Razstava raziskuje vlogo umazanije kot sovražnika in zaveznika človeštva v zgodovini, umetnosti, znanosti in medicini.
"Umazanija je nekaj, kar proizvedemo in s čimer se srečujemo vsak dan," je za AP povedal James Peto, kurator v Wellcome Collection, kjer se je razstava "Dirt: The Filthy Reality of Everyday Life" (Umazanija: Umazana realnost vsakdanjega življenja) v četrtek odprla. Pri tem obravnava tako dobre kot tudi slabe strani umazanije. "Malce umazanije, v pravilnih odmerkih in na pravem mestu, je dobro za nas," pravi Peto.

Vseprisotnost in intimnost umazanije morda delno pojasni grozo in fascinacijo, ki nam jo umazanija (na razstavi definirana kot "prah, iztrebki, smeti, bakterije in prst") predstavlja. Gnusi se nam, a je tudi znak napredka - več kot je mest, industrije in civilizacije, več je umazanije, in iskanje načinov za njeno odstranitev že stoletja bremeni družbe.
Zaslužek v umazaniji
V umazaniji pa je tudi možnost zaslužka. Razstava, ki sega od Nizozemske 17. stoletja do New Yorka 21. stoletja, se tako poglobi tudi v ta vidik - od umazancev, ki so prečesavali reke, in tistih, ki so v 19. stoletju iskali zaklade v kanalizacijah, do cestnih pometačev Indije, ki ročno čistijo latrine - praksa, ki je oblastem ne uspe izkoreniniti.
Umazanija je tudi tesno povezana z boleznimi in razstava prikazuje številne zgodovinske uspehe higiene. Med njimi je tudi Joseph Bazalgettova mreža odtočnih kanalov, ki je viktorijanski London ozdravila njegovega "velikega smradu" in je še vedno v rabi danes. Pa odkritje zdravnika Johna Snowa, da se kolera širi prek onesnažene vode, in ne zraka. Snow je zaprl javno vodno črpalko in tako ustavil izbruh, ki je ubil na tisoče ljudi v Sohu. Ena soba je posvečena bolnišnici iz 19. stoletja v Glasgowu, tako umazani, da so imeli pacienti, ki so prišli vanjo zaradi zlomljenega uda, 90-odstotno možnost amputacije. Vse se je spremenilo, ko je Joseph Lister odkril, da umivanje s karbolno kislino pred operacijo močno zmanjša število okužb.

Od največjega smetišča do parka
A kljub takim napredkom in pobudam razstava poudarja, da "nedvomno živimo v umazanih časih", ukvarjanje z umazanijo pa še vedno predstavlja velik izziv. Ob tem se razstava poglobi v načrte obravnave smetišča Fresh Kills na newyorškem Staten Islandu, nekdaj največjem smetišču, ki se dviga višje od Kipa svobode. Fresh Kills so zaprli, potem ko je postal glavno odlagališče ruševin iz napadov 11. septembra in naj bi zdaj postal del prostranega novega parka, skoraj trikrat večjega od Central Parka.
Del razstave je posvečen nemškemu Muzeju higiene, ki je v 30. letih sprejel nacistično ideologijo "rasne higiene" in promoviral sterilizacijo Judov in drugih, ki naj bi bili grožnja "rasnemu zdravju".
Čudoviti svet izločkov
Razstava vsebuje tudi vrsto precej gnusnih artefaktov, vključno s "črevesnimi izločki" žrtve kolere iz 19. stoletja. Potem so tu še umetniške inštalacije: skulpture, narejene iz človeških izločkov, in kup opek s prahom, ki so ga donirala londonska gospodinjstva. Ena vsebuje ščepec prahu iz preproge iz hiše Benjamina Franklina, spet druga prah s knjižnih polic pisatelja J. G. Ballarda.

Londonski King's Cross, zdaj znan po svoji železniški postaji, je bil nekoč dom "velikega kupa prahu", grde gore prahu žlindre, kosti in smeti, obkrožene s slumi. Velikega kupa danes že dolgo ni več, a Londončani še vedno živijo z njim - in v njem - prah so namreč uporabili v opekah za gradnjo viktorijanskih hiš.

Razstava bo na ogled do 31. avgusta.