To je šele drugič, da je 10 metrov visoka, 61 metrov dolga in 14 metrov široka kamnita lupina nekdanje cerkve pokukala na dan.

Gladina vode je bila nazadnje tako nizka leta 2002, ko so se obiskovalci lahko sprehodili v notranjost 400 let stare stavbe. V mehiški zvezni državi Chiapas se namreč spopadajo s hudo sušo, zaradi katere se je gladina jezera znižala za 25 metrov.

To so že izkoristili tamkajšnji ribiči, ki radovedne obiskovalce v teh dneh prevažajo okoli razbitin, poplavljenih leta 1966, ko so zgradili jez na reki Grijalva. Ostanki cerkve, zgrajene pod vodstvom patra Bartolomeja de la Casasa, so presenetljivo dobro ohranjeni, deli zvonika segajo do 16 metrov visoko. Pater de la Casas je sicer v španski zgodovini pomembna figura.

Casas je kot podpornik kolonizacije in podjarmljenja avtohtonih ljudstev v Quechalo pripotoval s skupino duhovnikov sredi 16. stoletja, in je postal prvi škof Chiapasa. Casas je pozneje popolnoma spremenil svoje stališče in goreče zagovarjal odpravo suženjstva - tako na kraju samem kot tudi na španskem dvoru kralja Karla V., pri čemer mu je leta 1542 celo uspelo izboriti določene omejitve pri sužnjelastniških praksah.

Ob Kraljevi poti
Kot je za medije pojasnil arhitekt Carlos Navarete, ki je z oblastmi sodeloval pri poročilu o stavbi, so cerkev, skupaj z njeno okolico, ljudje zapustili med letoma 1773 in 1776, ko je po teh odročnih krajih pustošila kuga.

"Cerkev so zgradili v prepričanju, da bi območje lahko z njo postalo živahno središče, a tega nikdar ni zares doseglo. Velika verjetnost je tudi, da nikdar niso imeli stalnega duhovnika, samo gostujoče duhovnike iz bližnjega samostana Tecpatan," je povedal.

Cerkev, povezana z omenjenim samostanom in znana kot "Santiaški tempelj", je sicer svoj čas predstavljala pomembno točko, saj stoji ob nekdanji "Kraljevi poti", ki so jo zasnovali španski osvojevalci, uporabljali pa so jo še do konca 20. stoletja, navaja AP.