Vzpon sredi tedna se je izkazal za odlično izbiro, ne samo zaradi vremena - dan je bil prekrasen-, temveč tudi zaradi gneče. Kot je ob plačilu parkirnine na Vršiču dejal pobiralec, je ob koncih tedna res prava norija. "Od povsod so, največ pa je tujcev, komaj se najde parkirno mesto. Sredi tedna je res boljša izbira," se je zasmejal v še sveže jutro, potem pa že odhitel do sosednjega vozila s češko registrsko tablico.

Večina planincev se na Malo Mojstrovko (2332 m), ki skupaj z Veliko Mojstrovko (2366 m) in Zadnjo Mojstrovko (2372 m) predstavlja tretji vrh Mojstrovke, povzpne po severni, plezalni, t. i. Hanzovi poti, spusti pa po meliščni južni strani. Nas je pot tokrat gor in dol vodila po južni poti, ki je veliko lažja. Po nekaj metrih hoje po z grmovjem in potem macesnom obdani poti smo že srečali prve, res zgodnje planince, ki so se že vračali z vrha in opogumljajoče pozdravljali, da nas čaka izjemen razgled. Po dobre pol ure hoje nas je po prečenju grape pričakal prvi krasen pogled: pred nami se je v brezoblačnem jutri razprostrl pogled na primorsko stran, na desni pa se je pokazala Velika Mojstrovka. Sonce je hitro pridobivalo moč, a je njegovo toploto uspešno brzdal vetrc, ki je občasno prijetno pihljal in utiral pot proti vrhu. Ta je vodila po široki grapi, kjer pa markacij skorajda ni. Dobro razvidne pa so številne poti, večina po grušču ali grebenu, po katerih si planinci utirajo pot navzdol, proti vrhu pa bi lahko bila pot bolje označena. Srečali smo kar nekaj planincev, ki so prav tako potarnali, da je označb premalo, tako da te mimogrede odnese proti melišču, po katerem je vzpon, za razliko od spusta, precej manj zabaven.

Po skupaj dobrih dveh urah vzpona, med katerim smo lahko občudovali tudi planike, nas je pričakal res veličasten razgled: od Velike Mojstrovke, le nekaj deset metrov višje od sestre Male Mojstrovke, Jalovca tik za njo, veličastnega Mangarta na sredi do Rateč na eni strani, pa do Prisojnika in Triglava v ozadju na drugi strani. V daljavi se je svetil celo vrh Grossglocknerja (3798 metrov).

Piko na i krasnega vzpona pa so predstavljale zgodbice poznavalca lokalne scene o tem, kaj vse se je v teh krajih dogajalo pred nekaj desetletji. "Joj, veš, včasih so tule švercali marsikaj. Ljudje so šli tu čez na italijansko stran, tamle (pokaže na režo pod Mangartom) pa je nekoč nekdo televizijo čez nosil. Ampak je vmes obnemogel in poklical na pomoč."

Po krepčilni malici v zavetju vrha, pri kateri so "ustrežljivo" sodelovale tudi kavke, in kratkem počitku je sledil še spust, pri katerem je zaradi krušljivega terena potrebna precejšnja pazljivost. Za najboljšo izbiro se je izkazala hoja tik ob grebenu. Na poti navzdol smo srečali kar precejšnje število planincev, ki so se odločili za popoldanski vzpon, ki pa ga je že precej bolj kot dopoldanskega zaznamoval veter. Dobro opremljeni planinci, številni med njimi s čeladami in palicami, so precej večkrat kot v slovenskem pozdravili v tujem jeziku, njihov izraz na obrazu pa je dal jasno vedeti, da so nad slovenskimi gorami navdušeni.