je malce morbidnejša.
V zadnjih dneh, po neurju, ki je divjalo na tem koncu Evrope, so se radovedneži zgrnili nad vzhodno obalo Anglije in zagreto fotografirajo porušene domove tamkajšnjih obalnih naselij, kot je močno prizadeti Hemsby. Tamkajšnje hiške so narasli valovi dobesedno potegnili z nabrežja v morje, kjer zdaj žalostno ležijo popolnoma razdejane.
A kar je za prebivalce Hemsbyja najhujša katastrofa v zadnjih 60 letih, je za številne turiste in radovedneže največja atrakcija daleč naokoli. Na stotine se jih v zadnjih dneh sprehaja po nabrežju in se fotografira ob ruševinah, da se porušenim hišam in bungalovom ne približajo preveč, pa skrbijo policijske patrulje.
Fascinacija z morbidnim
Hemsby pa nikakor ni ne prvo ne zadnje prizorišče, ki ga lahko uvrstimo pod t. i. turizem katastrofe (ang. disaster tourism). Gre za koncept, ki se je v zadnjih letih močno razširil - pa čeprav lahko njegove zametke prav gotovo najdemo tudi v obiskih koncentracijskih taborišč, Polj smrti v Kambodži, Pearl Harborja in podobnih krajih, zaznamovanih z množičnimi poboji in bitkami. Sem bi ne nazadnje lahko uvrstili tudi spomenik žrtvam terorističnih napadov 11. septembra.

Turizem katastrofe je tovrstno fascinacijo ljudi nad morbidnim ponesel še korak dlje, na območja, ki so jih prizadele hude naravne katastrofe in nesreče, ki jih je povzročila človeška napaka (nesreča Costa Concordie). "Pornifikacija revščine, ruševin in obupa" pravijo kritiki tovrstnemu turizmu, ki se je pridružil turam po barakarskih naseljih Afrike in Južne Amerike, pa tudi izjemni fascinaciji ljudi nad novimi mesti duhov, kot so predeli Detroita.
Komercialni voajerizem
"Turizem katastrofe postavlja nekaj neprijetnih vprašanj. Zakaj se zgrinjamo na prizorišča katastrof, kjer je ugasnilo toliko življenj? Tja ne hodimo kot žalovalci, ampak kot turisti, z istim razpoloženjem, kot bi si ogledovali Eifflov stolp. Je to najhujša oblika komercialnega voajerizma ali zgolj otipljiv podaljšek sveta z neomejenim dostopom do vseh podatkov in podob?" se sprašuje turistični založnik Fodor's.

Med tistimi, ki so najbolj občutili to novo turistično smernico, so bili prav gotovo prebivalci New Orleansa. Po divjanju orkana Katrina leta 2005, ki je zahtevalo 1.464 življenj, so se nad mesto zgrnile trume turistov, za katere so oportunistične agencije celo vzpostavile posebne vodene avtobusne ture po soseskah, ki jih je orkan najbolj prizadel. "Lahko razumemo, zakaj takšne ture obstajajo - in lahko celo razumemo njihovo privlačnost -, a v najslabšem primeru so izredno brezčutne," so zapisali v Independentu.
Ture uničenega New Orleansa
Agencija Grey Line Tours svoje "pokatrinske" ture oglašuje s sloganom "najbolj uničujoča naravna katastrofa na ameriških tleh", na njih pa lahko kupujete spominke, medtem ko s hlajenega avtobusa voajeristično opazujete obubožane prebivalce - ob tem pa avtobusi še pogosto ovirajo promet v teh delih. Ni čudnega, da so se lani prebivalci in mestne oblasti "Big Easyja", kot pravijo New Orleansu, uprli tovrstnim turam - ne najuspešneje.
Independent opozarja, da so tovrstne ture morda dopustne, če imajo določeno zgodovinsko vrednost in ponujajo lokalno perspektivo tragedije - a na turah pokatrinskega New Orleansa ne dobite prave, kompleksne slike o politični nesposobnosti, nezaposlenosti, revščini in posledicah Katrine za prihodnje generacije, ni niti interakcije z domačini - kar je logično, če ni niti soglasja lokalne skupnosti za tovrstne ture.

Povpraševanja po turizmu katastrofe je toliko, da je skorajda logično (pa vseeno malce šokantno), da zelo hitro najdemo na spletu agencijo, imenovano prav "Disaster Tours" (Ture katastrofe), ki sploh ne skriva svoje netaktnosti. "Obljubljamo vam, da bo vaš dopust popolna katastrofa," oglašujejo na svoji strani, na kateri najdemo širok razpon ponudbe po poteh katastrof; med njimi tudi dejanska poustvaritev letalske nesreče na reki Hudson. "Omogočamo vam zelo izobraževalno izkušnjo, ki vas bo prav mogoče zaznamovala za vse življenje," se še ponašajo.

Turistična agencija iz Joplina v Misuriju je igrala na drugo karto - potem ko so leta 2011 tornadi razdejali mesto, so pri agenciji naredili zemljevid, ki je obiskovalce usmerjal k najbolj prizadetim soseskam. Kontroverzna poteza je naletela na kar nekaj kritik, agencija pa se je branila, da je na območje prihajalo veliko obiskovalcev, ki so želeli pomagati preživelim, zemljevid pa naj bi jim pri tem pomagal.
Od Coste Concordie do vulkana
Kako močno ljudi privlačijo tragedije, v zadnjih dveh letih spoznavajo tudi prebivalci italijanskega otoka Giglio, kjer je januarja 2012 nasedla turistična križarka Costa Concordia, pri tem pa je umrlo 32 ljudi. V Santo Stefanu se vijejo dolge vrste za nakup vozovnic (cena je 10 evrov) za vožnjo s turističnimi ladjami, ki vas popeljejo do na pol potopljene ladje, ki še čaka na odstranitev. Pogled na nesrečno Costo Concordio je za številne otočane neprijeten, a župan Giglia Sergio Ortelli ne skriva, da jim je tragedija potniške križarke prinesla kar občuten porast turistov.

Turistov ne manjka tudi v vasi Kinahredžo na indonezijskem otoku Java, ki je leta 2010 preživela več silovitih izbruhov vulkana Merapi, pokopala 350 žrtev izbruhov, nato pa odkrila tržno nišo – turizem na območju, ki ga je prizadela naravna katastrofa. Turisti iz Indonezije in številnih predelov sveta v zadnjih letih množično prihajajo pod Merapi, da bi si ogledali posledice izbruhov.

Prebivalci, ki so v izbruhih izgubili vse, danes služijo s pobiranjem parkirnine ter prodajo spominkov in prigrizkov, nekaj jih celo prodaja turistom videoposnetke razdejanja, ki ga je povzročil vulkan. Nekateri priznavajo, da jih ob tem prevevajo tesnobni občutki, a da nimajo izbire, ker potrebujejo denar. V Kinahredži s tem vsaj dobijo nekaj denarja - v večini krajev, zaznamovanih s katastrofami, dobijo samo zijala in nekaj pomilovalnih pogledov.