Letošnje leto, ko Slovenija nosi naziv evropske gastronomske regije, je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) razglasila za mednarodno leto sadja in zelenjave. Zato je treba še glasneje ozaveščati o večjem pomenu vegetarijanske hrane, izobraževati o njeni trajnostni predelavi in spodbujati razvoj lokalnih pridelovalcev. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi hribovske kmetije s pašnimi površinami, starimi travniškimi sadovnjaki, zelenjavnim vrtom, gozdnim robom …

Ključna v prihodnosti bo tudi diverzifikacija kmetijskih dejavnosti s poudarkom na večji inovativnosti v podeželskem okolju, kjer se kmetijstvo ob spodbujanju pridelave, predelave in uporabe sezonske in lokalno pridelane hrane dopolnjuje s turizmom, delavnicami in drugimi dejavnostmi. Prav ta tesna povezava različnih sektorjev se na terenu močno pogreša. Kmetijam, ki želijo razširiti svoje dejavnosti na druga, nekmetijska področja z namenom ustvarjati nove oziroma dodatne prihodke, so za to na voljo tudi javna sredstva.

Eden takšnih projektov, ki spodbuja razvoj novih dejavnosti na kmetiji, je tudi Okus narave, ki poteka na Kmetiji Zaplana 1890 na Zaplani pri Vrhniki. V projektu se skozi kuharske delavnice izobražuje o vegetarijanskem prehranjevanju, vse od razumevanja osnov zdrave prehrane, izbire uravnoteženih živil, spoznavanja različnih okusov pa do sodelovanja pri pripravi okusnih obrokov. Projekt z uporabo lokalnih in sezonskih pridelkov in izdelkov, urejanjem in uporabo prostora s čim manjšim vplivom na okolje, spodbuja trajnostni razvoj in medgeneracijsko sodelovanje, predvsem pa želi povečati usposobljenost kmetij, da bodo lahko te nove dejavnosti po koncu projekta tudi same izvajale.

Novi gospodarji na kmetijah za vegetarijanski način prehranjevanja

Projekt vodi socialno podjetje Rudra Simha, ki že vrsto let organizira in izvaja izobraževanja in kuharske tečaje s področja zdravega in uravnoteženega prehranjevanja ter priprave vegetarijanskih jedi, ki temeljijo na ajurvedskih osnovah s pridihom sredozemske in lokalne kuhinje. Direktor Mitja Bitenc je bil eden tistih, ki je s svojim širokim znanjem pripomogel k zagonu skoraj vseh resnejših vegetarijanskih točk v Ljubljani. Naslednja stopnja pa je očitno tudi izobraževanje kmetij o zdravi brezmesni hrani, uporabi začimb in večji rabi lokalnih pridelkov. V projekt Okus narave, skozi katerega se ozavešča in izobražuje o hrani in okolju, je namreč vključena tudi lokalna skupnost treh sosednjih kmetij z Zaplane. Njihova vključenost tako predstavlja dragocen prenos znanj in izkušenj pri pridelavi, predelavi in uporabi lokalnih in sezonskih pridelkov in izdelkov. Predvsem pri mladih gospodarjih kmetij je namreč zaznati vse večje zanimanje za zdrav življenjski slog in s tem tudi zavedanje za vegetarijanski način prehranjevanja. Praksa namreč kaže, da so starejše generacije, predvsem moški, na začetku nekoliko skeptični glede vegetarijanstva, ko pa se pobliže spoznajo z njim in poskusijo okusne brezmesne jedi, kaj hitro spremenijo svoj pogled.

“Pomembno je, da prek tovrstnih delavnic čim širši segment ljudi spozna načela zdravega prehranjevanja v določenih letnih časih (tudi po zakonitostih ajurvede) in kako lahko z darovi, ki nam jih v določenem času ponuja narava, poskrbimo za svoje zdravje ter si pripravimo preproste okusne in hranljive brezmesne obroke (npr. okusne pirine in ajdove palačinke brez jajc in mleka, priprava masla ghee),” meni Mitja Bitenc. Tovrstne izobraževalne delavnice na prostem, v naravnem okolju, so lahko del turističnih programov kot del dodatnih dejavnosti na kmetijah in kot take omogočajo tudi ustvarjanje dodatnih prihodkov – če ima kmetija pridobljeno dovoljenje za opravljanje dopolnilne dejavnosti in usposobljene ljudi s področja izobraževanja o okolju in hrani. Kmetija Zaplana 1890 se bo tako v prihodnje še bolj usmerila v didaktično področje načel zdravega prehranjevanja, pravilnega rokovanja z živili, organizacije in promocije dogodkov, ki bodo vse našteto spodbujali tudi k deljenju naprej v vsakdanjem življenju.

Hrana prihodnosti temelji na vzdržni pridelavi in predelavi

Zgolj zavedanje ljudi o nuji zdrave prehrane pa seveda ni dovolj. Zdrav način prehranjevanja ne pomeni zgolj nakupa zdrave hrane, ampak temelji na globljem pristopu k pripravi in razumevanju trajnosti, uporabi lokalno pridelanih sestavin s čim manjšimi negativnimi vplivi na lokalno in širše okolje. Vse pomembnejše postaja tudi zavedanje o energijskih ravneh priprave in uživanja hrane.

“Hrano namreč zaužijemo na treh energijskih ravneh: na fizični ravni nam hrana daje občutek sitosti – tu je v ospredju hrana prihodnosti, ki temelji na trajnostni – ekološki pridelavi in predelavi; na subtilni ravni je pomembno, v kakšnem razpoloženju hrano pripravljamo, z lepo energijo, brez negativnih občutkov (npr. jeza, strah, žalost, stres), saj se takšno razpoloženje prenese s hrano; na duhovni ravni pa se za hrano zahvalimo, saj smo vse bolj odvisni od narave, ki je naš vir življenja, zahvalimo se za hrano, ki je okusna, zdrava in kot taka odskočna deska za naše ustvarjalno delo in življenje," razmišlja Mitja Bitenc, ki in ob tem poudarja, da je po starodavni vedski arhitekturi vastu pomemben tudi položaj kuharja – ta naj bi bil med pripravljanjem hrane z obrazom obrnjen na vzhod, saj se na vzhodu poraja življenjska energija (prana) in z njo sleherni dan novih možnosti, vizij, ustvarjalnosti in vrlin.

Hrana priložnost za skladen regionalni razvoj in rast podeželja

Projekt Okus narave je dokaz, da hrana vse bolj postaja nova religija s širšim družbenim pomenom. Imperativ prihodnosti bodo večja družbena in okoljska odgovornost ter bolj intenzivna vključenost v projekte, ki v lokalnem okolju težijo k promociji zdrave in lokalno pridelane hrane. In mogoče so takšne zgodbe, kakršna se dogaja na stari hribovski kmetiji Zaplana 1890 nad Vrhniko, prav zato, ker so povedane skozi povezovanje kmetijstva, turizma in drugih dejavnosti ter se dogajajo v naravnem okolju, slišane dlje in glasneje. Gastronomija namreč vse bolj dobiva pomen. S svojimi učinki prispeva k trajnostni rabi okolja in surovin, podpira lokalno samooskrbo, povezuje podeželska in urbana okolja, poudarja pomen prehrane za zdravje ter s podporo kmetijam ter srednjim in malim podjetjem v agroživilski verigi zagotavlja skladen regionalni razvoj in tudi rast podeželja. Pot od vil do vilic mora biti tako čim krajša, s čimer se zagotavlja višja kakovost hrane in zmanjšuje onesnaženost okolja. Vzdržna pridelava in poraba hrane bi tako morala biti vključeni že v osnovnošolske izobraževalne procese. In če hočemo preživeti, se bo moral oblikovati vzdržen ekonomski model, ki bo skozi nova delovna mesta ustvarjal priložnost tudi za socialno ogrožene posameznike in za ranljivejše skupine prebivalstva.

Potrebujemo hrano, ki je dobra za telo, duha in um, morda bolj kot kadar koli prej.