V jami so prve raziskave opravili že Italijani v 90. letih, potem pa so se jim pred desetletjem pridružili Slovenci. S skupnimi močmi so jamo raziskovali več let. Največji del jame je bil raziskan prav z delom slovenskih ekip, saj se je več italijanskih jamarjev, ki so sodelovali na začetku, preusmerilo na druge albanske jame z lažjim dostopom.

V zadnjem letu se je Slovencem uspelo prebiti globoko v notranjost. Odkrili so nove, neznane dele, ki jih človeško oko še ni videlo.

Člani letošnje slovenske ekipe so bili Marjan Vilhar, Mitja Mršek, Rok Stopar, Robert Rehar, Vasko Vadnov, Jerica Koren, Zdenka Žitko, Matjaž Božič, Miha Štrekelj in Nejc Ileršič.

Tehnično zahtevna jama
Vhod v jamo Shpella e Zeze leži v osrčju albanskih največjih vrhov, sedem ur hoda od najbližje kolovozne poti v vasi Lekbibaj. Ekipa je vso jamarsko opremo in hrano prenesla s konji po ozki planinski poti do vznožja gore Hekurave. V bližini vhoda v jamo je ekipa postavila šotore in uredila bazni tabor.

Jamo je ustvarila voda, ki priteka iz 2500 metrov visokega apnenčastega gorovja Hekurave. Tehnično je zelo zahtevna, saj jo voda ob velikih deževjih popolnoma preplavi. Na več delih ima jama veliko ozkih rovov z meandri, v notranjosti pa se v delih razširi z velikimi galerijami.

V jamo so se jamarji odpravili v dveh ekipah. Prva ekipa je v jamo prenesla opremo za nadaljnje raziskave, naslednji dan pa je v jamo vstopila še druga ekipa. Globoko v jami so uredili prvi bivak, ki je bil za zavetje pred nizko temperaturo (6 stopinj Celzija) in 98-odstotno vlago v jami. Bivak je v globokih zahtevnih jamah nujen, saj si raziskovalci lahko v večdnevnem raziskovanju odpočijejo in se napolnijo s potrebno energijo.

Fosilne galerije v podzemlje
Prva ekipa je prispela do zadnjih odkritih delov, ki so bili odkriti na lanski odpravi, in postavili bivak dve. Bili so oddaljeni zelo globoko od vhoda jame in dve uri plezanja od bivaka ena. Nadaljevali so raziskovalno delo. Preplezali so 10-metrsko vertikalno stopnjo, kjer jih je čakalo presenečenje, ki si ga želi vsak jamarski raziskovalec. Jama se je nadaljevala s starimi fosilnimi galerijami, ki so vodile globlje v podzemlje. Izmerili in kartirali so več kot 260 metrov novih rovov.

V zadnjem odkritem delu so prišli do ogromne dvorane, ki se je vertikalno dvigala 30 metrov visoko. Zaradi pomanjkanja vrvi so morali prenehati plezati na strop dvorane. Na stropu so zagledali nov rov, ki lahko pelje še globlje v masiv hribovja Hekurave.

Druga skupina je začela raziskovati drugi del jame, ki leži blizu bivaka ena in ravno tako odkrila nove rove v skupni dolžini 220 metrov. Novoodkriti deli so presegali dolžino 480 metrov. Ekipe so se po koncu raziskovanja odpravile nazaj na površje. Jamarji so preživeli v jami od tri pa vse tja do pet dni.

Vprašanja po lanski odpravi
Po lanski odpravi dolgo ni bilo čisto jasno, ali je Shpella e Zezenajdaljša jama v Albaniji. Albanija nima uradnega katastra jam in treba je bilo preiskati poročila drugih raziskovalnih skupin iz tujine, ki so raziskovale v tej državi. Po meritvah, opravljenih v novo odkritih delih in vnesenih na načrt jame, je Shpella e Zeze postala zagotovo najdaljša odkrita jama v Albaniji s skupno dolžino 6.600 metrov. Dolgoletne odprave in raziskovanja so obrodile sadove.

Mršku in Vilharju je uspel tudi velik podvig, saj sta se na koncu odprave podala skozi do sedaj neraziskan kanjon reke Lumi, ki izvira iz jame Shpella e Zeze. Kanjon je globoka skalnata soteska z ozkih profilom, vodo in polna velikih slapov. S tehniko soteskanja sta se spustila po soteski vse do vasi Lekbibaj in sotesko v skupni dolžini 7 kilometrov prva raziskala in opisala. Za ta podvig sta potrebovala dva dni in v soteski celo bivakirala.

Jamarska ekipa se zahvaljuje Civilni zaščiti Republike Slovenije pri organiziranju odprave, saj je bila v veliko pomoč pri prevozu opreme v Albanijo z vozilom, ki so ga namenili odpravi.
Foto: Matjaž Milharčič in Marjan Vilhar