To pomeni, da že desetletja ni najbolj prometen, pa tudi največji ni. Še newyorška podzemna železnica, t. i. " NYC Subway", ki dnevno prepelje več kot 5 milijonov ljudi, po zasedenosti zaostaja za tistimi v Tokiu, Seulu, Pekingu, Moskvi, Šanghaju itd. In kljub častitljivi tradiciji tudi ni najbolj romantičen, pariški metro je zagotovo bolj.

Bo pa držalo, da je londonska podzemna železnica, t. i. "London Underground" ali "Tube", najslikovitejši, najbolj nenavaden, raznovrsten, največkrat dograjevan in posodabljan sistem. Za "tehnične arheologe", strojnike, električarje, prometne inženirje in urbaniste je nedvomno najdragocenejši "preizkusni babilon" med sorodnimi transportnimi sistemi. Seveda lesenih tekočih stopnic na postaji Totteham Court Road, kakršne sem opazoval leta 1986, tam ni več!

Prva, pet kilometrov dolga proga, ki so jo za javnost odprli januarja 1863, je del današnjih linij Circle, Hammersmith & City in Metropolitan. Tedanje časnikarske ocene londonske prometne novosti so bile v slogu: "Potovanje je resda bolj udobno kot tisto v kočijah, toda kdo si iz vlaka, ki Vas ves čas vozi v predoru, želi izstopiti zaudarjajoč kot šunka!"

Res. V prva desetletjih delovanja so vlakovne kompozicije podzemne železnice vlekle parne lokomotive. Strojevodje so izpuhe uravnavali tako, da so jih v zrak pognali natančno takrat, ko se je lokomotiva znašla pod za izpušni dim pripravljeno mrežo. Zelo pogosto se je pripetilo, da vozniki lokomotiv pač niso bili povsem natančni. Ker so proge londonske podzemne železnice vodile tudi pod strnjenimi stanovanjskimi naselji, si lahko mislimo, kakšno "veselje" je prometni izum priskrbel prebivalcem hiš, ki so imeli ob svojih vrtovih reže za vlakovne izpuhe. Elektrifikacija je v predore podzemne železnice prišla leta 1890.

Še prej, sredi 19. stoletja, ko je število prebivalcev britanske prestolnice že preseglo 3 milijone, so bile največja prometna težava konjske fige na cestah in mestne oblasti so se po tihem že bale epidemij nalezljivih bolezni. Te je, mimogrede, London najbolj boleče izkusil dve stoletji prej, ko je v letih 1665 in 1666 za kugo umrlo okrog 100.000 ljudi, slaba petina vseh meščanov. Krajše, London kljub stalnemu vetru nikoli ni bil kako naravno zdravilišče, in še danes ni, in najbrž nikoli ne bo.

Razvoj londonske podzemne železnice najbolje spoznate ob obisku Transportnega muzeja v Covent Gardnu, sijajno urejene zbirke ne le vlakov, pač pa vsega, kar je nekoč mesto "poganjalo hitreje kot pa pešačenje".

Slovenci in londonska podzemna železnica
Podatka, da bi pri načrtovanju ali izgradnji londonskega sistema podzemne železnice sodeloval kak Slovenec, (še) nisem odkril, zato naj spomnim le na dva cenjena Gorenjca. Najbrž ne po naključju prav od tam.

Pred mnogimi leti se mi je Luka Zaplotnik, znanec, ki sem ga spoznal pri igranju skvoša, čudil, kako lahko zdržim v Londonu, ko pa je to mesto tako umazano; rekoč, da se on ob obisku Londona vsakokrat izogiba celo poti v njegovo središče. Saj ni tako zelo hudo, si dopovedujem še dandanes. A vendar je - še posebej ko pomislim na podzemno železnico, kaj šele ko se z njo odpravim na pot. Nikoli brez kape, vselej z dolgimi rokavi. Pa tudi vse to ne pomaga. Količina prahu, ki se vali po podzemnih hodnikih, je grozljiva. Ali drugače. Če bi se za uro - še zlasti v najgloblje rove, po katerih so speljane linije Northern, Piccadilly, Baker, Victoria in Central - podali v zdravniški halji, bi izstopili v dimnikarski! Opisa odkritij, ki jih vsakokrat najdem na površini svojega robca, raje ne začenjam. Kot da bi se sprehodil po izpušni cevi tovornjaka.

Druga opazka pa bi sodila v odstavek z naslovom Omembe v delih popularne kulture. Da bi londonska podzemna železnica pristala v naslovu kakega slovenskega romana ali v naslovu katere izmed slovenskih zimzelenih popevk - saj to ni mogoče. Vseeno sumim, da je. Še posebej me je to spoznanje prevzelo, ko sem zaradi spodnjih fotografij pogosto postajal na peronu oziroma na poti proti izhopu iz podzemne železnice množici nisem sledil. Skoraj prepričan sem, da je navdih za znane verze "Vsi ljudje hitijo, v panje, kjer živijo, z obrazi, obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna" njihov avtor, tudi znanec iz teniških vrst Andrej Šifrer, dobil v Londonu, natančneje na londonski podzemni železnici. Vprašajte ga, ali je to res.

Besedilo: Matjaž Ambrožič