tudi v obnovo starinskih objektov in v ohranjanje kulturne dediščine. Stari del mesta Ičeri Šeher je leta 2009 prišel pod Unescovo zaščito kulturne dediščine, saj so med dediščino vključili štiri starinske bisere, ki so v tem delu mesta.

Zagotovo je bila ena od velikih prelomnic za državo Evrovizija, ki jo je Baku gostil leta 2012, a zdi se, da se oblast nikakor ne misli ustaviti pri tem. Junija leta 2015 bo Baku gostil prve športne Evropske igre, za katere je menda že skorajda vse pripravljeno, leta 2016 naj bi v državo prišla tudi prestižna dirka formule 1. Vlada med ljudmi zanimanje za te velike dogodke?
Prebivalci Bakuja in na splošno Azerbajdžanci so izjemno ponosni na svoje razvijajoče se mesto. To želijo pokazati tudi svetu. Ljudje se radi sprehajajo po Bulvarju, in ne le občudujejo čiste in urejene parke, ampak so tudi sami del teh velikih sprememb. So del svetovnih in domačih prireditev, del občestva, ki se predstavlja svetu. Mnogim Azerbajdžancem je to v elik ponos.

Zanimivo, da Azerbajdžan še vedno veliko ljudi povezuje z Evrovizijo, saj je država na tem tekmovanju izjemno uspešna. Kako velika stvar je v državi Evrovizija, kako vsako leto izberejo svojega predstavnika?
Evrovizija je bila prvi veliki mejnik, s katerim se je država s ponosom pokazala Evropi. Tekmovanje je bilo izjemno priljubljeno do njihove zmage leta 2012, v zadnjih letih pa zanimanje nekoliko upada. Postopek izbiranja je podoben kot v Sloveniji oziroma v Evropi - skupaj s strokovno žirijo prebivalci izberejo zmagovalca. Zmaga na Evroviziji leta 2012 predstavlja enega izmed pomembnih kulturnih simbolov, kako biti Azerbajdžanec/-ka.

Trenutno živite v Azerbajdžanu, pred tem ste v različnih organizacijah in projektih delali tudi na Malti, živeli ste v Bonnu in sodelovali na podnebnih pogajanjih v Köbenhavnu. V Ljubljani ste diplomirali iz kulturologije, nadaljevali podiplomski studij na Mediteranski akademiji za diplomatske študije na Malti, zdaj pa prek univerze v Malmöju na Švedskem študirate semestrske kavkaške študije. Zdi se, da ste resnično izkoristili odprte evropske meje in prosti trg delovne sile. Se vam zdi, da je delo v tujini lahko najti, kaj je ključno pri tem?
Moja radovednost me je po drugem letniku študija kulturologije gnala v osvajanje novega znanja, življenja med drugimi kulturami, širjenja obzorij in okušanja, kako biti del druge družbe ne le kot turist. Moja pot se je začela z udeležitvijo na enomesečnem projektu za mlade v Makedoniji leta 2006. Takoj po koncu projekta sem imela možnost udeležbe štirimesečnega projekta/študija na Danskem. Potem si sledijo vse zgoraj omenjene zgodbe. Dela tako v tujini kot doma ni lahko najti, a tudi nemogoče ni. Pomembna je motivacija, ustvarjalni in inovativni pristop in da ne slediš ustaljenim ''predpisanim'' smernicam. Iznajdljivost je tista pomembna točka, ki se jo mora vsak tujec naučiti prej kot kdor koli v domačem in udobnem okolju.

Z gospodarsko krizo v Evropski uniji so se pravila iskanja službe zelo spremenila in sama menim, da je trenutno enako težko tako na domačih tleh kot v drugih državah. Pomembni so socialna mreža, lobiranje za nova poznanstva in osebno lobiranje za svoje sposobnosti in znanja. Gre dobesedno za trgovanje s svojimi sposobnostmi, za osebni marketing in dejavnost.

Kje ste se najbolje počutili, v kateri deželi in zakaj? In koliko časa nameravate ostati v Azerbajdžanu?
Težko je reči, kje sem se počutila najbolje, saj sem vsepovsod pognala korenine, se do neke mere integrirala in sprejela prednosti in razlike. Vsaka država me je po svoje privlačila, težko je primerjati, ker sem bila v različnih vlogah - enkrat kot študentka, drugič kot zaposlena, tretjič vse hkrati. Vendar pa moram priznati, da sem od vseh dežel svoj biser našla na majhnem mediteranskem otoku Malta. Tja se želim nekoč vrniti kot prebivalka otoka. V Azerbajdžanu ostajam še naslednji dve leti ali tri, a se to lahko tudi spremeni.

Azerbajdžan leži nekako "na prepihu", nekje med Rusijo, Turčijo in Iranom. Pogosto sodeluje na evropskih tekmovanjih, zato se zdi, da skuša biti del evropske družine, po drugi strani je večina prebivalcev muslimanov. Kako na svojo identiteto gledajo Azerbajdžanci, se imajo bolj za Evropejce, Azijce ali le Azerbajdžance? S kom so si najbolj sorodni?
Najprej bi želela poudariti ločnico med religijo in narodno oziroma kulturno pripadnostjo. Podobno kot Slovenija je Azerbajdžan sekularizirana država. Res je sicer, da se ozaveščanje in prakticiranje muslimanske vere v zadnjih 20 letih povečuje, saj je bilo v letih Sovjetske zveze to nezaželeno oziroma nemogoče. Torej, biti Azerbajdžanec oziroma Azerbajdžanka je prva in pomembna pripadnost, biti musliman je za večino prebivalstva le del neke tradicije in običajev. Zelo podobno kot v Sloveniji, prazniki in običaji so del tradicije in običajev. Z neodvisnostjo leta 1991 se je država rodila na novo, dobila je očeta naroda, predsednika Hejdarja Alijeva, ki je državi pomagal zgraditi nove temelje. Predsednik Alijev državi ni le pomagal shoditi, ampak je Azerbajdžance pripeljal skupaj v edinost, združitev, v ponos Azerbajdžana. Državljani se tako nimajo ne za Evropejce, ne za Azijce, ne za Perzijce in ne za Ruse. So Azerbajdžanci, ponosen samozadosten narod med zahodom in vzhodom, med jugom in severom. Stičišče kultur in religij, sestavljenih iz različnih etničnih korenin, in vse od zgodovine naprej ostajajo na dinamični svilni cesti.

Ne le, da Azerbajdžan leži na velikih zalogah nafte in plina, ima tudi izjemno pomemben strateški položaj, saj služi kot tranzitno območje za ameriško vojsko v Afganistanu pa tudi kot vir energetskih zalog za Evropo. Kakšni je zunanjepolitična usmeritev države, kako spretno krmari v nemirnih vodah in bitki interesov med EU-jem, ZDA in Rusije, ki se odvija na območju Kavkaza?
Zunanjepolitična usmeritev države je zelo kompleksna in vse prej kot preprosta. Azerbajdžan je kot nekakšen ''sendvič'', stisnjen med dvema velikima državama, Rusijo in Iranom, kot tudi med vplivom iz zahoda, torej držav Evropske unije in ZDA. Zgodovina ozemlja južnega Kavkaza je bila vedno turbulenta, saj je bilo tukaj v preteklosti stičišče treh velikih imperijev - otomanskega, ruskega in perzijskega. Ozemlje Azerbajdžana je torej bilo vedno razdeljeno med te velike imperije. Velik del ozemlja je bil v 19. stoletju priključen današnjemu severnem Iranu, kjer danes živi pretežno 20 milijonov etnicnih Azerbajdžancev. Že pred osamosvojitvijo leta 1991 pa je država izgubila do 20 odstotkov svojega današnjega ozemlja. Gorski Karabah je še danes okupiran s strani Armenije in je tako imenovani ''zamrznjeni'' konflikt, kar onemogoča vse politične in ekonomske odnose med državama. Ekonomska diplomacija države je precej bolj dinamična in raznolika. Zahod je za drčavo izjemnega pomena za izvažanje nafte in plina, ruski trg pa je pomemben zaradi izvoza drugih proizvodnih, agrarnih in industrijskih izdelkov. Zaradi ekonomskih sankcij, ki so jih uvedle EU in ZDA proti Rusiji, je Rusija v zadnjih mesecih odprla prosti trg izvoza izdelkov iz Azerbajdžana.

Kako odprta je azerbajdžanska družba in kako je z dostopom do družbenih omrežij v državi?
Vsa družbena in socialna omrežja so dostopna vsem državljanom.

V Bakuju ste svetovalka slovenskega častnega konzula v Azerbajdžanu in mednarodna svetovalka napri projektu za pisarno OVSE-ja v Bakuju. Kje vidite največje priložnosti za sodelovanje med državama, kaj lahko Slovenija ponudi Azerbajdžanu in nasprotno?
Ko sem leta 2013 prišla v Azerbajdžan, je bilo sporočilo Azerbajdžana naslednje: "Slovenija še lahko ujame pravi vlak, čakamo vas." Priložnosti so ogromne, vendar se je treba zavedati, da je to dolgoročna naložba. Najprej je treba vlagati v odnos, postaviti temelje, graditi zaupanje in odnos. Šele potem se lahko pogovarjamo o poslovnih in gospodarskih navezah. Naklonjenost do Slovenije v Azerbajdžanu je ogromna, zelo si želijo poglobiti odnose z našo državo. Številni državljani zelo dobro poznajo Rogaško Slatino in mnogi odhajajo na počitnice v našo deželo. Verjamem, da bo s pomočjo novega častnega konzula priložnosti za slovenska podjetja še več.

Država je skoraj popolnoma odvisna od izvoza nafte in zemeljskega plina. Koliko stane liter bencina v državi? Verjetno se vsi ljudje vozijo z osebnimi avtomobili ...
Avto v Azerbajdžanu je statusni simbol, podobno kot v Sloveniji. Prišlo je do velikega porasta avtomobilov srednjega in visokega razreda. Na podeželju še prevladujejo raznobarvne lade in lade nive, medtem ko je v Bakuju veliko enoprostorcev, džipov in drugih prestižnih avtomobilov. Liter najkakovostnejšega bencina stane 91 evrskih centov, najcenejšega pa 70 centov.

Katere so največje razlike v primerjavi s Slovenijo?
Obstajajo številne podobnosti in razlike. Iz geografsko-podnebnega vidika Baku in njegova okolica ležita v območju polstepskega podnebja, s suhim, pustim in peskovnim reliefom. Na socialnem področju je, recimo, razlika pri osebnih odnosih. Fant in dekle se prvič skupaj preselita šele po poroki, do takrat živita doma. Zanimiva kulturna razlika je tudi predstava o zaščiti svoje družine pred drugimi. Ta predstava se izraža v gradnji zidu okoli hiše oziroma ulice. Krasni zidovi se raztezajo po številnih mestih, vaseh in območjih. So visoki, nizki, različno okrašeni in iz različnih materialov. Njihova funkcija je zaščititi skupnost ali družino pred zunanjim vplivom. Ker pa raje govorim o podobnostih kot razlikah, želim omeniti, da sta tako Slovenija kot Azerbajdžan mladi državi, ki sta se na novo rodili z neodvisnostjo leta 1991. Obe deželi ležita na južni, sončni strani mogočnih gora, na obrobju mogočnega kavkaškega oziroma alpskega pogorja, na stičišču velikih zgodovinskih bitk, imperijev, kultur in trgovanja.

Omenili ste, da je za Azerbajdžan tipična gradnja zidu okoli hiš in cest, da bi na tak način družino ali skupnost zaščitili pred zunanjimi vplivi. Povejte kaj več o tem ...
Da se razumemo pravilno, gre za zidano ograjo. Razlika je le v tem, da je slovenska ograja nižja, nekoliko bolj transparentna in odprta, kot je na primer živa meja. Hiše v Azerbajdžanu pa so veliko bolj zaščitene oziroma zakrite. Ograja je narejena iz zidakov, visoka je najmanj dva metra in strogo ločuje zasebno od javnega. Pri obliki oziroma okrasitvi zidu je odvisno od tega, ali gre za ograjo zasebne (premožne ali bolj preproste) hiše ali pa ulice in predela mesta.

Ste opazili še kakšne kulturne in družbene razlike v Azerbajdžanu v primerjavi z evropsko kulturo?
Ena izmed razlik je morda tudi ta, da so Azerbajdžanci že na prvi pogled dokaj odprti in neposredni. Včasih so lahko tudi glasni, predvsem kadar se pogovarjajo po telefonu, imajo podobno živahen značaj kot v Sredozemlju. Po drugi strani pa so ženske nekoliko bolj sramežljive, uglajene, a se znajo zelo galantno in tiho spogledovati ter vzpostaviti očesni stik. Menim, da so veliko bolj ženstvene kot Evropejke, vedno so zelo urejene od nog do glave. Mogoče še ena zanimivost - moški, ki prvič sreča žensko, večkrat gleda v tla, ko govori z njo. To ni žalitev, ampak izraz spoštovanja. Poleg tega so ženske v družbi zelo spoštovane, moški jim vedno in povsod sami od sebe ponudijo pomoč na ulici, vedno in povsod jim odstopijo mesto na avtobusu ali v metroju, pogosto jim odstopijo tudi mesto v čakalni vrsti.

Ko Azerbajdžanec povabi gosta domov, kaj mu ponudi?
Ponudi mu vse, kar ima. Gost je za Azerbajdžanca izjemno pomemben, pogosto je lahko povabljen tudi na poroko od prijateljev nekoga drugega. Gost je svet in gostiteljska družina ga je dolžna nahraniti, zadovoljiti, udobno namestiti in morebiti tudi odstopiti svojo posteljo ali spalnico.

Baku je verjetno ena zgodba, preostali deli države pa čisto druga. Ste že raziskali druga mesta in podeželje, kako se živi tam?
Življenje v Baku je, tako kot v drugih svetovnih prestolnicah, svetovljansko, podeželje pa ohranja poseben čar zlitja z naravo in podeželskim načinom življenja. V Bakuju se tujec lahko nekako znajde z angleščino, medtem ko te na podeželju, če govoriš rusko ali azerbajdžansko, toplo sprejmejo in z radovednostjo sprašujejo in ustavljajo. Baku postaja moderno mesto, od drugih predelov države se razlikuje tudi zaradi podnebja in geografskega položaja. Sama uživam v odkrivanju podeželja, saj so ljudje izjemno prijazni, tam se čas ustavi. Lahko opazuješ gazele v narodnih parkih, se podaš na pohod v drzne kavkaške gore ali kramljaš z domačini o tem, kako pripravljajo tipični azerbajdžanski čaj v posebni posodi samovar.

IZ PRVE ROKE