Človeška narava je pač temna in sprevržena. In če so nekateri nagoni v bistvu neškodljivi (spolnost - pustimo tu razne suicidalne avtoerotične metode ali predaleč prignane sadomazohistične igrice), drugi človeka prikažejo v najgrši luči. Da nobena žival ni sposobna tako okrutnih dejanj kot človeško bitje, se najboljše pokaže v srhljivi, a poučni zbirki muzejev mučenja, ki obstajajo že skorajda v vsakem (zlasti evropskem) mestu.
Model rablja naravne velikosti, prekrit s kapuco in umetno krvjo, pričaka obiskovalce muzeja zgodnjih mučilnih naprav v Krakovu na Poljskem. In noben obisk toskanskega mesta Giminiana ne bi bil popoln brez postanka v tamkajšnjem Museo della Tortura. Kontrast med pravljičnim srednjeveškim mestecem sredi zelenih gričkov in dušečo, morečo notranjostjo muzeja, je težko opisljiv.
"Tisti, ki se vda v procesu zasliševanja, je bil ne le prisiljen v govor, ampak je bil za vedno prisiljen v sprejem statusa podčloveka," je zapisal Jean Paul Sartre. Isti Sartre, ki je izrekel tisto krilatico eksistencializma: Pekel so ljudje. L'enfer, c'est les autres.
Fetišizacija mučenja sicer ni nekaj novega, je pa res, da so se muzeji mučenja v zadnjem času razmahnili. Tako ima San Gimigniano kar dva, precej znan je tisti v Pragi, pa v Krakovu, Amsterdamu in Washingtonu. Svoje dni smo tudi Slovenci lahko omedlevali na šolskih ekskurzijah v policijski muzej v Tacnu. Tam so dijakom precej nazorno razkazovali nekaj najokrutnejših primerov zločinov na Slovenskem - s podrobnimi opisi in dokaznim materialom (beri: telesnimi deli) v formaldehidu.
Poglejmo torej nekaj najslavnejših hramov mučenja in človeške sprevrženosti.
Muzej srednjeveških mučilnih naprav, Praga, Češka: V mestu Kafke in pivske kulture je v tem srhljivem muzeju razstavljenih prek 60 mučilnih instrumentov in naprav, zbranih s celotnega območja srednjeveške Evrope. Naprave pospremlja nadroben opis uporabe in izvor. Cela sekcija je posvečena napravam za mučenje žensk, kar se je rodila hkrati s časom preganjanja "čarovnic".
Muzej mučenja, San Gimignano, Italija: Vsaka soba je videti zlovešče in s pridihom temnih časov srednjega veka. Poleg tega so informacije, ki jih dobite v tem muzeju, resnično izčrpne (še preveč, še zlasti, če ste pred obiskom muzeja zaužili gelato ali pico za vogalom). Ne le, da dobite polno razumevanje mučilnih naprav od 14. do 16. stoletja, ampak tudi zgodovinsko ozadje inkvizicije v Italiji. Še posebej srhljive so naprave, ki se sprva zdijo precej neškodljive, a ko začnete brati uporabo, vas zvije v želodcu (denimo model človeške velikosti z železno masko na vrhu).
Razstava zgodnjih mučilnih naprav, Krakov, Poljska: Rabelj ob vhodu je lepa popotnica za nadaljevanje obiska tega muzeja, lociranega v temačni opečnati kleti nedaleč od starega glavnega trga. Ta majhen zasebni muzej ponuja edinstveno, čeravno ogabno alternativo tipični turistični turi. Razstava ponuja standardni meni srednjeveškega poniževanja in bolečine, vključno z zloglasno železno devico, obešalnik in čarovniški stol. Judežova zibka je, denimo, naprava, ki jo namestijo tako, da žrtvina teža počiva na točki, pozicionirani v anusu, v vagini ali pod modi.
Muzej zločina in kazni, Washington, ZDA: Nedavno odprt muzej je posvečen predvsem množičnim morilcem in CSI-tehnikam, ponaša pa se tudi z bogato zbirko mučilnih naprav.
Muzej čarovništva, Boscastle, Cornwall: Če ste mislili, da je britanski Cornwall popoln kraj za nedolžni obalni oddih ali idilične sprehode po podeželju, vas bo največja zbirka s čarovništvom povezanih predmetov prepričala o nasprotnem. Zbirka v tem priljubljenem muzeju raste že 40 let, obiskovalci pa se še vedno zgrinjajo v ta majceni kraj na obali. Nenavadno zbirko je postavil Cecil Williamson, mož, ki ga je okultno vedno privlačilo in ga je MI6 celo najel kot agenta pod krinko, da bi zbiral podatke o okultnih interesih vodilnega nacističnega vojaškega osebja. Cela kategorija zbirke je posvečena čaščenju hudiča in satanizmu, svoj oddelek ima tudi preganjanje čarovnic. Obiskovalci lahko tako vidijo stole za "potapljanje", s katerimi so "dokazovali", če je ženska čarovnica, med srhljivejšimi mučilnimi napravami pa je še nagobčnik, skozi katerega so v čeljust privijali vijake.
Če govorimo o najglobljih človeških strasteh, je seveda težko mimo spolnosti in erotike. Tudi na to temo obstaja po vsem svetu cel kup muzejev in zbirk.
Muzej erotične dediščine, Las Vegas, ZDA: Muzej, prikladno postavljen zraven striptiz kluba, prikazuje ameriško seksualno revolucijo. Zbirka je raznolika - od redkih knjig do starih spolnih igračk. Lastnica je v zadnjih 50 letih zbral dovolj predmetov, da bi z njimi lahko napolnil 27 skladišč. "V bistvu gre za zgodovino naše kulture, v odnosu na človeško seksualnost," pravi ona. In ta zgodovina sega v muzeju nazaj več tisoč let, saj najdemo v njem tudi številne eksplicitne grafike iz dinastije Šang.
Sexmuseum Venustempel, Amsterdam: Venerin tempelj v Amsterdamu so odprli leta 1985 in je bil prvi muzej seksa na svetu. V stavbi iz 17. stoletja v Damraku boste našli bogato zbirko erotičnih slik, posnetkov in kipcev, pa tudi nekaj posebnih atrakcij. Če boste pozorni, pa se lahko naučite še številne ljubkovalne vzdevke za spolne organe. Zbirka kaže, kako se je človeški pogled na seks skozi čas dramatično spremenil. Zgodovino začnite z divjimi antičnimi časi in se poučite o tabujih v srednjem veku in viktorijanskih časih.
Muzej seksa, New York: Ustanovitelj Daniel Gluck si je želel muzej, posvečen "zgodovini, evoluciji in kulturnemu pomenu človeške spolnosti". Muzej se osredotoča na vrsto seksualnih preferenc in subkultur, vključno z zgodovino lezbijk in gejev, sadomazohizma, pornografijo in spolnih delavk. Odprtju "pogrošnega" muzeja so glasno nasprotovale nekatere katoliške združbe, a od odprtja dalje pripomb verskih predstavnikov ni bilo, muzej pa je celo gostil prireditev, naslovljeno "Vera v lateksu", ki je združila voditelje katoliške, binkoštne, episkopalne, budistične in judovske veroizpovedi.
Muzej erotike, Pariz: Gre za zbirko erotične umetnosti (skulpture, slike, fotografije) z vsega sveta. V petih nadstropjih so stalne zbirke erotične umetnosti, ki je razdeljena na področja svetega, bordelov, sodobnega in popularnega. Logični postanek na poti do bližnjega kabareja Moulin Rouge na Montmartru.
Muzej penisa, Husavik, Islandija: Islandski muzej falusa od leta 2006 dalje gosti 245 primerkov, razstavljenih kot lovske trofeje, shranjenih v formaldehidu ali posušenih v vitrinah. Muzej skuša zbrati penise prav vsakega sesalca na Islandiji, vključno s številnimi ogroženimi ali na Islandiji že izumrtimi vrstami. Ustanovitelj in direktor muzeja je Sigurdur Hjartarson, nekdanji učitelj. Razstavljenih je tudi nekaj primerkov sesalcev, ki ne živijo na Islandiji, pa tudi folklorne vzorce (domnevne palčke, trole, morske pošasti) in umetnost na temo penisa. In, če se sprašujete, ne, človeškega penisa v zbirki ni. A Hjartarson zaradi tega ni zaskrbljen: štirje moški so mu že obljubili, da mu po smrti donirajo svojega.
Od spolnosti do s spolom povezanih pojavov ...
Muzej menstruacije, Washington, ZDA: Ta resnično fascinantni muzej stoji v predmestju Washingtona in je posvečen obredom in kulturi menstruacije. Obiskovalci lahko vidijo razstave o zgodovini vložkov, tamponov, posebnega menstrualnega spodnjega perila in še mnogo, mnogo več. Kot pojasnjuje muzejska brošura: "Posebna poudarek je dan na zgodovino in filozofijo oglaševanja menstrualne higiene; muzej hrani prek tisoč oglasov iz številnih držav, pa tudi patente, knjižice in drug tiskan in vizualni material."
Ostajamo pri človeških potrebah ...
Mednarodni muzej stranišč Sulabh, New Delhi, Indija: V državi, kjer dva od treh prebivalcev nimata dostopa do stranišča na splakovanje, je zbiranje in uničevanje človeških odpadkov tako velik problem, da o njem razpravljajo celo v parlamentu. Da bi ljudi skušali ozavestiti o potrebi po pravi kanalizaciji, je dr. Bindeshwar Pathak, borec za revne, začel sanitarno gibanje Sulabh. Muzej je prostor, kjer lahko izobražujejo javnost o evoluciji stranišč in pomagajo tlakovati pot razvoju boljše sanitarne tehnologije. Muzej je edinstven - na ogled je prav vsaka vrsta naprav za zbiranje fekalnih materij, od antičnih časov do danes in z vsega sveta. Straniščni muzej se ponaša z izjemno vrsto eksponatov na temo, ki jo večina izmed nas gleda s prezirom in gnusom. Filozofija muzeja je, da se pristopi do človeških odpoadkov odprtega duha in z vedenjem, da nobena telesna funkcija ni naravnejša.
Kanalizacijski muzej, Pariz, Francija: Poslanstvo tega muzeja je podobno zgornjemu. S potencialno izjemo Londona, nobeno mesto na svetu nima daljše zgodovine kanalizacijskega sistema. Morda se vam na prvi pogled tematika muzeja zdi malce bizarna, a poglejte s te strani: zgodba pariškega kanalizacijskega sistema je zgodba mesta samega. Dejstvo, da ima Pariz delujoč kanalizacijski sistem od 13. stoletja, je pač izjemno. In z muzejem lahko obiskovalci dobijo vpogled v 800 let zbirke človeških odpadkov. Če ste siti d'Orsaya in Louvra ...
Pa še dva, neprimerna za občutljive ...
Muzej antropologije in etnografije, St. Peterburg, Rusija: Muzej antropologije in etnografije v St. Peterburgu je čuden kraj. Zamisel zanj se je porodila Petru Velikemu v 18. stoletju, glavni razstavi pa sta posvečeni otrokom in možganom. Deformiranim otrokom in možganom. Muzej je pač dom fizioloških posebnosti, povedano drugače: veliko čudaških in strašljivih zadev, vloženih v formaldehid. Večina stalne zbirke prihaja iz carjeve osebne zbirke anatomsko deformiranih človeških fetusov in drugih srhljivih živalskih in človeških delov. Peter Veliki je imel očitno afiniteto do nenavadnih okvar. To morbidno zanimanje je postalo njegov konjiček in že obsesija. Vredno ogleda, skratka.
Muzej parazitov, Tokio, Japonska: Kdaj ste nazadnje pomislili na vse parazite tega sveta? Ne v kratkem? Obisk tokijskega muzeja parazitov lahko to hitro spremeni. Gre za pravi slavospev največje zalege na svetu. Zdaj se muzej ponaša s kar 300 različicami parazitov, med katerimi ima osrednje mesto 9 metrska trakulja, ki so jo izvlekli iz neke ničhudegasluteče ženske, ki je trakuljo dobila v sušiju. Pogled na orjaškega zajedalca je dovolj velik razlog, da se za večno zaobljubite postu. In kot da že to ne bi bilo dovolj, ima muzej, ki je hkrati raziskoavlni laboratorij, ob primerkih še slikovni material, ki prikazuje njihov učinek na gostitelja. Bonus je, da je muzej brezplačen, kar pomeni, da lahko več denarja zapravite s spominskimi majicami s slikami parazitov na njih ali z obski za ključe, v katere so vdelani vzorčni primerki. Čarobno.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje