Po več letih dela pri slovenskem letalskem prevozniku je, kot pravi 35-letnik, prišel trenutek, ko se je odločil poiskati nov izziv zunaj Slovenije, da bi osvojil nova znanja in predvsem mednarodne izkušnje. "Seveda je bila želja nadaljevati delo pri letalskem prevozniku, še posebej pri takem, ki ima močno blagovno znamko in jasno vizijo razvoja. Hvaležen sem, da mi je bila ravno v Dohi ponujena priložnost, in sicer pri 5-zvezdičnem letalskem prevozniku."

Ko je bil na spletni strani objavljen razpis za delovna mesta, se je odločil, da se prijavi, kar se je izkazalo za zadetek v črno. Uspešno je opravil zelo zahteven izbirni postopek, saj se je za delovno mesto prijavilo veliko močnih in izkušenih kandidatov z vsega sveta. Spakiral je kovček in se preselil v Doho. Tako je postal del letalske skupine, ki ima več kot 32.000 zaposlenih iz več kot 130 držav. Kot še dodaja, je med njimi še nekaj Slovencev, ki delajo kot letalsko osebje.

Sama selitev zanj ni bila preveč stresna, saj je že prej obredel dobršen kos zemeljske poloble, tudi arabski svet mu ni bil neznanka. Kot pravi, mu Doha omogoča vse, kar potrebuje za kakovostno življenje, najbolj pa mu je všeč turkizno morje.

Ob misli na Katar večina ljudi verjetno pomisli na šejke, vročino in nafto. Kako bi vi v nekaj besedah opisali Katar?

Katar je drobna državica na Arabskem polotoku z nekaj več kot dvema milijonoma prebivalcev, od katerih je le približno 13 odstotkov domačinov. Katar je najbogatejša država na svetu, nominalni BDP znaša več kot 100.000 ameriških dolarjev na prebivalca, in ima tretjo največjo zalogo naravnega plina na svetu.

Seveda pa moram omeniti še podnebje, tu poletja ni nikoli konec, razlikujemo le med manj in bolj vročimi meseci, od prijetnih 20 stopinj Celzija v januarju do visokih 45 stopinj Celzija v avgustu. In težko je verjeti, da imamo avgusta in septembra izjemno visoko vlago, četudi smo v puščavi.
Kakšno vlogo imajo prej omenjeni pojmi na življenje Katarcev?

Šejki seveda so, a vsak Katarec ni šejk. Naziv dodelijo ob rojstvu, in sicer zlasti članom vladajoče družine. Obstaja tudi ženska oblika naziva, šejka. Večina Katarcev dela v državnih institucijah in v podjetjih, povezanih s plinom. Seveda to ni pravilo, tudi mojih sodelavcev je kar nekaj Katarcev. K temu pripomore tudi poseben program "katarizacije", katerega cilj je izobraževanje Katarcev in posledično njihovo dejavno zaposlovanje.
Arabski svet z Dubajem na čelu je v zadnjih letih postal zelo priljubljena delovna točka za Zahodnjake. Predvidevam, da je tudi v Katarju zelo veliko tujcev, se motim? Od kod prihajajo?

Res je, kot že prej omenjeno, je večji del prebivalcev tujcev, t. i. ekspatov, ki imamo status rezidenta. Slika je izjemno podobna v Dubaju. Najštevilnejši so Indijci, Nepalci, Filipinci, prebivalci Bangladeša, Šrilanke in Pakistana, ki so predvsem delavci v gradbenem sektorju. In potem smo tu Evropejci, Američani, Avstralci in tako naprej, skratka, svet v malem. Kot zanimivost naj omenim, da je v letu 2013 število prebivalstva poraslo za 7,5 odstotka, kar dokazuje izjemno rast kot posledico vsesplošnega razvoja države in tukajšnjega gospodarstva.
Dubaj se zdi precej liberalnejši kot Katar. Je to res?

Večina ljudi pravi, da je Katar konservativnejši. Deloma se to pričakuje, saj se je razvoj začel pozneje kot v Združenih arabskih emiratih, a sem prepričan, da kmalu ne bo več bistvenih razlik, ki bi jih tujec občutil. Danes je Doha najhitreje rastoče mesto na svetu in s svetlobno hitrostjo pridobiva prepoznavnost. Omeniti je treba tudi zelo sistematičen pristop k pridobivanju odmevnih dogodkov, od različnih svetovnih kongresov do športnih dogodkov: svetovno prvenstvo v nogometu 2022, svetovno prvenstvo v atletiki 2019, svetovno prvenstvo v odbojki 2015 itd.
Kaj je bilo za vas največje presenečenje, ko ste se preselili v Katar? Podnebje, kultura ...?

Že pred prihodom v Katar sem prepotoval velik del sveta, vključno z Arabskim polotokom, zato večjih presenečenj zame ni bilo, saj sem točno vedel, kam se podajam, kaj bodo plusi in tudi morebitni minusi. Osebno je bil mnogo večji izziv spoznati miselnost in splošno delovanje sistema v družbi, kjer sem zaposlen.

Prišel sem iz podjetja z nekaj manj kot 400 zaposlenimi, kjer sem bil del malo večje družine, vsi smo se med seboj poznali in odnosi so bili tesnejši, pogosto prijateljski. Potreboval sem pol leta, da sem spoznal osnovno delovanje družbe in se privadil na popolnoma drugo miselnost, kjer so v ospredju učinkovitost tvojega dela, merljivi rezultati, in ne ukvarjati se z drugimi in njihovim delom. Sistem je postavljen tako, da jasno pove, kdo dela dobro in kdo ne. To so ogromne prednosti in zdaj lahko zatrdim, da tudi edina pot k soustvarjanju uspešnosti podjetja.
Kakšno mesto je Doha v smislu kakovosti življenja? Vam omogoča vse, kar si želite in potrebujete? Čemu ste se najtežje privadili? Kaj vam je najbolj všeč?

Vsako mesto po svetu ima svoje značilnosti in ko se človek preseli, se mora nanje privaditi. Doha leži na Arabskem polotoku, kar pomeni določene kulturne in geografske posebnosti, zato Dohe ni mogoče primerjati z velemestom v Evropi ali ZDA.

Dodati je treba še specifiko mojega dela, ki mi omogoča pogosta potovanja po vsem svetu tako službeno kot zasebno, bodisi ob koncu tedna ali daljši oddih. Upoštevajoč zadnje, lahko zatrdim, da mi mesto daje vse, kar potrebujem za kakovostno življenje. V Dohi mi je brez dvoma najbolj všeč turkizno morje, pogrešam pa naravo: travnike, gozdove, reke, gore.
Kakšen je ritem življenja v Katarju? Se močno spreminja skozi leto?

Delo se praviloma začenja bolj zgodaj, in sicer sam začenjam delati ob 7. uri zjutraj. To omogoča kakovosten izkoristek popoldneva in večera. Delamo od nedelje do četrtka, torej imamo konec tedna ob petkih in sobotah. To mi še vedno dela preglavice, ko se pogovarjam s prijatelji in se pogosto zmotim, ko menim, da so v petek prosti kot jaz oziroma nasprotno v nedeljo.

Dogodek, ki popolnoma spremeni življenje v mestu, je ramazan, mesec postenja v poletnem času, ko se muslimani posvečajo branju in razlaganju Korana. Delovni čas se takrat skrajša in uvedejo se različne omejitve pri konzumiranju hrane in pijače na javnih mestih. Tudi večina državnih institucij je bodisi zaprtih bodisi obratujejo s krajšim delovnim časom.
Dotakniva še se slavnih ptic ujed in njihove pomembnosti v življenju Katarcev. Ste se že srečali z njimi?

Ukvarjanje s sokoli ima tisočletno tradicijo v tem delu sveta in je bilo od nekdaj povezano z bogatim slojem prebivalcev. Na Arabskem polotoku so beduini sokole uporabljali predvsem za lov. Sokol je celo omenjen v Koranu. Sokoli imajo v Katarju poseben elitni status in ne smete biti presenečeni, če bo na sosednjem sedežu v prvem razredu letala sedel prav sokol, in ne človek. V starem predelu Dohe je t. i. sokolja tržnica (Falcon Souq), kjer še danes poteka trgovanje s sokoli, njihove cene pa dosegajo astronomske vrednosti. Sokole vodijo tudi na različna tekmovanja in razstave.
A zaščitni znak države Katar je antilopa, imam prav?

Tako je, gre za manjšo podvrsto antilope, ki se imenuje arabski oriks in je znana po dolgih ter ozkih rogovih in je v naravi izumrla v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja, obdržala pa se je v nekaj živalskih vrtovih, v divjini pa so jo potem ponovno uspešno naselili deset let pozneje.
Zasledila sem, da so Katarci pripravljeni plačati visoke zneske za registrske tablice avtomobilov z manj ali podobnimi številkami.

To je resnica in vsakič se začudim ob zneskih, ki jih zasledim v lokalnih medijih. Najdražje registrske tablice so tiste, ki imajo najmanj številk oz. so te podobne ali v zanimivem zaporedju. Pred nekaj tedni so objavili dražbo nekaj šestmestnih številk in prijavo za sodelovanje na dražbi je bilo mogoče oddati prek posebne spletne aplikacije. Ob prijavi je bilo treba plačati približno 5.000 evrov pristopnine, izklicni znesek za vsako številko na dražbi pa je bil 20.000 evrov. Za številko 333355 je nekdo vnesel znesek nekaj več kot 40 milijonov evrov. Ali je bila tablica dejansko prodana po tej ceni, še niso poročali.

Podobno radi imajo tudi mobilne številke, s katerimi trgujejo. Do zdaj so največ iztržili za številko 666-6666, in sicer dva milijona evrov, s čimer so prišli v Guinnessovo knjigo rekordov leta 2006.
Kako je videti vaš običajen delovni dan, če ga sploh imate?

Kot že predhodno omenjeno, poslovno ogromno potujem, tako da sem pogosto označen kot tisti, ki je vedno tam zgoraj nad oblaki. A še vedno se z veseljem in ponosom usedem na naše letalo in uživam v storitvi. Ko sem v Dohi, začnem delati ob 7. uri zjutraj. Ko končam, se odpravim domov, si pripravim kosilo, se pogosto srečam s prijatelji in se odpravim na sprehod ob morju. Dan končam z obiskom fitnesa, ki ga imam na srečo kar v svoji stolpnici, tako da ne morem imeti izgovorov (smeh).
Delate v zelo multikulturnem okolju. Ste se na to težko privadili?

V moji ekipi so poleg mene še državljani Italije, Poljske, Indije, Etiopije in Rusije, torej pisana druščina. Na splošno pa imamo v podjetju sodelavce 130 različnih narodnosti. V tem vidim veliko prednost, saj se človek ogromno nauči tudi prek kulturnih razlik, predvsem pa spoštuješ drugačnost. Za nekoga je neki stavek lahko šala, za drugega žalitev.
Nameravate še dolgo ostati v Dohi ali se že ozirate po novi destinaciji?

O tem po pravici rečeno ne razmišljam, saj nihče izmed nas ne ve, kaj nam prinaša jutri. Živeti je treba v tem trenutku in slediti srcu, včasih pa tudi intuiciji. Zagotovo lahko trdim, da je delo, ki ga opravljam, še vedno velik izziv, predvsem pa je zlasti v marketingu užitek delati za tako močno in razpoznavno blagovno znamko. In ko enkrat postaneš del tako velike družbe, je na voljo obilica internih priložnosti za nove izzive ter osebno rast.