Do 20. zimskih olimpijskih iger leta 2006 je bil Torino poznan prav po Fiatu in nogometnem klubu Juventus, priznavajo na torinski gospodarski zbornici. Stara dama je letos osvojila peti zaporedni naslov italijanskega nogometnega prvaka, koncern Fiat Chrysler pa se je utrdil kot sedmi največji proizvajalec avtomobilov (lani so jih po vsem svetu izdelali 4,6 milijona in z njimi zaslužili 113 milijard evrov). A zbornico zlasti veseli razvoj turizma po olimpijskih igrah.

Torino na turistični zemljevid sveta
Stroški izvedbe iger namreč niso bili majhni, znašali so okoli dve milijardi evrov, polovico denarja so porabili za posodobitev prometne in komunalne infrastrukture. A generalni sekretar omenjene zbornice Guido Bolatto ocenjuje, da je izkupiček iger pozitiven; število turističnih podjetij je v desetih letih zraslo za četrtino, sto največjih je prihodke povečalo za več kot 70 odstotkov, število restavracij je poskočilo za 75 odstotkov, število hotelov za 10 odstotkov. Od začetka tisočletja se je število turistov več kot podvojilo in se počasi približuje številki 2,5 milijona. Kar 85 odstotkov je tujcev, največ Francozov, Britancev in Nemcev. Olimpijske igre in njeno zapuščino pozitivno ocenjujejo tudi prebivalci Torina. Tretjina jih meni, da so izpolnile njihova pričakovanja, nadaljnja tretjina pa, da so jih celo presegle. Če je bilo to prej sivo, industrijsko mesto, kjer so bile ob devetih zvečer ulice že prazne, restavracije pa zaprte, je po igrah staro mestno jedro Torina oživelo.

Gor in dol po dolgi mlečni poti
Največji pospešek pa so olimpijske igre pričakovano dale smučarskim središčem, ki so bila do tedaj v senci smučišč v Dolomitih. Zlasti Sestrieru. Razvoj turističnega kraja blizu meje s Francijo se je začel v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Giovanni Agnelli za počitnikovanje Fiatovih delavcev zgradil prvi dve stolpnici, po drugi svetovni vojni pa je razvoj nadaljeval njegov nečak Giovanni Nasi. Družina Agnelli danes ni več lastnica središča, a stolpnici sta ostali simbol kraja. Bili sta tudi del olimpijske vasi, Sestriere je namreč gostil vsa tekmovanja v alpskih disciplinah.

Sestriere je le del Via Lattee oz. mlečne poti, ki se razteza od kraja Pragelato do francoskega smučišča Montgenevre. Med nadmorsko višino 1380 in 2800 metri se razteza 400 kilometrov smučišč. Na običajen dan smučišče gosti 15 tisoč smučarjev, ob vrhuncih pa tudi do 35 tisoč. Zimski turizem v celotni regiji ustvarja šest tisoč delovnih mest, medtem ko je prebivalcev le 4.300. Sestriere jih ima 800, a pozimi gosti tudi do 20 tisoč turistov, razkriva župan Sestriera Valter Marin.

Čeprav smučišče slovi po tehnično zahtevnih progah, so po besedah župana več smučarjev privabili s tem, ko so zahtevne proge predelali v lažje. Kar pa ni dobro za vse. "Organizirali smo olimpijske igre, a nimamo proge za trening smuka in superveleslaloma. To ni pravilno," v turistično uspešni zgodbi na črno točko opozarja nekdanji italijanski smučar Piero Gros, dobitnik zlate olimpijske medalje v Innsbrucku leta 1976 in zmagovalec svetovnega pokala dve leti prej. Med olimpijskimi igrami je vodil 20 tisoč prostovoljcev, danes pa je predsednik smučarskega kluba, kjer trenira 100 otrok. Še vedno močno vpet v smučanje je navdušen nad preteklo sezono, ko je Peter Fill osvojil mali kristalni globus za skupno zmago v smuku. "Že zmaga v Kitzbühelu je bila izjemna, potem je pa osvojil še globus. Fantastično," z veseljem obuja spomine.

Denar je, pa bo tudi navdušenje?
A Gros ne izgublja upanja, da bi njegovi varovanci hitre discipline kmalu trenirali tudi v Sestrieru. Po olimpijskih igrah je namreč ostalo 70 milijonov evrov za vzdrževanje olimpijske infrastrukture in vlaganje v smučišče. Toda prva investicija bo vendarle nadgradnja sistema za umetno zasneževanje, čeprav lahko že danes zasnežijo 60 odstotkov prog. Sestriere je preteklo zimo delil usodo slovenskih in številnih drugih smučišč. Prve obilne snežne padavine so dobili pozno, šele konec februarja, debela snežna odeja pa je smučišče pokrila tudi konec aprila, kar je bilo seveda prepozno.

A kot vreme se spreminja tudi odnos do smučanja. "Za smučanje je še vedno zainteresiranih veliko otrok, a se spreminja," razmišlja Gros: "Mlada generacija nima več prave strasti do smučanja. Smučajo, ker tako želijo starši. Včasih se je veliko mladih odločilo za smučanje, a danes je ta šport predrag." Mladi Torinčani smučanje vendarle uvrščajo na četrto mesto med najbolj priljubljenimi športi. Pred njim so, lahko bi rekli, cenejši športi: odbojka, plavanje in – seveda – nogomet.

Matej Vončina, TV Slovenija