V areno spustijo dva samca (morata biti enake kategorije) in samico, pri čemer se samca spopadeta za samico (v paritvenem obdobju). Kamela lahko zmaga na tri načine: če pripravi nasprotnika k umiku, h "kričanju" ali pa ga položi na tla.

Borilne kamele uporabljajo različne taktike, organizatorji tekmovanja pa v areno spustijo kamele z različnimi taktikami in veščinami - ene se tako borijo z desne, druge z leve, nekatere spotikajo nasprotnika z nogami, druge ukleščijo nasprotnikovo glavo pod trup, spet tretje tekmece odrivajo.

Na koncu ne gre nujno za zmago ali denarno nagrado, ampak bolj za prestiž, saj nemalokrat lastniki kamel svoje živali potegnejo stran, preden bi spopad zašel v res nasilne vode.

Veliko pompa, malo nasilja
Gre za slikovit in živahen dogodek, ki ga spremlja kar nekaj pompa in posebna slovesnost - pred dogodkom kamele okrasijo s cofi, zvonovi, koraldami in dekorativnimi preprogami ter jih v spremstvu glasbenikov paradirajo po mestnih ulicah, med samim bojem pa ni redko, da morajo gledalci bežati pred umikajočo se kamelo - ali pa zgolj pred njeno slino in urinom, s katerima bogato prši prve vrste. Boji potekajo ob nedeljah zjutraj in pritegnejo več tisoč domačinov, ki jih kratkočasijo še glasbeniki in plesalci ter stojnice s spominki in kameljimi klobasami.

Kamelji boji so značilni za egejsko regijo, čeprav jih najdemo tudi v Marmari in Sredozemlju. Kamele za tovrstne boje posebej vzrejajo in v Turčiji naj bi bilo okoli 1.200 takih kamel, ki jim rečejo "tulu", poimenujejo pa jih po svetovnih politikih (Barack Obama, Sadam Husein ...), slavnih filmskih likih (Rambo, Mad Max ...) in drugimi imeni, ki še prispevajo h komičnemu tonu teh bojev.

Začetki kameljih bojev segajo v čas starodavnih nomadskih turških plemen, še pred začetkom našega štetja, priljubljenost tega športa, ki je nekoč veljal za enega najbolj težko pričakovanih zimskih dogodkov, pa ob visokih stroških vzreje borbenih kamel (te lahko dosežejo ceno tudi do 150.000 evrov) in pomislekov glede dobrobiti živali upada.