Dejana Baša iz novogoriške turistične zveze, pobudnica in organizatorka kulinaričnih doživetij Goriške, je letošnji šmihelski dogodek prijetno popestrila: "Vedno je treba ponuditi nekaj novega. In ker gradimo blagovno znamko 'Nova doživetja – drugačna doživetja', smo klasično polento tokrat ponudili tako, da jo lahko občutimo, vonjamo, otipamo, okušamo s prav vsemi čutili."

Res je, prehranski strokovnjak in publicist Toni Gomišček je pripravil pravo kulinarično doživetje, ki ga je naslovil Zgrabi polento: "Domišljiji je treba dati krila in kulinarično popotovanje se lahko začne. Polento lahko ponudimo 'po kitajsko', takrat dobi novo ime 'po-len-ta'. Trdo kuhano narežemo na majhne koščke, ki jih lahko na maslu in začimbah prepražimo, dodamo razne omake in jo jemo s paličicami. Kot pravi Kitajci ... Lahko smo Mehičani – iz koruznega zdroba pripravimo 'polentilje', nekakšne tortilje. Seveda jih jemo z rokami. V skledico damo omako, mi smo se tokrat odločili za omako iz mladih bučk in jo z rokami zajemamo v 'polentiljo'. Osvežimo se s čašo koruznih žgancev in kislega mleka. Seveda pa ponudimo polento tudi na klasičen način – skuhano s polentarjem, narezano z nitko in prelito z različnimi obarami, omakami, točem …"

Pravo polento kuhamo skoraj eno uro

Na šmihelskem prazniku Poletna polenta je zlato rumen koruzni zdrob na odprtem ognju brbotal v več bakrenih loncih. Kuhanje polente je bilo tokrat v domeni moških. Milko Simonič je ob stalnem mešanju polente povedal: "Zdaj smo fantje in moški prevzeli polentarje, prej je bilo seveda to žensko opravilo. In priznati moram, ni jim bilo lahkó. Vsaj eno uro moraš vihteti polentar, stalno mešati, da zdrob ne ostane v grudicah in da se polenta ne prime na bakreno dno naših kotlov. Lahko rečem, da je polenta kuhana tudi v znoju." Vladimir Lemut, ki je mešal v sosednjem kotlu, je mežikajoče dodal: "Pravijo, da ima tisti, ki kuha zlato rumeno poletno, krvavo rdeče oči … Bo kar držalo. Oči so rdeče zaradi dima in zaradi toplote." Fantje pravijo, da velikih skrivnosti pri kuhanju polente ni – imeti moraš le pravi občutek za razmerje med vodo, zdrobom in soljo, skrbeti za pravi ogenj, mešati v pravi smeri in v pravem tempu …Se vam zdi enostavno? Niti ne, kajne … Sicer pa je najboljša kulinarična učiteljica – praksa … Večkrat ko boste vihteli polentar, boljša bo vaša polenta.

K polenti gre vse
Če so moški skrbeli za zlato rumeno vsebino kotlov, pa so dekleta in žene pridno tekale okoli drugih loncev in kozic. Za Poletno polento so pripravile več obar in omak za oplemenitenje polente. Tina Simonič, predsednica Turističnega društva Ozeljan – Šmihel, je naštela: "Skuhale smo zajčjo obaro, omako z jetrci, polivko z jurčki, grahov toč z domačim koromačem, bučkino omako … Polenta je jed, h kateri res paše vse. Še vedno pa večina prisega na tri klasične načine: na polento z golažem, polento s kislim mlekom in polento s popečenim pršutom." Poleg klasične zlato rumene polente so v Šmihelu skuhali še krompirjevo polento. Zanjo se je treba nekoliko bolj potruditi: krompir je treba skuhati do mehkega, ga olupiti, pretlačiti, vanj vmešati moko in nato vsaj še pol ure mešati. Za primerjavo so pripravili še lonec bele polente – polente iz belega koruznega zdroba, ki je sicer doma v sosednji Furlaniji.

Bilo je sedem mlinov
Da sta kar dva velika dogodka povezana s polento v tem koncu spodnje Vipavske doline – Poletna polenta v Šmihelu in osrednji Praznik polente, ki bo ta konec tedna v Ozeljanu (8. in 9. julij) – ni naključje. V ravnici zelenijo njive, na katerih se zibljejo stebla koruze v lahkem vetrcu – ko pogledaš z obronka Vipavske, iz Šmihela, je tako, kot da bi valovalo zeleno morje. Ob robu doline se vije vaški potok Ozeljanšček, na katerem je bilo nekdaj slišati topot koles sedmih velikih mlinov za koruzo. V Turističnem društvu Ozeljan – Šmihel povedo: "Do današnjih dni sta se ohranila le dva mlina: delno ohranjen se nahaja v Šmihelu (Leskovec – Liskuca), skoraj v celoti ohranjenega pa je mogoče najti v središču Ozeljana (Ozeljan 51). Slednji je bil znan daleč okrog in ljudje so tja vozili žito in koruzo na kolesih, vozičkih, vozovih s konjsko in volovsko vprego. Včasih je bilo mletja toliko, da ljudje niso prišli na vrsto v celem dnevu. Takrat so koruzo in žito pustili v mlinu in so naslednji dan prišli po moko. Tisti, ki so prišli od daleč, so prespali na seniku pri ljudeh v bližini mlina. Mogoče prav od tu izvira pregovor: kdor prvi pride, prvi melje.«

Praznik polente v Ozeljanu
Poletna polenta v Šmihelu, kjer se kulinarična doživetja prepletajo tudi s kulturnimi – večer je namreč s koncertom v cerkvici sv. Mihaela obogatila zasedba Aqustika iz Šole glasbe in umetnosti Ozlinka – je pravzaprav uvod v največji zlato rumeni praznik, v Praznik polente v Ozeljanu. Letos bo že 17. po vrsti. Tina Simonič, predsednica Turističnega društva Ozeljan – Šmihel, napoveduje: "Vse grajsko dvorišče v Ozeljanu bo dišalo po domači polenti. Obiskovalec jo bo lahko okusil s pršutom, z golažem, polenovko oziroma po naše, s 'štokvišem', z vampi, domačo klobaso, grahom, kislim mlekom. Pripravili bomo tudi krompirjevo polento s pršutom. Lahko boste kupili domač koruzni zdrob, prav takega, kot ga uporabljajo kuharske ekipe iz Vitovelj, Oseka, Šempasa, Lok in Ozeljana, ki se vsako leto pomerijo v tekmovanju v kuhanju polente z različnimi prilogami. Lahko se boste preizkusili v igri sreča v polenti. Pri tej igri se najprej skuha veliko polente, ki jo razrežemo na majhne koščke … Obiskovalec lahko zakupi svoj del, košček polente. Če se v tem delu skriva majhen ključ, zmagovalca nagradimo z bogato nagrado. Streljanje s fračo in ogled pravega vaškega mlina sta še dva dejavnika, ki obogatita praznično vzdušje v Ozeljanu. Ko v poletnih mesecih pade mrak in po potočni strugi potegne rahel vetrič, ki prinese naravno svežino v grajski vrt, takrat se tudi živa glasba popolnoma razigra, plesišče se zapolni in tako se večer prevesi v še eno popolno poletno in 'polentno' noč.« Celoten dvodnevni program Praznika polente najdete na spletni strani Turističnega društva Ozeljan – Šmihel.

Tri "kvintale" polente
Na ozeljanskem prazniku vsako leto skuhajo vsaj 300 kilogramov polente oziroma tri kvintale, kot pravijo domačini. "Ali je je kdaj zmanjkalo?" smo vprašali organizatorje. Odgovor je bil kratek in jedrnat: "Nikoli!" Vedno imajo shranjen še kakšen bakren lonec, kjer hitro zakuhajo in zamešajo dodatne porcije polente. Toda, saj veste, vsaj uro je treba čakati nanje, saj se prava polenta meša 60 minut. Vmes pa vam res ne bo dolgčas – ogledate si lahko kmečke igre, se preizkusite v 'šicanju pršuta' ali pa domačinom pomagate vihteti težek polentar … In od kod pravzaprav izvira to rumeno zlato? V Evropo ga je prinesel Krištof Kolumb, ki je na koruzo naletel na otoku, ki ga je poimenoval Hispaniola, danes Dominikanska republika in Haiti. Koruzo je poimenoval tako kot domorodci: mahiz. Seme je pripeljal v Evropo in koruza je v nekaj desetletjih spremenila prehrambne navade številnih ljudstev. Na srečo tudi nas. Kajti polenta je res rumeno zlato. Pridite in poskusite v Ozeljanu.