V prejšnji fotoreportaži smo se dotaknili podobe mesta, kulturnih ustanov, nočnega življenja, kulinarike in dejstva, da je Banjaluka med Slovenci priljubljeno mesto, saj ima za nas zelo dostopne cene in pa redne, zelo ugodne neposredne prometne povezave iz Ljubljane. Tokrat pa bomo govorili o menihih trapistih, krsni slavi, najbolj znanem in priljubljenem banjaluškem vinarju in obsežnem parku Kozara, ki najbolj zaživi ravno v poznih pomladnih in poletnih dneh.

Krsna slava - pridite lačni, zelo lačni in zelo žejni!
Pravoslavci slavijo krsno slavo oziroma krajše - slavo vsako leto. Najbolj je razširjena in znana ravno med Srbi, seveda tudi tistimi, ki živijo v Republiki Srbski. Gre za veliko družinsko praznovanje zavetnika (svetnika), ki si ga družina izbere sama. To je dan (ki pa se lahko zavleče tudi na več dni) pravega slavja - ne manjka jedače, pijače, glasbe in praznovanja, ki si ga zapomnijo vsi udeleženci za vse leto (do prihodnje slave). Začne se z uradnim dnem, ko družino obišče duhovnik, nadaljuje pa, kot rečeno, na bolj sproščen način. Pri slavi veljajo stroga določila, ki pa so dandanes, tako kot povsod, v praksi lahko nekoliko omiljena. Na slavo si povabljen kot član ali prijatelj družine; ožji sorodniki, prijatelji in/ali sosedje pa tako ali tako vedo, kdaj določena družina praznuje, zato se tedaj vsi ti pojavijo na vratih z darilom.

Svetnik se deduje po očetu
Praznovanje, za katerega se odloči družina, gre po tradiciji po moški liniji. Med najpogostejšimi so npr. sveti Janez Krstnik (praznuje se ga 20. januarja), sveti Jurij (to je tako opevani đurđevdan, ki si ga izbere daleč največ družin; praznuje se 6. maja). 8. maja mnogi praznujejo svetega Marka in pa 22. maja svetega Nikolaja. V poletnem času je 7. julija lahko slava rojstva Janeza Krstnika, 4. avgusta slava svete Marije Magdalene, v jesenskem času, sploh novembru, pa je teh svetnikov še več. Sicer je vseh teh svetnikov čez vse leto okrog 75.

Obred slave vodi duhovnik, ki blagoslovi slavski kolač s posebnimi molitvami in ga razreže. Med obredom mora biti prižgana slavska sveča. Vsi navzoči dobijo tudi koljivo, kuhano zdrobljeno pšenico, pomešano z medom in orehi. Obred spremljajo pesmi (tropari), čestitke in zdravice. Duhovnik se ob tej priložnosti seznani s člani družine. Seveda pa se tudi drugi člani družine, sploh če je kdo povabljen prvič, spoznajo na manj predpisan in bolj sproščen način. Po obredu sledi nepogrešljiva bogata večerja, pri kateri ne manjkajo jagenjček, odojek, sarme, šobska solata, pečene paprike in druge srbske dobrote, odvisno sicer tudi od letnega časa. Seveda ne manjka niti belega ali rdečega (veliko pogosteje) vina in pa nepogrešljive mekane rakije (pečenice). Najpogostejše so loza, šljivovica, viljamovka, dunjevača in druge.

Piskavica - kako se je živelo na Kozari!
Če nimate sorodnikov in prijateljev, ki bi vas povabili na njihovo pristno družinsko slavo, želite pa vsekakor doživeti to nepozabno izkušnjo, je v kraju Piskavica urejen Kulturni dom, posebej namenjen turistom, da okusijo izročilo slave. Piskavica je od Banjaluke oddaljene približno 30 kilometrov, do tja vozi tudi javni avtobus. Če boste Banjaluko obiskali v prihajajočih dneh, nikakor ne zamudite mednarodnega 13. Kozara etno festivala, ki bo trajal od 30. junija do 3. julija, ravno v Kulturnem domu Piskavica, nekaj dogodkov pa bo tudi okrog trdnjave Kastel v središču Banjaluke. Festival je zelo mednarodno obarvan, sodeluje tudi Slovenija, predvsem pa Nemčija, Srbija ter seveda mnogi domačini, iz vseh koncev Bosne in Hercegovine. Mednarodni festival je poln etnovsebin, ki bodo za ljubitelje izročilnih banjaluških običajev (plesa, glasbe, kulinarike, način življenja, obredov ...) več kot zanimivi.

Samostan in sir trapist
Tudi do samostana Trapist se lahko pripeljete z avtobusom z glavne banjaluške postaje. Videli boste ogromen samostan s cerkvijo, gre za enega izmed najstrožjih meniških redov v Katoliški cerkvi (ob npr. kartuzijanih, benediktincih, cistercijancih, laristih in drugih). Trapisti naj bi se v Banjaluko naselili leta l869 in nemudoma pričeli graditi samostan. Veljali so za zelo napredne menihe. Na tem območju naj bi ravno oni uvedli nove kulture, kot so hmelj, repa, različne vrste sadnega drevja, pa tudi nove, plemenske pasme goveda. V kratkem času so ustvarili velik poljedelski, obrtniški in industrijski kompleks, ki je obsegal mlin, silos, kamnolom, kovačnico, sušilnico sadja, pekarno, klavnico, hleve, tovarno mila, tekstilno tovarno, tiskarno in mizarsko delavnico, pa tudi prvo elektrarno na reki Vrbas. Zaslužni so bili tudi za nastanek pivovarne, kjer varijo pivo, ki se prav tako imenuje trapist. Še danes obstaja 11 trapistovskih pivovarn na svetu, od tega jih je 6 v Belgiji (Chimay, Westvleteren, Achel, Orval, Rochefort, Westmalle), 2 na Nizozemskem (Zundert, La Trappe), 1 v Avstriji (Engelszell), 1 v ZDA (Spencer) in 1 v Italiji (Tre Fontane).

Ne glede na to, da je bil red trapistov v več državah po Evropi, so ravno menihi v Banjaluki iz Francije prinesli izvirni recept za sir trapist. Proizvodnjo tega znamenitega sira so pričeli leta 1882. Iz samostana trapistov v Banjaluki je strogo zaupna receptura potovala nato do drugih samostanov v Evropi. Od leta 2008 (in že prej, a vmes, med vojno, se sir ni proizvajal), pa polnomastni kravji sir trapist po izvirnem receptu menihov danes proizvajajo v (Bosanskem) Aleksandrovcu v kmetijski zadrugi "Livač" v pokrajini Laktaši. Recept ni nikjer zapisan, vse do danes je skrivnost in je strogo zaupen, pooblaščeni si ga med seboj predajajo le ustno. Če boste samostan obiskali, boste zraven cerkve, v spodnjih prostorih, lahko videli tudi muzej njihovih dejavnosti ter kupili pravi sir trapist in zeliščne tinkture.

Divjačina: Boljše od "Lovačkog bara" ne boste našli!
Lovska restavracija Lovački bar je družinska restavracija s tradicijo več kot 45 let. Že tretji rod jo upravlja po isti strategiji: sodelovati z lovskimi društvi in pripravljati ter ponujati divjačino ter domačo tradicionalno banjaluško kulinariko. Uštipci in divjačinske klobase z vročimi čiliji za predjed, kot glavno jed pa nikar ne ignorirajte golaža iz treh vrst divjačine: srne, divje svinje in jelena. Seveda so na voljo tudi zrezki iz preostale divjačine, odvisno od sezone in trenutne ponudbe, ki jo oblikujejo sproti po dogovoru z lovci oz. lovskimi društvi. Cene so za naš žep zelo dostopne.

Kar se tiče kulinarike in doživetja prave banjaluške "fešte", če boste Banjaluko obiskali ob kakšnih prazničnih dneh, je zelo dobrodošla ogromna restavracija Stara Ada, ki obratuje vse od leta 1956. Kompleks zagotovo sprejme okrog 600 ljudi, če ne še več, razgleduje pa se nad reko Vrbas. Zunaj je ogromna terasa z igrali in žarom za odojek ali jedi izpod peke. Tudi v notranjosti je več jedilnih prostorov, znani so tudi po živi glasbi, kar je sicer za banjaluške bare oz. restavracije povsem običajno. Stara Ada v kulinaričnem smislu dejansko ponuja vse, od jedi izpod peke do rib, vse vrste zelenjave, sladic, predjedi in domačih vin, aperitivov in piva Nektar. Ogromni kompleks kar kliče po praznovanjih, kot so banjaluški dan (22. april), mnogi pravoslavni in osebni prazniki, rojstni dnevi, obletnice, novo leto in podobno. Stoli ob mizah v ogromni jedilnici z živo glasbo se po večerji pomaknejo k mizi in šele takrat se prične prava banjaluška fešta in ples do poznih jutranjih ur.

Vina Jungić - dejansko v vsaki restavraciji
To, katero rdeče ali tudi belo vino boste dobili, če ga boste naročili, v Banjaluki sploh ni vprašanje. V 80 odstotkih bo to vino vinarja Jungić. In če ste kaj pustolovske narave, ljubitelji pokušanja vin, in če boste imeli čas, boste že googlali, kje v okolici Banjaluke je vinarstvo Jungić. Našli jo boste 17 km južno od Banjaluke. Gre pa za vinarja, ki rad pove, da je povpraševanje po njegovih vinih dejansko večje od ponudbe. Vse skupaj se je začelo povsem nepričakovano in kot ljubiteljska prostočasna dejavnost. Danes Željko Jungić tam s svojo družino na šestih hektarjih vinogradov prideluje odlična in večkrat mednarodno nagrajena vina. Osredotočili so se samo na devet sort in le-te temeljito butično in kakovostno pridelujejo s takšno ljubezenijo in občutkom, da jih ponudniki kar sami cukajo za rokav. Daleč najbolj znani so po rdečem vinu šikar barrique, sledi cabernet sauvignon barrique, vranac in merlot. Od belih pa so se odločili za te tri sorte: batin, tamjanika in chardonnay. V zadnejm času so se pričeli poigravati še z rosejem za aperitiv, s katerim želijo očarati predvsem ženske. Že sama etiketa in ime merita naravnost nanje: Madam Rose. Kar se tiče aperitivov, so se lotili tudi lozove rakije (Markovačka loza) iz grozdnih tropin.

Željko Jungić ponosno in skromno pove: "Nikoli si nismo mislili, da bodo naša vina dejansko tako zaželena in priljubljena pri domačih restavracijah, barih in konec koncev domačinih in turistih. Pričeli smo res zelo butično, potem pa je tako naneslo, da sta se hčerki poročili in njuna moža sta izrazila željo in videla priložnost, da se razširimo. Tako smo dokupili nekaj vinogradov, nekoliko razširili ponudbo in krog se je sklenil. Vedeti morate, da v okolici Banjaluke redko kdo prideluje vina, tako da smo predvsem zaradi te odlične priložnosti nekako tudi laže prodrli in postali znani. Lahko bi rekli, da smo prava eksotika na tem območju, kar se tega tiče."

Kozara - narodni park
Kozara je prostran narodni park, ki je bil osnovan leta 1967, v njem pa lahko uživa prav vsa družina, saj aktivnosti ne manjka. Najbolje ga je obiskati v pomladnih in seveda poletnih dneh, leži pa 45 km severozahodno od Banjaluke. Njegov namen je zaščititi zgodovinske in naravne vrednosti planine Kozare. V obsežnih gozdovih in travnih poljanah bivajo zelo redke živalske in rastlinske vrste.

Park je danes najbolj znan po orjaškem spomeniku Revoluciji, ki ga boste opazili najprej, saj je visok kar 34 metrov in je viden v vse smeri. Postavljen je kot simbol vsem partizanom in civilistom, ki so padli v drugi svetovni vojni v bitki na Kozari. Bitka je bila res huda; poleg spomenika je v parku tudi muzej, ki ji je posvečen.
Sicer pa se park ponaša s prelepimi sprehajalnimi in tekaškimi potmi, pa tudi za gorsko kolesarjenje, ki je tukaj izredno priljubljeno, je poskrbljeno. Pozimi ga ni smučarja, ki ne bi iz Bosne in Hercegovine ter seveda od drugod zahajal ravno v park Kozara. Lovci z licenco oz. dovoljenjem bodo tukaj našli štiri velika lovna območja. Tukaj je tudi precej dolga steza za trim z lesenimi ovirami za igro in šport, zelo primerna je tudi za otroke in mlade. Plezalci pa naravnost obožujejo 21 urejenih plezalnih poti, ki zajemajo plezalne stene od 10 do 60 metrov dolžine.

Na Banjaluški narodni noši - zmijanjski vez
Zagotovo ste že videli mornarsko modro geometrijsko vezene motive na narodnih nošah Banjaluke. Te zgodovinsko in etnografsko izjemno cenjene in unikatne geometrijske vzorce in način vezenja je "zmijanjski vez". Zmija v slovenskem prevodu pomeni kača, prevod besede vez v slovenski ali kak drug jezik pa je nekako odveč. Zmijanjski vez je pač banjaluški zmijanjski vez. Izdelki, na katerih ga opazite: najpogostejši so seveda narodna noša, pokrivala, na jopicah, posteljnini, prtičkih, odejah, suknjičih in drugih delih garderobe in hišne dekoracije.

V samem središču Banjaluke v neposredni bližini Muzeja sodobne umetnosti Republike Srbske (Muzej savremene umjetnosti Republike Srbske) si lahko ogledate trgovino s prodajnimi izdelki in pa tudi minimuzej humanitarnega društva žensk Duga, ki deluje že 24. leto. Humanitarno društvo si prizadeva za ohranitev tega etnografsko izjemno pomembnega načina tkanja.

Zmijanjski vez pa je tudi prvi vpis nesnovne kulturne dediščine Republike Srbske ter Bosne in Hercegovine na Unescov seznam reprezentativne nesnovne kulturne dediščine človeštva. Njegova posebnost je torej izrednega pomena. Poseben je v tem, ker je samo v eni barvi - temno modri (simbolizira brezčasje, modro je nebo in morje) in da so linije geometrijske in načeloma vedno simetrične, kar priča, da gre za zelo staro simboliko. Sicer pa je bil najbolj v veljavi od sredine 19. stoletja pa vse do danes, ko v okviru Duge potekajo strokovna izobraževanja in delavnice. Najprej so ga vezli v konopljeno in laneno platno, nato v bombaž, danes pa ga zasledimo tudi na sodobnih industrijskih tkaninah.

Galina Marjanović, predsednica humanitarnega društva žena Duga, si prizadeva, da se mladi rod žensk uči tehnik zmijanjskega veza. Razložila je, da so črte strogo geometrijske, kar priča o tradiciji tega znamenitega načina vezenja, ki pa sicer pozna več različnih tehnik.

Najboljša moka na starem mlinu - Krupa na Vrbasu
Ljubitelji narave, čudovitih brzic in neverjetno čistega zraka nikakor ne smete s seznama črtati lepega okolja, ki ga ponuja naselje Krupa na Vrbasu. Našli ga boste 25 kilometrov južno od Banjaluke.

Krupa stoji na mestu, kjer Vrbas zapusti kanjon in priteče na Krupsko polje. Tukaj so prelepi slapovi, soteske, in ne boste verjeli: pravi stari še obratujoči mlin, iz katerega še danes pridelujejo ekološko moko. Krupa je res posebno naselje, pravo "ekološko območje", ki se lahko pohvali z lepimi naravnimi in kulturnimi spomeniki (kamniti oziroma skalnati naravni kanjoni, samostan Sv. Ilije (1289), lesena cerkev iz 16. stoletja in srednjeveško mesto Reef (1192). Vse to je ugodno vplivalo na razvoj izletov, verske, športne in rekreativne, znanstvene, kmetijske in ribiške dejavnosti ter konec koncev turizma.

Preden zavijete na območje prelepih kanjonov, vas bo pričakala Manastirska cerkev svetega Ilije. Tukaj je tudi kamp, ki je v bližini enega izmed najbolje opremljenih nogometnih stadionov z umetno travo v Banjaluki. V Krupi na Vrbasu so urejene tudi lahke in srednje težke pohodniške poti, ki povezujejo znane turistične motive v regiji.

Razlogov za obisk Banjaluke je torej več kot dovolj.