Na knjižne police je prišla knjiga dvojezična monografija Z znanjem do zvezd – Slovenska šola za nepalske gorske vodnike, ki predstavlja to izjemno zgodbo, ki so jo skozi štiri desetletja tkali številni slovenski inštruktorji, zdravniki in prostovoljci na eni strani in Nepalci, ki so jim na ta način pomagali do boljšega življenja.

"Ta knjiga je namesto spomenika. Na koncu je treba dati piko na i, tak veliki in spoštljivi projekt si zasluži obeležje, in srčno upam, da ta knjiga to je," je na predstavitvi knjige na Festivalu gorniškega festivala dejala njena snovalka in urednica Mojca Volkar Trobevšek. "Zgodbo so spisali inštruktorji, oni so živeli to poslanstvo. Želela sem, da spregovorijo ljudje in njihove osebne zgodbe. Za vsakim inštruktorjem, ki je šel v Nepal, je osebna zgodba, za sabo je pustil nekaj, nečemu se je moral odpovedati, da je lahko uresničil svoje poslanstvo. Enako lahko rečemo za domačine, ni jim bilo lahko, ko so prišli v šolo, so bili zagotovo v stiski, tudi ljudje, ki so pomagali pri gradnji šoli, so se morali marsičemu odreči."

Kako se je začel projekt?

S prvenstvenim vzponom na Makalu po južni steni leta 1975 pod vodstvom Aleša Kunaverja se je slovenski alpinizem dokončno postavil na zemljevid svetovnega alpinističnega vrha. Štiri leta pozneje je sledila še tako želena osvojitev Mount Everesta. Kunaver se je ob osvajanju himalajskih vršacev zavedal tudi odgovornosti do domačinov, zato se je v znak hvaležnosti odločil postaviti šolo za nepalske gorske vodnike v Manangu, odročnem kraju, do koder je bilo takrat treba "vsako vrečo cementa odnesti, hoja pa je trajala teden dni."

Kunaver se je z odločitvijo za projekt šole, ki je potekal isto leto kot osvojitev najvišje gore sveta, odpovedal vodenju alpinistične odprave na Everest in jo predal Tonetu Škarji. "Everest je cilj, šola je poslanstvo. Odprava je ob koncu zaključena, šola pa je nekaj trajnega," je pri Kunaverju zmagalo poslanstvo.

Slovenski inštruktorji do znanja o gorah pomagali tisoč tečajnikom

Po tragični smrti Aleša Kunaverja leta 1984 v helikopterski nesreči na pobočju Vrš nad Blejsko Dobravo je leto dni pozneje vodenje slovenske šole v Nepalu prevzel Peter Markič, ki je bil na čelu šole deset let, potem pa ga je nasledil Bojan Pollak, ki je šolo vodil kar 25 let.

V slovenski šoli za nepalske gorske vodnike so od leta 1979 do 2013 izvedli 28 tečajev, na katerih so inštruktorji 911 Nepalcem predali osnovno alpinistično znanje, na prvih 17 tečajih pa tudi vodniško znanje. Tečaj je izvedlo 112 različnih inštruktorjev in zdravnikov, od tega 56 iz Slovenije (nekateri tudi večkrat), Nepalci so izvedli še nekaj tečajev; vseh tečajnikov je bilo 1129. Po podatkih Planinske zveze Nepala je do vključno leta 2013 tečaje obiskovalo 1111 tečajnikov, do vključno leta 2019 pa skupaj 1389. Naši inštruktorji in zdravniki so sodelovali pri usposabljanju 927 tečajnikov, kažejo podatki Planinske zveze Slovenije, ki je 40 let bdela nad delovanjem šole in pod katere okriljem je izšla tudi knjiga. Vsi so svoje delo opravljali prostovoljno.

Projekt zasnove in priprave knjige je trajal 10 mesecev

"Prvi izziv je bil, da mi je uspelo dobiti idejo, kako bi sploh zasnovala to knjigo. Kot deklica sem odraščala z gorniško literaturo. Knjiga Himalajski vodja Aleš Kunaver, ki jo je uredila njegova žena Dušica, je bila vedno na naši knjižni polici. Že od otroštva sem tako spoznavala zgodbo Aleša Kunaverja. Ko je prišel klic urednika Vlada Habjana, ali bi zasnovala in uredila to knjigo, je bila po eni strani to zame velika čast, po drugi strani pa velik izziv. Ker čutim res veliko spoštovanje do Aleša, Dušice, zgodbe in šole, zato je bil izziv, kako zasnovati knjigo, da bi poskušala izkazati veličino tega 40-letnega projekta," je na petkovi okrogli mizi dejala Mojca Volkar Trobevšek. Samo uredniško delo je po njenih besedah potekalo zelo intenzivno. "Imeli smo 10 mesecev časa in največji izziv je bil stik z vsemi sodelujočimi. Največ veselja sem imela s fotografijami, to je res tako lepo delo, pravzaprav za urednika nagrada že sama po sebi."

Na vprašanje, kaj jo je najbolj presenetilo oz. ganilo, je urednica dejala, da jo je navdušilo, da je toliko ljudi toliko let vse to, kar so počeli, počelo prostovoljno. "To se mi zdi res velika stvar. Iz te knjige se lahko naučimo vztrajnosti in srčnosti, ki so jo vsi ti ljudje darovali. Šli so prostovoljno tri tedne ali več zdoma in dajali svoje znanje naprej ljudem, ki jih niso poznali, iz čiste dobrote. Presenetilo me je tudi to, da so vsi poudarjali to besedo poslanstvo. Meško je dejal, da se zavedajo, da s tem, ko darujejo svoje znanje Nepalcem, vračajo, kar so dobili od njih. Nepalci so jim omogočili, da so prišli na neko goro, recimo na osemtisočaka, oni pa so jim potem v zameno darovali znanje. Res se lahko veliko naučimo iz njihovega delovanja."

40 let nesebične delitve znanja

"Če bi bil tukaj danes, bi bil zelo hvaležen vsem prijateljem, ki so nadaljevali to poslanstvo," je zbrane nagovorila Dušica Kunaver. "Zgodba se je začela 1969. Na Anapurni so Aleš in drugi že vedeli, da se zgodovina Himalaje premika v drugo poglavje. Vsaka gora ima tri poglavja: najprej osvojitev vrha, ki je najtežji, potem pride stena, tretje poglavje je stena pozimi."

Kunaver, ki je čutil veliko odgovornost do domačinov, je bil odločen, da bo uresničil načrt o šoli, kjer bodo domačine učili o varni hoji v gore, da ne bodo tam umirali. "Nobena druga odprava ni terjala toliko dela kot šola. Povsod so bili osnutki, dovoljenja, pisma, telegrami. Ta dokumentacija je zdaj v treh muzejih. Manang je bil takrat v dolini, kamor je bilo treba eno vrečo cementa prinesti teden dni hoje daleč. Na koncu sveta zidati poslopje šole je bil res podvig." Kot je še dejala Dušica Kunaver, je bil leta 1979, ko se je vrnil s svetovnega kongresa alpinistične zveze v Švici, Aleš izjemno vesel, ko je tam poročal, da je jugoslovanska odprava osvojila Everest po novi smeri in da v Manangu stoji šola. "Tako navdušenje je bilo med svetovno alpinistično elito."

"Tečajnik je bil že na Everestu, cepina pa ni znal uporabljati"

Leto dni po Aleševi smrti je vodenje nepalske šole prevzel Peter Markič. "Sploh se nisem zavedal Aleševe veličine. Ko so me leta 1979 poslali k njemu, takrat smo se odpravljali na odpravo v Ande, so mi rekli, da ima dobre načrte za šolo. Pozvonil sem in rekel: "Jaz sem pa Markič, baje imaš dobre načrte." Pozneje sva bila tri mesece skupaj na odpravi na Lotse in nikoli ni imel nobene distance, veliki ljudje res ne potrebujejo aplavza. Leta 1985, leto dni po Aleševi smrti, je prišel k meni Štremfelj, s katerim sva bila že velika prijatelja, in je rekel, da gre v Nepal za inštruktorja, in me vprašal, ali bi šel še jaz. Bila sva sama, brez zdravnika, k sreči sva imela nekaj dobrih nepalskih inštruktorjev. Potem je pa rekel, da ima Škarja predlog zame, in sicer, ali bi jaz prevzel vodenje šole. Šlo je dejansko zelo preprosto in gladko."

Kot pravi, je bilo s šolo povezanih kar nekaj neverjetnih dejstev. "Na začetku je bilo nepalskih inštruktorjev toliko kot slovenskih. Enega Nepalca sva imela na tečaju, ki je bil že na vrhu Everesta, s cepinom se pa ni znal ustaviti. Očitno ga ni takrat potreboval. Prvi učbenik je bil na roke napisan, potem smo ga prevedli v nepalščino. Mi smo spreminjali zgodbe teh domačinov, šele zdaj se zavedamo vse te veličine. 800 zgodb smo spremenili. Če smo v 40 letih rešili samo eno življenje, se je splačalo. Kakor koli obračamo, za vsako številko stoji človek, ki smo mu spremenili življenje, marsikateremu pa tudi rešili."

Zelo ponosen je na to, da je bilo med prvopristopniki na zimski K2 kar polovica alpinistov, ki so bili tečajniki v slovenski šoli. "Zimski vzpon na K2 je poskusila vrsta odprav, na koncu pa je uspelo nepalski odpravi. In v tej odpravi je bila polovica alpinistov, ki so bili naši tečajniki. Mi jih nismo usposobili za nošnjo stvari, temveč za vrhunske alpinistične dosežke."

Inštruktorji, ki so šli v Nepal, so tam postali tudi krovci, vodovodarji in drugi mojstri, šolo je bilo namreč treba obnavljati. Kot se je pošalil Markič, "smo take že od doma vzeli."

Vse, kar so potrebovali, so kupili v Katmanduju in potem znosili v Manang. Kot pravi Markič, se je infrastruktura takrat že malce izboljšala. "Šola v Manangu je bila največja stavba v dolini. Imela je ravno streho, tako kot tudi strehe vseh drugih stavb, a so po njih hodili, po tej pa ne, in je začelo zamakati," se spominja.

Tečajniki so bili zelo različni

Eni so bili izkušeni, so imeli za sabo osemtisočake, drugi še planinci niso bili in so prišli na tečaj v škornjih, nekoč pa je prišel na tečaj tudi nečak nepalskega kraja. "Ko govorimo o pestrosti tečajnikov, sva imela z Andrejem zanimivo izkušnjo. Na koncu tečaja so tečajniki dobili zlati, srebni ali bronasti znak, še značke smo imeli. Skratka, na izpitih, ki smo jih imeli, nihče iz plemena Šerpe ni dobil zlate značke in so se prišli pritožit. Rekla sva jim, če imaš občutek, da imaš premalo, lahko izpit ponovimo. A niso želeli tega, hoteli so, da drugi ne bi imeli zlatega. Stvar je bila kar napeta, k sreči so bili zraven policisti z nadzorne točke in dejansko sva šla s šole kot kakšen sodnik z nogometne tekme v spremstvu policistov," se je spomnil zanimive prigode in dodal, da so se drugo jutro strasti že pomirile.

Na vprašanje, od kod je črpal motivacijo za dolgoletno prostovoljno delo, je odgovoril, da predvsem iz hvaležnosti v očeh tečajnikov. "Rad sem hodil v Nepal in opazoval, ko so prišli v škornjih, domov so šli pa v gojzarjih." V veliko zadovoljstvo mu je bilo tudi, da nikoli ni bilo težav z naborom inštruktorjev, prej so morali kakšnega odkloniti, kot koga prositi, naj se prijavi.

Dati, ne prodati

Za njim je vodenje prevzel Bojan Pollak, ki je potem nad šolo bdel kar četrt stoletja. "Moj pogled je naslednji: smo generacija, ki je dobila od prejšnje generacije, in imeli smo dolžnost, da mi damo naslednji. Tudi glede tega je veljala ista logika: Nepalci so nam nekaj dali in mi smo čutili, da moramo dati nekaj nazaj. Dati, ne prodati. To je bila osnovna moč, da smo peljali šolo naprej: da pomagamo človeku, ki je pomoči potreben, in ki jo sprejme. Nepalci so bili za pomoč hvaležni in so jo sprejeli." Ob tem je pojasnil, da se je zgodilo tudi, da so prišli na tečaj tudi tečajniki, ki sploh niso govorili nepalsko, temveč samo svoj jezik, a so si potem med seboj pomagali.

Sam je skrbel za tehnične zadeve, kar je pomenilo, da se je z Nepalci dogovoril, kdaj bi šolo izvedli in potem organiziral razpis za inštruktorje. Finančne zadeve so bile v rokah Toneta Škarje, ki se je kot načelnik takratne Komisije za odprave tuja gorstva PZS zelo angažiral pri pridobivanju sponzorskih sredstev za letalske vozovnice za inštruktorje v šoli za nepalske gorske vodnike.

Napredek v 25 letih je bil, kot poudarja Pollak, izjemen. "Na začetku so prišli tečajniki v škornjih, na zadnjih tečajih pa so svoje ljudi učili že nepalski inšruktorji, mi smo bili samo svetovalci." Zdaj se na tečaje prijavi že po 100 tečajnikov, tako da morajo dejansko narediti izbor. Kot pravi Pollak, tečaj, če je na njem več kot 30 udeležencev, ne more biti kakovosten.

Ob tem navede zanimivo dejstvo glede različnih pristopov pri pomoči. "Nepalcem so pomoč poslali tudi Francozi, in sicer dve leti za nami. Imeli so drugačen pristop: mi smo jim dali vse in smo jim rekli, naj vzamejo tisto, kar potrebujejo za svoje razmere. Francozi so pa delili samo del svojega znanja, češ da drugega ne potrebujejo. S tem se nismo strinjali."

Pollak je znan tudi po svoji izjemni natančnosti in ličnosti. Na roke je napisal učbenik za nepalsko šolo, v njem niso bila le besedila, temveč tudi skice, samo poučevanje pa so prilagodili nepalskim razmeram.

Gore nič več kot vir zaslužka, temveč alpinističnega užitka

Med inštruktorji, ki so delili svoje znanje, je bil tudi Andrej Štremfelj, ki je leta 1979 z Nejcem Zaplotnikom kot prvi Slovenec stopil na Mount Everest, dva dni pozneje je to uspelo še Stipetu Božiću, Stanetu Belaku - Šraufu in Nepalcu Angu Phuju. "Že na odpravi na Everest, še posebej pa na Lotse dve leti pozneje, smo res na lastne noči videli, kako so ti fantje potrebni znanja oz. izobraževanja. Za tako težke stene enostavno niso bili usposobljeni, in zato niso mogli dati tistega, kar smo mi želeli, pa tudi oni. Pedagog sem tudi po izobrazbi in mi je bilo delo z ljudmi vedno všeč, s temi fanti pa je bilo še posebej lepo delati. Leta 1985 so recimo prvič prišli na tečaj fantje iz doline, ki nikoli prej niso bili v gorah, videli so jih samo na daljavo. In so bili res izjemno prizadevni, ampak malo nerodni. To te je vedno navduševalo."

Izobraževanje je prineslo tisto, česar so si inštruktorji želeli. "Šerpe so prej videle v gorah samo zaslužek, zdaj pa nanje že gledajo kot mi: da je tam lepo in da si želijo osvojiti vrh."

V Nepal so odšle svoje znanje delit tudi slovenske inštruktorice, med njimi trikrat Darja Jenko. "S tečajniki sem imela zelo korekten odnos. Leta 1989, ko sem bila tam prvič, so bili vsi tečajniki starejši od mene, a ni bilo nobenih težav. Če veš, zakaj si tam, potem ni nobenih težav. Je bilo pa zanimivo spati skupaj v veliki spalnici, podobno, kot smo to sicer počeli doma kot otroci ali pozneje na skupnih ležiščih. Kar se tiče osebne higiene, je bilo malo neugodno, a po nekaj dneh smo vsi smrdeli."

Ob tem se spominja zanimivosti, povezane s prehrano. "Prvo leto smo jedli tipično nepalsko jed dal bat vsak dan za kosilo, včasih tudi za večerjo: gora riža, malo lečine omake in mogoče malo krompirjevega curryja. Inštruktorji smo rekli, da bi jedli še malo mesa. To so bili časi, ko še nismo vedeli, kako pomembne so beljakovine za regeneracijo. No, kaj se je zgodilo? Potem smo trikrat dobili jakova jetra, potem se je pa na meni znova vrnil dal bat."

Gorski reševalec in inštruktor Matjaž Šerkezi je bil kot inštruktor trikrat v Nepalu, med prvim in zadnjim obiskom je minilo 10 let. Na vprašanje, kako so se razmere spremenile med prvim in zadnjim obiskom, kot iz topa odgovori, da je napredek izjemen. "Leta 2002, ko sem bil tam na prvem tečaju, sem ostal odprtih ust, ker ni bilo opreme. V Katmanaduju smo pobrali opremo, kakršno mi zdaj doma mečemo proč. Doživel sem tudi, da je enemu od tečajnikov pri vzpenjanju po vrvi pas na njem razpadel. Bile so res ganljive zgodbe. Ta zgodba je podobna, kot je razvoj mobilnega telefona od leta 1998: gre za izredno bliskovit napredek. Takrat si nismo predstavljali, da bo šlo tako hitro naprej. Leta 2006 so bili na tečaju že tečajniki, ki so sanjali, kaj vse bodo preplezali. V njihovih očeh je že žarela iskrica, ki jo mi vidimo pri svojih tečajnikih doma." Ob tem je zadovoljno dodal, da še vedno ohranjajo stik z nepalskimi kolegi, ki si želijo priti v Evropo in videti, kako učenje poteka pri nas.

Prostovoljni projekt, ki mu ni para na svetu

"Znanje, ki ga je dajala šola v Manangu, je pomagalo premnogim domačinom do lažjega kosa kruha, rešilo je mnogo življenj v himalajskih stenah in prineslo je lepše življenje v vasi pod najvišjimi gorami. Ta šola je postala zibelka novega časa ne le za domačine pod najvišjimi gorami, ampak za celotno državo Nepal, v kateri je turizem postal glavna gospodarska panoga," je v knjigi zapisala Dušica Kunaver. "Ne vem, ali je kje na svetu kakšen prostovoljni projekt trajal 40 let. Naši vodniki so Nepalu podarili tisoč šolanih vodnikov," je ponosna na krasno zgodbo, katere temelj je postavil njen mož.