Najprej pa popravek prejšnjega izleta. Pravilno se glasi Belska planina in ne Bevška, a domačini pač uporabljamo lokalni izraz. Se opravičujem. Pa tudi lokacija, do katere je bila prevozna cesta od sedla Križovc proti Pustemu rovtu, ima svoje ime, in sicer Pr Primožu. Na koncu pa še glavno. Opisana planina in Veliki vrh sta nad Jesenicami. Dostop je po cesti iz Koroške Bele proti Javorniškemu Rovtu, naprej mimo doma Pristava, kjer je stara Ruardova graščina, popolnoma prenovljena in preurejena v planinski dom. Orientacijsko ni zahtevno od tam naprej priti do sedla Križovc, saj je vse označeno.

Zdaj pa se prepustimo izletu. Cesta do izhodišča Pr Primožu je lepo prevozna, kopna, a občasno blatna, saj od tam vozijo posekan les. Tudi pot mimo Pustega rovta in naprej do Belske planine je bolje prehodna kot zadnjič. Samo razgledi ostajajo enako izjemni. Po kratkem počitku na planini sem se odpravil navzgor, desno od planinske koče. Če v času brez snega obstaja kakšna pot, ne vem, samo zdaj v snegu ni težko slediti vsem planincem, ki so že hodili proti vrhu. Pot se vije navzgor po zasneženi globeli, kjer je kar močno pihal veter.

V času mojega vzpona se tu sneg ni vdiral in je lepo držal težo mojega telesa, ki ni majhna, in 15-kilogramski nahrbtnik s fotografsko opremo. Ker pa je vsega lepega enkrat konec, sta se pri prečenju strmega, neporaščenega pobočja Struške, ki je bilo že kar nekaj časa obsijano s soncem, začeli tudi vdiranje snega in drsenje nazaj kljub pohodnim palicam in primerni obutvi. Za dva koraka naprej sem pri tretjem oddrsel za štiri korake nazaj.

To, nekako 100, mogoče malo več dolgo prečenje pobočja mi je pobralo največ časa in moči. Pasja spremljevalka Živa je nestrpno lajala. Lajati zna kot aljaški malamut, ko me je čakala in priganjala naprej. Preklinjal sem samega sebe in svojo trmo, ker ne znam odnehati, dokler ne dosežem cilja. Moji najvišji vzponi dolgo nazaj segajo kvečjemu do novinarskih tribun v hokejskih dvoranah, kjer se igra liga EBEL. Kaj dosti višje se nisem podajal. Za vsakim ovinkom, prelomnico sem nestrpno pričakoval sveti gral, zabojnik, a njega od nikoder. Vedno se je pokazala samo sled naprej do naslednjega ovinka ali prelomnice. No, po dobri uri pa sem le ugledal cilj. Živo sem pripel na povodec, kajti zabojnik ni dosti stran od roba. Ker so po robu opasti nikoli ne veš, ali je pod tabo že praznina. Če bi se vrnil domov brez Žive, bi bilo bolje zame, da se kar sam vržem za njo, če bi morebiti kam padla.

A pri zabojniku so vse težave in muke vzpona pozabljene. Razgled poplača vse. Kot na dlani so nekdaj "naša" Koroška, Julijci, osrednje in zahodne Karavanke, videl se je tudi Grossglockner ali Veliki Klek po domače v avstrijskih Visokih Turah. Po nekajminutnem fotografiranju in 15-minutnem počitku je sledil povratek, ki pa je minil brez zapletov, razen dveh vdrtij do zadnje plati, ko sem hodil čez borovce.