Atacama je namreč najbolj suha puščava na svetu s povprečno količino padavin 1 milimeter na leto. Tu med letoma 1570 in 1971 sploh ni bilo omembe vrednih padavin in območje je tako sušno, da so tudi 6885 metrov visoki gorski vrhovi popolnoma brez ledenikov.
Ponekod zaradi oceanske megle, ki jo tu imenujejo camanchaca, uspevajo lišaji in vrsta kaktusov. A prst višjih (3000 metrov) območij, kamor megla ne seže, največkrat primerjajo kar s tisto na Marsu.
Še celo primerjave vzorcev z rdečega planeta so pokazale podobnosti - 0 znakov življenja. Zato ne preseneča, da je bila prav Atacama večkrat uporabljena za filmske prizore Marsa. Tu so posneli tudi dele zadnjega Jamesa Bonda: Kvantum sočutja (2008).
Kraljestvo pred inkovskim
Sredi te redko poseljene puščave, na okoli 2000 metrih nadmorske višine, leži oaza, v njej pa vasica San Pedro de Atacama. Tukajšnjo cerkev so leta 1577 zgradili Španci, a v časih pred njimi, v časih pred inkovskim kraljestvom, je notranjost poseljevalo predvsem pleme Atacameño, znano po gradnji utrjenih mest (pucarás) - eno izmed njih lahko vidite le par kilometrov od San Pedra.
V 16., 17. in 18. stoletju so pod špansko krono vzdolž obale rastla mesta, ki so bila pristanišča za srebro iz okoliških rudnikov. V 19. stoletju je puščava prešla pod nadzor Bolivije, Čila in Peruja ter zaradi nejasnih mej in odkritja nitrata kmalu postala sporno območje. Po tihomorski vojni, v kateri je bila večina Atacame priključena Čilu, so se obalna mesta razvila v mednarodna pristaniška mesta.
Raj za zvezdoglede
Danes je puščava priljubljena med astronomi, saj je zaradi svoje visoke nadmorske višine, tako rekoč neobstoječega oblaka nad seboj, suhega zraka in praktično brez motenj mestnih luči ali radijskih valov eden najboljših krajev na svetu za izvajanje astronomskih opazovanj.
Tu so tudi bogati skladi bakra in drugih mineralov ter največje naravne zaloge natrijevih nitratov, ki so ga v večjih količinah izkopavali do 40. let prejšnjega stoletja. Zdaj po puščavi sameva približno 170 zapuščenih rudarskih mest, zloveščih, a čarobnih mest duhov.
Združite to z osupljivo nadrealistično rdečkasto krajino skal in peska in jasno vam bo, zakaj je Atacama vredna obiska.