"Na Vzhodu potnik ni zgolj turist. Takoj ko zapustite velika mesta Turčije, Carigrad ali Ankaro in zaidete globlje v Anatolijo, boste videli, da je tam potnik ohranil določen družbeni status. Upal bi si reči, da ima celo sveto konotacijo," pravi bosansko-hercegovski potopisec, novinar in publicist Hamza Ridžal.

Delal je kot novinar, danes pa potuje in piše potopise. Zanima ga predvsem tisto, čemur rečemo svilna pot. Pred kratkim ga je v Ljubljano povabil Muslimanski kulturni center, v sodelovanju s katerim je imel predavanje. Takrat je nastal tudi intervju z njim, ki si ga lahko ogledate v oddaji NaGlas!. Oddaja je na sporedu v soboto ob 12.30 na TVS 1. Vabljeni tudi k branju intervjuja.

Kako in zakaj ste se odločili za tako dolgo pot?
Trdno verjamem, da te vse, kar počneš, pelje proti tvoji končni usodi, tvoji interesi pa se enkrat vendarle uresničijo. Leta 2021 sem pustil novinarsko delo in se s prijateljem Edibom Kadićem v 20 let starem avtomobilu odpravil na potovanje proti osrednji Aziji z željo, da napišem prvi bosanski in balkanski potopis s svilne poti. Ko sem študiral, sem namreč dojel, kako pomembna tema je svilna pot. V angleščini obstaja več kot 50 potopisov s svilne poti, v francoščini več kot 30, v nemščini pa se jih niti ne da prešteti. Nobenega pa še ni v južnoslovanskem jeziku. To je bila pomembna trgovska mreža in sprožilec za odločitev, da grem na to potovanje, da naredim vsaj en del te pomembne poti. Naredila sva 24 tisoč kilometrov, potovala sva tri mesece po petih različnih cestah svilne poti.

Šla sva po t. i. veliki poti od Carigrada do Cijana na Kitajskem, potem po severni mezopotamski poti, nato je bil na vrsti črnomorski koridor, potem termizijska pot, Termiz je mesto na meji med Afganistanom in Uzbekistanom, zelo pomembno mesto starega sveta, in kizilkumska pot. To je bil najtežji del najinega potovanja, ker sva morala skozi puščavo Kizilkum sredi poletja, ko je bila temperatura 60 stopinj, 500 kilometrov brez naselja in črpalke ali signala na mobitelu. Največji izziv pa je bilo 60 kilometrov, kjer ni niti poti. Peljete se po puščavi in ob puščavskih vetrovih se lahko izgubite. To je bil pravi izziv tega potovanja iz leta 2021.

Če bi se lahko danes izgubili ... Kako pa so to reševali pred stoletji?
Točno to. Danes radi verjamemo, da vse vemo. Splet nam je dal to iluzijo. Ljudje, ki potujejo, vedo, da nas splet ne more pripraviti na različne izzive, ki jih lahko doživimo. Ta del poti je bil največji izziv, ker sva bila najbližje izkušnji poti, ki so jo imeli ljudje pred 600, 700 leti ali pred tisoč leti. Ceste so iste, predeli so isti, gledala sva iste stvari. Oni niso imeli avtomobilov, ki bi jih prepeljali 500 kilometrov v enem dnevu, potrebovali so najmanj deset dni za ta odsek, niso imeli niti klime, ki bi jih hladila v tisti grozljivi vročini. Danes se lahko le skrijemo pred njihovimi izkušnjami. Midva sva vzela kompas, natisnjene karte. Morate imeti orientacijo, ker sodobna tehnologija tam lahko odpove.

Na poti sva srečala nomade, ki živijo v bližini neke oaze, to so ljudje, ki skoraj nimajo stika s svetom, ki ga poznamo mi. Takrat sem se spomnil zgodbe iz potopisa Marka Pola. Izgubili so se v puščavi, srečali nomade, ki tam živijo, in jih vprašali za naslednje mesto. "Ne vem," reče nomad. "Kako ne veš, ti tukaj živiš?" vpraša Marko Polo. In nomad mu pove stavek, ki bistveno loči razliko, kako mi in oni doživljamo svet: "Zame so mesta puščave med dvema pašnikoma." Tudi danes tam živijo nomadi, ki niso vajeni sodobnega sveta. Nimajo stikov z zunanjim svetom, ampak so ohranili globoko povezanost z naravo, ki smo jo mi tukaj izgubili.

Na vzhodu potnik ni le turist, kot ga danes dojemamo.
Absolutno. Takoj ko zapustite velika mesta Turčije, Carigrad ali Ankaro, in zaidete globlje v Anatolijo, boste videli, da je tam popotnik ohranil določen družbeni status. Upal bi si reči, da ima celo sveto konotacijo. Ko slišijo, da ste popotnik, vam ljudje ponudijo, da lahko spite pri njih, ker je za njih že to, da niste v svoji domovini, razlog, da vam pomagajo. Navdušila naju je Gruzija. Tam sva neko babico Marijo vprašala, zakaj so vsi tako prijazni, in povedala nama je, da je musafir, to je beseda za popotnika, ki se uporablja tako v Bosni kot tudi na Kavkazu, nekdo, ki ga bog pošilja naravnost k vam. Tisti, ki popotniku ne pomaga, nase kliče božje prekletstvo. Vendar sva šele v osrednji Aziji doživela, kako spektakularen je ta odnos do popotnika. Na meji z Uzbekistanom je carinik zbegan gledal bosanski potni list, seveda ga še nikoli ni videl. Celo selfi je naredil z njim. Potem naju je vprašal, ali potrebujeva vizum za vstop v Uzbekistan, ker on tega ne ve. Midva sva rekla, da ga ne potrebujeva, in on nama je verjel, nama dal žig in rekel: "Dobrodošla v Uzbekistanu." Potem so nama ljudje povsod pomagali, nama dajali jesti, spala sva pri njih, policist, ki naju ni razumel, je ustavljal avtomobile in spraševal, kdo govori angleško, da bi nama lahko pomagal. Neki človek ni šel v službo, ker naju je peljal po mestu, tako njemu kot njegovemu šefu je bilo naravno, da ta dan ne pride v službo, ker je srečal neka tujca in jima mora zdaj pomagati. Ljudje so nama ponujali ves svoj denar, ker so verjeli, da ga midva bolj potrebujeva kot oni. V Uzbekistanu sem dejansko imel občutek, da sem lahko popolnoma brez denarja in da mi nič ne bo manjkalo. Tega na zahodu ni in takšna izkušnja te lahko spremeni za celo življenje. Na jugu Turčije, na sami turško-sirski meji, je Švajšehir, popolnoma zapuščeno mesto, ki je bilo nekoč zelo pomembno na svilni poti. Tam so danes samo ruševine, ki v sebi hranijo spomin na ljudsko minljivost. In takšno zavedanje lastne minljivosti me vedno spodbuja k aktivnosti, k delovanju. Spodbuja me, da za sabo pustim neko trajno dobro, ki me bo preživelo. Da se me bodo ljudje spominjali tudi takrat, ko me že dolgo časa ne bo več.

Knjige, ki jih pišete, bodo trajno dobro.
Upam. Tole je prva knjiga s svilne poti. Lani sem potoval po arabskih državah s prijateljem Ahmetom Šarićem in trenutno pišem ta potopis, ki je prav tako s svilne poti, ampak znotraj te teme želim povedati določene bosanske zgodbe o znanih ljudeh, ki so po rodu iz moje domovine in so nekaj dobrega naredili na drugem delu sveta, na svilni poti. Moja končna želja je oditi na sedem velikih odprav in napisati sedem potopisov, da napišem najbolj celovit potopis v svetovni književnosti, ko gre za svilno pot. Tega ni še nihče naredil, da je prehodil vse poti, prevozil vse ceste, si ogledal vsa mesta, ki so bila pomembna za to pomembno trgovsko mrežo.

S tem namenom sem se lani odpravil po jugozahodni svilni poti v arabske dežele. Iskal sem potomce Bošnjakov, ki so se na koncu 19. stoletja izselili na območje Palestine, potem pa razselili po arabskih deželah.

Kako ste financirali tako dolgo pot?
Finance so poseben izziv. Na srečo imam sponzorje, ki jih vedno obvestim, preden se odpravim na pot. Na srečo je še vedno dovolj ljudi, posameznikov in inštitucij, ki so sposobni prepoznati pomen takšnih projektov. Umetnost je vedno potrebovala mecene, še posebej če govorimo o potopisih. Tukaj ne gre le za življenjske stroške, ampak tudi za stroške potovanja. Ti so lahko precej visoki in nepričakovani. Če vas na primer v neki državi dobijo, da uporabljate dron za snemanje, ta pa je tam prepovedan. Potem morate obvezno imeti pripravljen denar za podkupnino. Ko berete stare potopise, boste ugotovili, da so potniki imeli posebno vrečko za to vrsto srečanj – z banditi, cestnimi razbojniki. Teh danes na srečo ni več, ampak če ste neprevidni, lahko pridete v nasprotje z zakonom. Zato morate biti pripravljeni. Imel sem sponzorje za potovanje leta 2023. Generalni partner je bila vlada kantona Sarajevo, natančnejše ministrstvo za izobraževanje in ministrica Naida Hota Muminović, ki je imela izjemno razumevanje za ta projekt in mi je odprla vrata sarajevskih srednjih šol, v katerih dijakom razlagam o teh potovanjih. Interes, ki ga čutim med mladino, ko ji o tem razlagam, kaže, da ni res, da današnje mladine nič ne zanima.

Moje izkušnje so takšne, da mi niso dovolili iz učilnice po koncu predavanja, niso se zmenili za šolski zvonec, hoteli so slišati več. Všeč jim je bila živa beseda, ki združuje teoretično znanje, ki ga poznamo iz knjig, in praktično spoznanje, ki ga dobite na takšnih potovanjih. Knjige so krasne, celo življenje berem, vendar vas knjiga ne more pripraviti na srečanje z monumentalnostjo, ko pridete v podnožje Kavkaza in ko gledate tega velikana, ki se je raztegnil od Črnega do Kaspijskega morja. Ko stojite pod budističnimi templji v Uzbekistanu, ki so stari dva tisoč let. Ko pridete v Samarkandu na trg Registan, to je zame najlepše mesto na planetu. Celo mesto sredi puščave je videti, kot da ga je načrtoval arhitekt, predoziran s Šeherezadinimi zgodbami iz 1001 noči. Ko sem prišel v ta kraj, na trg, ki je uokvirjen s tremi medresami, vsaka pa je visoka več kot 30 metrov, sem obstal in se ure in ure nisem premaknil. Razmišljal sem tudi o ljudeh iz Bosne in Hercegovine, ki so v tem mestu živeli pred 250 leti. Eden izmed njih, Husein Zukić, je bil glavni profesor v Ulugh begovi medresi v Samarkandu. Čudim se, da je neki človek iz Bosne pred 250 leti potoval 5500 kilometrov do Samarkanda. Kako močen je bil izobraževalni sistem v Bosni, da je bil človek, ki je končal šolo v Fojnici, lahko profesor v Ulugh begovi medresi v Samarkandu kot enem najpomembnejših središč islamskega znanja starega sveta.

Posebej vas zanimajo Bošnjaki na vzhodu. Kaj ste odkrili?
Precejšnji del mojih raziskav se je nanašal na vprašanje migracij iz Bosne in Hercegovine na vzhod. Nekaj vemo o migracijah v Turčijo. Vemo, da so Bošnjaki migrirali po padcu Osmanskega cesarstva, po prihodu Avstro-Ogrske monarhije. Mislili so, da bo njihova vera prepovedana, in so se odločili umakniti na vzhod. Na določen način razumljivo. Predstavljajte si, da ste 400 ali 450 let del neke države, znanje, ki ga imate, je znanje vaših očetov in prednikov, vrezano v genetiko. Niso hoteli izgubiti svoje identitete in so se selili na vzhod. Lani sem našel nekaj vasi globoko v Anatoliji, v katerih se govori izključno bosansko. Tam živijo dedki in babice, ki ne govorijo turškega jezika, govorijo pa bosansko, čeprav so tam rojeni, tako kot tudi njihovi starši, dedki in pradedki.

Kje vse danes najdemo Bošnjake?
V Maroku, Tuniziji, Alžiriji. V Alžiriji je celo vas, v kateri živi 5000 Bošnjakov, Egipt je poln Bošnjakov. So v Palestini, Siriji, Iraku, Jordaniji, Savdski Arabiji, celo v Omanu in Jemnu imamo stike z ljudmi, ki so tam rojeni tako kot njihovi predniki. To so stare migracije, oni niso ohranili niti jezika niti kulture prehranjevanja, ampak se še vedno rojevajo z izrazito svetlo poltjo, svetlimi očmi. Vse, kar vedo, je, da so davno njihovi predniki prišli iz Bosne in Hercegovine.
Mene pa je posebej zanimala migracija Hercegovcev ob koncu 19. stoletja v Palestino. To je ena največjih kolektivnih selitev, skoraj 700 se jih je leta 1884 nastanilo v Cezareji, starem rimskem mestu v Palestini. Tam so živeli ločeno od palestinske skupnosti in so ohranili jezik, kulturo, načine prehranjevanja. Še danes tam obstaja džamija, ki se ji reče Bosanska džamija. Tam so živeli do leta 1948, ko so bili po ustanovitvi države Izrael izgnani z drugimi Palestinci. Večina se jih je preselila v Jordanijo, nekaj v Libanon in štiri družine v Sirijo.

Lani, ko ste bili v Jordaniji, ste iskali potomce teh ljudi.
Nisem imel nobenih stikov, vedel pa sem, da se vsi pišejo Bošnjak. V arabskem svetu se večina priseljencev iz Bosne piše Bošnjak in manjši del El-Bosnavi, kar spet kaže na bosanski rod. Še posebej je bilo žalostno slišati zgodbe o ljudeh, ki so kot otroci prišli iz Mostarja, Trebinja ali Stolca, in so kot stari vnovič morali zapustiti svojo novo domovino. Prišli smo v Aman, da bi poiskali te ljudi. Našli smo 30 družin. Vsi imajo ohranjeno vez z "bošnjaštvom", s svojo identiteto. Večina jih je iz Mostarja in vsi imajo v svojih hišah slike starega mosta kot simbole izgubljene domovine, od koder so prišli njihovi prapradedki. Našli smo celo ljudi, ki govorijo bosanski jezik. Neverjeten občutek je bil, ko smo v Amanu srečali Adnana Bošnjaka, ki je bil rojen leta 1943 v Jeruzalemu, in on nam je povedal zgodbo o svojem očetu, ki je leta 1937 odšel v Mostar na obisk k sorodnikom. Tam se je zaljubil v neko lepo Mostarko, se z njo poročil in jo odpeljal s sabo v Jeruzalem. Njegova mati je živela do leta 1977 in je z njim govorila izključno bosansko. Ta jezik je zelo arhaičen, konzerviran v času.

Česa se lahko naučimo iz identitetne krize, ki jo ti ljudje še vedno po vseh letih in generacijah nosijo v sebi?
Pri njih sem začutil klic nekakšne praidentitete, ki jim povzroča travmo, in ne vem, kako bi zapolnili praznino, ki je v njih, razen da se vrnejo v pradomovino. Pred kratkim me je poiskal Nasir Bošnjak, človek, ki je slišal zame in ki me je poklical, da mi pove, da je potomec teh ljudi iz Cezareje in da se je pred sedmimi leti preselil iz Jordanije v Mostar. Tega se ne da pojasniti. Tako Bošnjaki kot drugi narodi Balkana delijo podobne usode, hrvaške migracije v Latinsko Ameriko, Srbi so vsepovsod, v zahodni Evropi so danes vsi, Bošnjaki, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Makedonci, Slovenci. Smo povsod in vemo, kakšen je občutek, ko srečamo svoje ljudi. Vemo, da jih lahko razveselimo s svojimi pesmimi, domačimi zgodbami, njihova radost ob tem pa je neizmerna.