Samo nekaj kamnitih cerkvenih zvonikov se še vidi v daljavi, ko se jutranje sonce vse bolj upira v nas na silam narave izpostavljenem krovu Marcovega plovila.

Odpravljamo se na lov na tune, jadranske modroplavutarice, ki za mnoge športne ribiče predstavljajo ultimativno vznemirjenje, kar je izkoristila peščica ponudnikov v Istri, ki zdaj s svojimi ladjami vodijo turiste na pregrešno drage odprave.

"99 odstotkov mojih strank so Nemci," mi razlaga Marc Inoue, ki se mu po žilah pretaka havajska, japonska in nemška kri, deset let pa je preživel v Sloveniji, kjer je imel trgovino Maguro.

Na ladji se nama pridruži kolumbijska oče-sin naveza, zlasti oče je videti še posebej vznemirjen, njegov 14-letni sin pa mu skuša po najstniško malce resignirano slediti. Oblečena sta v ujemajoče se bermuda hlačke, potiskane z morskimi psi, očitno popolnoma predana misiji pred seboj.

"Juan," se mi predstavi oče. Živi v Abu Dhabiju in dela v naftni industriji. Na Hrvaškem je na dopustu, njegove sanje že od nekdaj pa je lov na tune.

Prav veliko jih ni v Istri, ki bi bili pripravljeni jemati turiste s seboj, zato je bil Juan, ko je slišal za Marca, pripravljen storiti skoraj vse, da bi se priključil eni od tur. Prvi poskus mu je zaradi vremena padel v vodo, tako da je tisti dan na čoln vstopil s predanim "zdaj ali nikoli" odnosom.

Marc Juanu nameni malce skeptični pogled, ampak 500 evrov je 500 evrov, zato stisne zobe, vrže vsakemu v roke pločevinko Ožujskega in Kolumbijcema zdrdra "šnelkurz" ribolova rib velikank. Vse skupaj zveni relativno preprosto, a se kmalu izkaže, da tole ni ravno enako kot metanje trnka papalinam s plaže.

Marc poda Juanu nekaj, kar spominja na ledveni pas, s katerim se opasaš in vanj zatakneš ribiško palico. Kolumbijec sledi napotkom in se nagiba naprej in nazaj s tisto palico in simulira, kako bo moral postopati, ko bo šlo zares. Zareži se v pričakovanju, napenja zagorele trebušne mišice in je videti kot padalec, ki bo vsak čas poletel s krova.

Ob njegovih nogah je plastično vedro s srebrno svetlikajočimi se sardelami – vaba za tune. "95 odstotkov tun se ujame na mrtvo vabo, imamo pa s seboj tudi živo vabo, par skuš," pokaže na tank z vodo Marc.

Osamljeni galeb nam sledi na plovbi vse bolj proti odprtemu morju in mednarodnim vodam. Tri kilometre proč so že italijanske patrulje. Marc strateško navigira svojega priletnega nemškega kapitana, nekdanjega kapitana velikih mednarodnih trgovskih ladij, ki svoj zaslužni pokoj s soprogo preživlja v Istri.

Stresni turistični lov

Pozicioniramo se za staro ribiško barko, na pol zarjavelo, na pol obledelo. Videti je kot ena tistih ladij duhov, ki slepo brez kapitana plujejo po odprtih morjih sveta. Zdaj se nad nas naglo začnejo zgrinjati jate galebov, kot da bi slutili prigrizek. Marc s sokoljim očesom izkušenega ribiča opazi nekaj tun na površju.

“Yeah, m****r f*****g tuna fishing,” ("Da, j****i lov na tune!") vzklikne Marc enako navdušeno, kot da bi bil na ribolovu prvič, ne pa, da je to njegov redni posel.

"Pripravi se, pripravi se," zakriči Juanu, ki se začne mrzlično, s tresočimi prsti opasovati tisti ledveni pas, a je pri tem za odtenek prepočasen in tuna izgine. "Stari, rekel sem ti, da se pripravi!" je besen Marc.

"Amaterji," zavije z očmi in zabriše svojo rutko nekam v tla, medtem ko je Juan, mačo Latino, pred nami nenadoma ponižan v ekvivalent politega cucka.

Čez nekaj trenutkov se Marc pomiri, si odstre z obraza mokre temne kodre, vzame še eno pločevinko piva in ponovno zavzame svojo nonšalantno surfersko pozo. "Ne jemlji tega osebno, ko kričim, kričim na vse – tudi na ženo," se zasmeje in srkne.

Hrvaška tuna na Hrvaškem redkost

Jadranska tuna ima status skoraj nekakšnega samoroga – ne nujno, ker bi jo bilo tako malo, ampak ker jo je tako težko zadržati doma. Le redki izbranci uživajo v njej, pa še to so skoraj vse restavracije, 95 odstotkov ulova pa roma na Japonsko.

"Saj je logično, tukaj stane kilogram tune 25 evrov, na Japonskem dobiš za isto tuno tudi do stokrat več," razlaga Marc.

Lov na tune poteka na tem delu Jadrana praktično celo leto, razen junija, ko migrirajo na jug, na Sicilijo in Baleare, kjer se drstijo ob polni luni, nato pa se vrnejo na sever.

"Zelo točne so. Pa tudi velike in agresivne. Lani sem svojo prvo tuno poletne sezone ujel prav na isti dan kot letos," razlaga Marc.

Več kot 300 kilogramov lahko tehtajo tune, ki jih ulovijo v teh vodah, Marcov rekord je bil 400 kilogramov težak orjak.

Pri turističnem ribolovu gre običajno za sistem ujemi in izpusti, kar pomeni, da stranke, kot je Juan, tune ne smejo obdržati, ampak gre boj za vznemirjenje prvinskega boja moža z živaljo. V primeru, da jim uspe tuno uloviti, jo je nato treba označiti, saj se da s pomočjo teh oznak nato slediti, kako tune migrirajo.

Tuno se označi s številčno oznako, oceni njeno velikost in težo in naslednjič, ko kdo ulovi to isto tuno, dobi tisti prvi ribič sporočilo, kako velika je zdaj. "Ravno na teden sem dobil eno tako sporočilo iz Grčije in eno iz Sicilije," razlaga Marc.

(Kolumbijske) banane na krovu

Gremo v drug poskus. "Come to daddy," ("Pridi k očku,") vzklika in divje meče sardele čez krov.

Kolumbijska naveza se odloči, da je čas za mali prigrizek in Juan povleče iz nahrbtnika dve banani. "Kaj za vraga počneta?" je zgrožen Marc.

"Banane so na ribiških ladjah vendar prepovedane!" Spogledamo se, več kot očitno popolni analfabeti, ko gre za ribiške vraže. “Poglej, to res lahko z lahkoto pogooglaš," pravi Marc, a kaj, ko je odprto morje bolj slabo pokrito s spletom. Potem sam ne je banan? "Jem jih, jem, samo ne na ladji! Olupi še eno in boš plaval domov,” zabiča Kolumbijcu.

Na tisti točki smo vsi že rahlo ožgani od sonca in nestrpni. Juan se skoncentrira in se poskuša ne izneveriti koleričnemu ribiškemu mojstru še v drugo. Tokrat je uspešnejši in tuna zagrabi. Marc skoči pokonci in se nenadoma iz ležernega surferja prelevi v živčno razvalino. “Ne izgubi p*****a!" "Dajmo, ne spi zdaj!" "Si prepričan, da si sposoben tega?"

Juanov sin je videti malce prestrašen, a ne dovolj, da ne bi povlekel iz žepa telefona in začel snemati ta zgodovinski trenutek.

Igra na morski gladini

Juan vleče in vleče, se usloči nazaj in nagne naprej, bicepsi se mu napenjajo, roke trzajo, riba vleče njegove boke vse bolj proti robu krova. Vse skupaj je skrajno intenzivno – ne samo, kako obdržati ribo na trnku in jo nekako privleči do ladje, ampak moraš ob tem prenašati še plaz psovk, ki prihaja iz razživetega Marca, ki daje simultano napotke kapitanu v nemščini, kriči na Juana v angleščini in me v hrvaški slovenščini odganja na streho.

Prelepa bleščeča riba se poigrava z ribičem, izgine pod površje, pobegne pod ladjo, Marc potisne Juana v stran in se z njo spopade sam. Dvigne jo ravno toliko, da jo oštevilči, saj hrvaška vlada takrat še ni sprostila licenc za ribolov.

Kolumbijec tega nekako noče slišati in moleduje Marca, če jo lahko vsaj za toliko spravijo na krov, da se on z ulovom slika. Ne. Juan dobi pogled užaljenega otroka, ki so mu vzeli najljubšo igračko. Nazadnje se mora zadovoljiti z videoposnetki, ki jih je med najbolj kaotičnimi trenutki na krovu ujel njegov sin.

Na morju vztrajamo še nekaj časa, s še nekaj neuspešnimi poskusi. Na neki točki Marcu zazvoni telefon. "Hej, ljubica," se javi svoji slovenski ženi. "V redu, ravno smo izgubili ribo številka 3!"

Vzdolž celotne hrvaške obale ni veliko restavracij, ki bi imele v svoji ponudbi jadransko tuno. Roko na srce, vzdolž celotne jadranske obale ni prav veliko restavracij, ki bi ponujale jadransko ribo. Morje se pospešeno prazni, na otokih so ribarnice postale redka dobrina.

Ironično je ena tistih redkih restavracij, ki ne samo, da ima na meniju tuno, ampak jo ima celo dovolj, da si je ime nadela Tuna Bay, v – avtokampu. Dveh, če smo natančni, v Lanterni, kjer sta zakonca Lana in Dražen Blaževič leta 2017 odprla prvo izpostavo, in v Funtani, kjer sta junija v sklopu tamkajšnjega glamping resorta letos dodala še drugo.

Blaževiča skušata razbiti stereotipe, da hrvaški kampi ponujajo samo ceneno gostinsko ponudbo, temelječo na picah, čevapčičih in odmrznjenih lignjih.

Fokus je, kot pove ime, tuna, sveža jadranska tuna v vseh oblikah. Najprej v seriji posrečenih istrskih hladnih predjedi, ki jih razpostavijo po mizi pod borovci, sardele v šavorju, prekajene klapavice z okisanimi redkvicami, hobotnica v solati, potem je tu tunin tatarec s kaprami, tunina pašteta z okisanimi bučkami, tunini takosi in, prava poslastica, surove tunine ličnice s kančkom vasabija.

Tuno lahko dobite še v hišni različici Cezarjeve solate, pa v fish burgerjih in kot steak. Kljub imenu sicer niso omejeni samo na tuno, tu so školjke, vključno z ostrigami in jakobovimi pokrovačami, sveža riba, kar koli pač ulovijo tisti dan, hobotnica, pa steaki, divjačina, testenine in rižote.

Organska anarhija na obali

"Tuno jemljemo od Marca, ampak če je ne ulovi, tune pač tisti teden ni – ne glede na naše ime," se zareži Dražen, domačin iz Poreča, ki je imel pred vstopom v gostinstvo v lasti nekaj nočnih klubov in barov na obali. Vse jemljejo neposredno od lokalnih ribičev, pri čemer imajo spleteno mrežo okoli 12 fantov, iz tujine ne kupujejo. Enako je z lovci, ko gre za divjačino.

Tuna Bay nedvomno štrli, ne samo iz kampovske ponudbe, ampak obalne ponudbe nasploh. Še posebej, ko začne strežno osebje v orjaške karafe pretakati jantarno tekočino, da mimoidoči kampisti, vajeni poceni istrske malvazije v vrčkih, kar malce postanejo. Organic Anarchy, piše na etiketah.

Organska anarhija štajerskega biodinamičnega vinarja Acija Urbajsa, v katerega vino sta se Lana in Dražen zaljubila med enim od obiskov v Sloveniji pred dvema letoma in si zapičila v glavo, da hočeta to vino v svojih restavracijah.

Ker na Hrvaškem Urbajs ni imel distributerja, sta ga preprosto poklicala, Aci je prišel v Istro … "In smo vzeli vse," pove ponosno Dražen.

"Vse" ni pretirana oznaka – v kleti Tuna Baya imajo dejansko trenutno verjetno več steklenic Urbajsa kot Urbajs sam, ki, podobno kot na Jadranu tuno, 90 odstotkov svojih vin proda v tujino, stranke pa skrbno izbira in vina ne proda kar komur koli.

A očitno je štajersko-istrska naveza tako močna, da je sredi oktobra v Tuna Bayu v Funtani potekal večer Organske anarhije, v katerem je kuhinja krožnike prepletla z Urbajsovo najnovejšo linijo izdelkov, junom (fermentirani čaj iz vinskih listov), vinskim kisom in okisanimi mladikami vinske trte.

Acijeva vina je predstavljal Valter Kramar (Hiša Polonka), pionir promocije vin sonaravne pridelave pri nas in z Mojco Mavec sovoditelj RTV-jeve oddaje Ratatujci, v kateri se je nedavno predstavila tudi družina Urbajs.