Sama je že štiri leta del oskrbniške ekipe Aljaževega doma v Vratih, kamor se v toplejših mesecih leta zgrinjajo trume planincev, ki se želijo tam odpočiti in okrepčati pred vzponom na Triglav, pa tudi druge okoliške vršace.

Dom je odprt od konca aprila do konca oktobra, vse dni, ne glede na vreme. V visoki sezoni - julij in avgust - je ekipa šestčlanska: sobarica, receptorka, dve v kuhinji, dve v točilnici. "Zunaj glavne sezone pa midve s kuharico narediva vse sami," pove vodja točilnice. "Torej konec aprila, maj, junij tudi večinoma še, potem pa september in oktober - vse sami. Od kuhinje, strežbe, pospravljanja ..." pojasni.

V soboto in nedeljo je noro, ni prostora za mizami, se spominja gneče na vrhuncu. Kočo smo namreč obiskali, preden je zaprla vrata čez zimo, v letošnji sezoni pa je gostila 3.500 ljudi, kamor pa je treba prišteti še dnevne izletnike.

Vse več Bolgarov
In kakšna je struktura gostov? "Gre predvsem za dnevne goste, če sta september in oktober lepa, pa tudi tujce, ki še vedno rinejo na Triglav, Kriške pode, Škrlatico. Takrat je največ Avstrijcev, Nemcev, Čehov, Slovakov in Madžarov, zadnji dve, tri leta pa tudi neverjetno veliko Bolgarov, tudi celi avtobusi prihajajo. Namenjeni so na Triglav, opremljeni so do zadnje pikice, pa tudi informirani veliko bolj kot na primer Čehi," pove Janežičeva.

Predvsem za Čehe in Slovake je dolgo veljalo, da odhajajo v gore zelo slabo opremljeni, vendar sama opaža, da se stanje vseeno izboljšuje. So pa Čehi zelo dobri gostje, pravi.

V Aljaževem domu prenočijo večinoma tujci, domači gostje predvsem, če gredo na Škrlatico - v tem primeru se pripeljejo zvečer, prespijo, ob petih zjutraj pa odrinejo v hrib. "Pot namreč vzame ves dan, tisti bivak pa je bolj tako za silo - zdaj je ostal le njegov skelet, notri ni pa nič," pojasni Janežičeva.

"Avstrijci in Nemci prakticirajo to, da se povzpnejo na Triglav, gor enkrat prespijo, pridejo do sem in tukaj še enkrat prespijo, nato pa se zjutraj vrnejo domov. Bolgari pa imajo do sem več kot tisoč kilometrov vožnje, zato pridejo en dan prej, prespijo pri nas, se povzpnejo na Triglav, se vrnejo k nam in še enkrat prespijo, potem pa se vrnejo domov," pove.

Trije ločeni objekti
V zgornjih sobanah Aljaževega doma je skupno 45 ležišč - gre za manjše sobe z dvema, tremi, štirimi posteljami, cena pa je 21 evrov skupaj s turistično takso in posteljnino.

V pripadajočem Šlajmerjevem domu je 83 ležišč, sobe so za osem, devet, deset ljudi, tam pa je tudi učilnica, zato so poleti pogosti tudi šolski tabori.

Še 54 ležišč - dve veliki sobi s po 27 ležišči - pa ima sosednje t. i. gospodarsko poslopje. Tam prenočujejo večinoma študenti, saj je najcenejši - s kartico Planinske zveze Slovenije prenočitev brez posteljnine stane le pet evrov.

Obnova z evropskim denarjem
Planinsko društvo Dovje-Mojstrana, ki ga upravlja, se je v letu 2010 uspešno prijavilo na razpis Ministrstva za gospodarstvo za pridobitev sredstev za obnovo planinskih postojank. Dela v Aljaževem domu so začeli oktobra in jih končali aprila prihodnje leto, projekt pa je bil izpeljan s pomočjo evropskih sredstev, sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj.
V okviru del so zamenjali strešno kritino, posodobili kuhinjo in točilnico ter prenovili informacijsko podporo gostinskemu in nastanitvenemu poslovanju. Uredili so sistem za zajem deževnice, ki zdaj omogoča uporabo meteorne vode v zunanjih sanitarijah. Popolnoma se prenovili kletne prostore, uredili prostore za pripravo in shrambo hrane ter izboljšali sanitarne pogoje za zaposlene.

Na Triglav na vsak način, tudi v supergah
Od Aljaževega doma je prelep razgled na gore in vrhove, ki obkrožajo dolino Vrat, najlepši je pogled na Triglavsko severno steno. A Jožica opozarja, da si na Triglav tudi tisti, ki so na to popolnoma nepripravljeni, želijo s severne stene, saj jim je to izziv, četudi se jim to odsvetuje.

"Lani se nam je zgodilo, da smo gostili tri Čehinje, stare 20 let. Na vsak način so hotele na Triglav, ki so ga imele obkroženega na zemljevidu. In to je bila edina stvar, ki so jo imele pripravljeno. Samo ena je imela pohodniške čevlje, drugi dve sta nosili superge. To je bilo konec maja, ko je bil na gori še svež sneg. Vsi smo jim odsvetovali, vendar so jo vseeno mahnile na pot. Ves dan smo neuspešno poskušali izvedeti, kaj je z njimi. Do Staničeve koče so nazadnje prišle šele ob devetih zvečer - za pot petih ur so jih one potrebovale dvanajst! Fant, ki je takrat delal v koči, jih je nato zjutraj navezal in v gosjem redu vodil do Kredarice, kjer so še vedno vztrajale, da hočejo na najvišji slovenski vrh in s skrajnimi napori so jih nazadnje le odvrnili od te ideje," se huduje nad neodgovornim ravnanjem mladenk.

Niti ponoči ni mirno
Delovni dan se v sezoni začne ob šestih zjutraj, pa vse do desetih, enajstih zvečer. Ko je treba goste "zmetati" iz točilnice. "Neizprosno poveš, da je to zadnja runda, sicer jih ne spraviš ven," odločno pove Janežičeva. Zanimivo je sicer, pove, da se v točilnici spije zelo malo alkohola, tudi jutranjih "šnopčkov" ni. Tam se zbirajo predvsem zato, da poklepetajo, preden se odpravijo spat.

A to še ne pomeni, da je ponoči mirno. "Pogosto se zgodi, da se prišlek ob dveh zjutraj obesi na zvonec in zbudi vso hišo, da naj mu odpremo, saj ima rezervacijo," jezno opiše.

Ženske lažje zdržijo
Kaj pa je bil motiv, da je sprejela tako službo? "Moji hribi," izstreli kot iz topa sicer Ljubljančanka. "Za šest mesecev ti to postane drugi dom. Če boš šel v kočo delat zaradi denarja, ne boš zdržal. Pobegnil boš po mesecu dni, saj je vsakodnevna rutina popolnoma enaka, le ljudje se menjavajo. Brez prave ljubezni do narave in hribov ne boš zdržal," je prepričana.

In ženske lažje zdržimo kot moški, očitno smo bolj potrpežljive, razmišlja naglas. "Hudičevo redko po kočah srečaš moške ali fante. Dušan, ki je na Kredarici že 12 let, je redka izjema," pojasni.

Prav tako moraš imeti doma stvari urejene, potem pa lahko greš v tako službo, je prepričana. "Če misliš, da se boš ognil težavam tako, da boš šel nekam delat ... ne boš se jim, niti jih ne boš rešil," položi na srce.