Prvi mož Planinske zveze Slovenije je zelo umirjen mož, ki govori preudarno. Profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani je že od mladih nog tesno povezan s svetom gora, že desetletja je član Planinske zveze Slovenije in dobro leto je njen predsednik. Kot pravi, pa si ni mislil, da kljub dobremu poznavanju ustroja organizacije, ki združuje več kot 60.000 planincev, še vedno obstajajo področja, o katerih se je večinoma poučil šele z nastopom funkcije.

Zaveda se, da je treba marsikaj urediti in posodobiti, vedno znova pa trčijo ob ključno oviro: pomanjkanje denarja. Televizijski oglasi, oglasi na družbenih omrežjih vedno znova vabijo turiste v zeleni raj za pohodnike in planince. A država je za pozive na pomoč pri urejanju potrebne infrastrukture, – naše planinske koče so zastarele, planinske poti ponekod ne dovolj dobro markirane –, v glavnem gluha.

Več v nadaljevanju. Vabljeni k branju.

Kje ste bili nazadnje?

Na Nanosu, kjer so praznovali 70. obletnico koče, pri čemer so odprli čistilno napravo in uredili spodnje prostore ter sanitarije. Imajo novega oskrbnika, krasne štruklje, planinci, vabljeni gor!

Dobro leto dni ste na čelu PZS-ja, del njene strukture ste že desetletja, tako da vas ne morem vprašati, ali vas je kaj zelo presenetilo ob prevzemu vodenja? So vas zadani cilji ob začetku mandata in njihovo dozdajšnje uresničevanje zadovoljili?

Res že dejansko od dijaških let sodelujem v planinstvu, sem se pa pretežno ukvarjal z vodništvom, markacizmom in zadnja leta turnim kolesarstvom. Planinstvo je res izjemno široko, gospodarskih dejavnosti in delovanja koč nisem veliko poznal, potem je tu še kup drugih stvari. Ko prideš na tako funkcijo, ugotoviš, da ne veš o organizaciji toliko, kot si mislil, da veš. Nekatere stvari imamo super vpeljane, nove prostore imamo dve leti, imamo zelo dobro delujočo strokovno službo, imamo pa tudi težave: največje težave so koče, ki so stare, energetsko potratne in ekološko problematične. Sicer si prizadevamo za čistilne naprave, a so sredstva, ki jih imamo za to, absolutno nezadostna. In to je največja težava. Če se omejim samo na visokogorske koče, so te odprte, recimo, štiri mesece, od tega so polne dva meseca. Taka koča enostavno ne more preživeti po isti logiki kot, recimo, gostinski obrat v dolini. To "flikamo" s prostovoljnim delom, tisto, kar dobimo za koče od države, je skorajda zanemarljivo. Včasih dobimo nekaj sredstev tudi od sponzorjev, skratka tukaj so velike težave. Dogovarjamo se z ministrstvom za gospodarstvo, da bi našli pot do uvedbe določenega financiranja, v smislu projekta, a je to za zdaj še golob na strehi.

Druga težava je markacizem. Od države dobimo nekaj sredstev, in sicer od športne fundacije, a sredstva variirajo in so dejansko zelo skromna. Ob tem imamo dodatno težavo, da ljudje ne dobijo več dopusta za ta namen. V času nekdanje Jugoslavije si namreč lahko dobil pet prostih dni za športno dejavnost, zato težko izvajamo akcije popravil visokogorskih poti. Tam je namreč treba biti več dni skupaj gor, to je edino racionalno. Ljudi, ki si to lahko privoščijo, pa je dejansko čedalje manj. Zdaj to povečini delajo starejši, ki so že v pokoju, mladi, ki imajo od 18 do 20 dni dopusta in majhne otroke, pa si ne morejo privoščiti, da bi šli en teden markirat v visokogorje.

Tudi novi zakon o športu nam je povzročil veliko težav, zelo težko smo se mu prilagodili, ampak zdaj smo stvari uredili, tečaji tečejo, tako da se bodo počasi tudi na tem področju stvari postavile v red. Letošnja sezona tečajev je bila slaba, nismo vedeli, kako in kaj bo, programi so bili sprejeti v zadnjem trenutku, drugo leto pa bodo stvari tekle normalno. Za nas so vodniki, imamo jih približno 1.500 z licenco, ključni. Ne le da vodijo, iz njih se namreč generirajo tudi predsedniki društev in vsi drugi vodstveni kadri.

Kakšne vzvode glede pritiska na državo za večjo pomoč sploh imate? Slovenska turistična strategija vedno v ospredje postavlja naše hribe, število prenočitev v gorah raste, tudi število tujih planincev. Država torej na eni strani promovira gore kot turistični adut, hkrati pa ne namenja zadostnih sredstev za ureditev infrastrukture v gorah?

Infrastruktura je gotovo zastarela. Na turističnih sejmih po vsem svetu obljubljamo urejene poti za pohodnike in kolesarje. Za pohodnike imamo gosto mrežo poti, ki pa je marsikje slabo vzdrževana, ker ni denarja za usmerjevalne table. Tudi društveni markacisti, ki delajo kot prostovoljci, ponekod ne dobijo povrnjenih potnih stroškov. To je ena težava. Druga težava je zakonodaja. Pri urejanju kolesarskih poti imamo velike težave z zakonodajo: da je pot dovoljena za kolesarje, se mora strinjati lastnik, kar je v nekaterih primerih zelo težko doseči.

Poleg tega je treba dobiti tudi soglasja od zavoda za gozdove, zavoda za varstvo narave, tukaj stvari potekajo normalno, je pa seveda ogromno administrativnega dela. Potem je pa treba dobiti tudi dovoljenje občin za občinske ceste, kar pomeni znova veliko administrativnega dela, ponekod gre gladko, ponekod se zapleta. Tudi turistično gospodarstvo bi moralo imeti interes, da vlaga, a večinoma ni tako. Pošiljajo namreč turiste v hribe, kar je normalno, hodijo na eno- ali večdnevne izlete, a zato nič ne prispevajo. Nekaj izjem je, to moram reči, z nekaterimi občinami smo se že dogovorili za neko sofinanciranje, a to je izrazito projektno.

Slovenska turistična organizacija izvaja samo promocijo, ona ni financer. Naš sogovornik je ministrstvo za gospodarstvo. Pogovarjamo se, a za zdaj rezultata ni, to se vleče že leta. Zadnja večja sredstva so bila pred približno osmimi leti, od takrat razen od fundacije za šport, kjer kandidiramo skupaj z drugimi športnimi programi, nismo dobili nič.

Včasih dobiš za projekt, včasih ne. Lani smo dobili zanemarljiva sredstva, letos je malo bolje, dobili smo 15.000 evrov za usmerjevalne table. Za vzdrževanje poti, ob prostovoljnem delu, bi potrebovali približno 200.000 evrov letno, vrednost del bi bila pa 600.000 evrov, oplemenitena s prostovoljnim delom. To, kar dobimo, je torej res drobiž. To je razlog, da imamo na mnogih križiščih takšne usmerjevalne table, da nas je sram, dejansko niso v skladu z zakonom o planinskih poteh, ki določa, kakšne table morajo biti. Markacisti jih delajo sami, kakor pač zmorejo.

Tu je še zelo pomembno vprašanje varnosti v gorah. Krepi se tuj turizem. Če domači planinci še malo poznamo naše gore, pa tuji ne poznajo naših gora oz. jih podcenjujejo, o čemer pogosto žal pričajo nesreče.

Včasih so v naše hribe in gore hodili hribovci iz tujine, imeli so izkušnje in bili dobro opremljeni. Če so bili slabo opremljeni, so bili z Vzhoda, če dobro, z Zahoda. Zdaj pa ne hodijo samo hribovci, temveč tudi turisti, ki grejo čez Komarčo v opankah, in potem jim zdrsne, omagajo, skratka težko je kar koli narediti. Edino, kar lahko naredimo, je preventiva. Žična varovala so v Sloveniji še vedno v zelo dobrem stanju ali vsaj v stanju, da so varna; namreč, če so dobro narejene, so zelo trajne. Ampak jih je vendarle treba menjati, in tukaj so problemi, zlasti na grebenih, kjer nam strele delajo škode, a tu ne moremo nič. Lahko vse popravimo, pa nam čez teden dni meteorologi s Kredarice sporočijo, da je vse dol vrglo.

Kako se lotiti vprašanja koč?

Pomembno, ko govorimo o kočah, je tudi dejstvo, da so bile grajene v drugem obdobju. Primer: V Zasavju je ogromno velikih koč, kjer je spodaj gostinski predel, zgoraj pa nadstropje ali dve s sobami. Včasih so gor prihajali knapi, zvečer so se poveselili in prespali, danes pa je večina obiskovalcev enodnevnih gostov. Gostinski del torej deluje dobro, če je dober oskrbnik, zgornji del pa prinaša čisto izgubo. Saj koče se lahko do neke mere prilagodijo, a so za to potrebne naložbe, recimo namesto skupnih ležišč je treba urediti družinske apartmaje. Planince je tudi treba motivirati, da bi preživljali več dni, zato bi bilo pametno tudi narediti predavalnice, da lahko tam potekajo tečaji, šole v naravi, team-buildingi. Nekaj koč se je že prilagodilo, večina pa ne, razlog so finance.

Znova veliko promoviramo obhodnice, včasih smo rekli transverzale, torej hojo od koče do koče, kjer pohodniki prenočijo in tudi več porabijo. To je zanimivo predvsem za tujce. Tu pa se pojavi spet nova težava: v kočah bi morali imeti višji standard, saj če gre nekdo za teden dni v gore, se pa vendarle mora oprhati vsakih nekaj dni. Skratka začaran krog.

Zdaj zelo razvijamo tudi turno kolesarstvo, kjer so poti bolj v sredogorju, in tudi to je lahko magnet za obiskovalce, ki bi preživeli več dni v gorah.

Kako je z evropskimi sredstvi?

Evropskih sredstev neposredno se nismo dobili, imamo pa nekaj drugih dobrih praks. Z Mladinskim centrom Trbovlje že dve leti teče projekt, kjer oni organizirajo prostovoljce iz vse Evrope, mi prispevamo vodjo del in skupaj označujejo slovensko turno kolesarsko pot. Letos smo teden dni sodelovali tudi s prostovoljci iz Škofje Loke, tudi to je bil svojevrsten evropski projekt, povezali smo se tudi s študentsko delovno brigado Univerze v Mariboru.

O okoljskem vidiku planinskih koč ste že rekli nekaj besed. Kot ste sami omenili, poskušate uvajati čistilne naprave, odličen projekt trajnostnega razvoja izvajajo v Pogačnikovem domu na Kriških podih. Kakšno je dejansko stanje na tem področju?
Določen napredek je, ker se zavedamo tega problema, ključna ovira so finance, potem je pa še ena ovira: tehnologija. Vse tehnologije v visokogorju pogosto zatajijo in tu so velike težave, predvsem mraz. Tiste koče, ki so odprte le v soboto in nedeljo, med tednom pa zaprte, poročajo o velikih težavah. Vse tarnajo, da poleti vse lepo deluje, pozimi pa žal ne.

Ko sem bila spomladi na Golici, mi je tamkajšnja oskrbnica zažugala, da moram napisati, da ji je delo oskrbnice podaljšalo življenje. Opažamo, da se pogosto iščejo oskrbniki.

Iščejo se in ravno zaradi te skromne ekonomike jih ne moremo dobro plačati. Saj če bi jih lahko bolje plačali, bi jih imeli dovolj, ampak od kod naj jih financiramo?! Sem prepričan, da če bi imeli dvakrat višje plače, bi se marsikdo odločil za to delo. Delo je sicer težko, oskrbnik zjutraj prvi vstane in zadnji gre spat, pri čemer so v sredogorju razmere bolj normalne.

V povezavi s tem naj omenim še dejstvo, da so šli nekoč ljudje v pokoj pri 55 letih, zdaj pa gredo 10 let pozneje. Ta čas upokojevanja se je v relativno kratkem času premaknil vsaj za 10 let, kar nas spet tepe, tako pri prostovoljcih markacistih kot pri oskrbnikih. Mnogi so se odločili za to pri 55-ih, ko so bili še v dobri formi. Profesionalizacija je dejstvo, to prihaja. Mi skušamo profesionalizirati tiste funkcije, ki so nujne.

Vaša prizadevanja so usmerjena tudi v razbremenitev najbolj obiskanih ciljev s Kredarico na čelu? Omenili ste že promocijo obhodnic.
Seveda, potem so tu tudi nove dejavnosti v planinstvu, športno plezanje recimo, tu je tudi turno kolesarstvo. Moja osebna želja je tudi, da bi bolj razvili turno smučanje, kar pa bi pomenilo, da morajo biti na določenih relacijah koče odprte tudi pozimi. Pri nas je najpomembnejša relacija Vogel–Dom na Komni–Sedmera jezera–Hribarice–Velopolje– Kredarica–Krma, kjer pa so nekatere koče pozimi zaprte. V tujini je to že zelo dodelan sistem: povsod je toplo, imaš večerjo in zajtrk, grelce za čevlje, skratka za vse je poskrbljeno. In cene niso nore.

To je tudi en vidik. Pravijo, da pri nas prenočitev v kočah dejansko ni tako poceni, če primerjamo s tujino.

Glede na njihove standarde je pri nas res dražje. In smo spet pri denarju. Avstrijci dobijo za koče okoli 3,5 milijona evrov, pri nas pa za ta namen ne dobimo niti evra.

Že od ustanovitve ste član PZS-jeve komisije za turno kolesarstvo. Že pred nekaj leti smo veliko pisali o primerih nastavljanja žic kolesarjem. Kako se da to urediti oz. kakšno je zdaj stanje?

Najprej pojasnilo: gravitacijsko kolesarjenje, torej spuščanje v dolino, naj bi potekalo predvsem ob žičnicah, ker je tam svet že degradiran in ker na ta način dvigamo tudi ekonomiko žičnic. Te dni sem bil na Črnem Vrhu nad Cerknim. Imajo cel kup prog in žičnica dela ves čas, saj imajo ogromno kolesarjev, skratka super jim gre. Podoben primer je Krvavec, zgodba, ki smo jo težko začeli, a dobro končali. Planinsko pot smo premikali, da sta ločeni stezi za kolesarje in pohodnike.

Turni kolesarji pa so planinci na kolesih. Tu je pa treba prvič izbrati primerne poti za tovrstno dejavnost. Imamo merila, po katerih se določa, katera planinska pot je sploh dovoljena za kolesarje.

Pri urejanju poti je jasno, katera dovoljenja so potrebna, kako se z lastniki dogovoriti, je pa težava. Nekateri ne delajo težav, se posebej s tisti, ki imajo tudi sami interes, nekateri pa so načeloma proti. Primer: s Krvavca pelje Muci trail, gre za srednje težko kolesarsko pot, ki je krasna, edino en delček gre po asfaltu. S lastnikom pač nismo našli skupnega jezika.

V Planinski zvezi smo si zadali cilj, da uredimo kolesarsko pot čez celo Slovenijo, uspelo se nam je uskladiti z zavodom za gozdove, z občinami se pogovarjamo in ponekod gre lažje, ponekod težje, tudi z lastniki nekako dosegamo soglasja. Smo pa morali na nekaterih točkah bistveno spremeniti potek trase, ker so bili lastniki proti. Največjo težavo imamo z Ljubljansko nadškofijo v Savinjski dolini. Gre za del poti, ki je v celoti markirana, kolesarjem pa vožnje tam ne dovolijo, medtem ko imajo pohodniki prost dostop. Razlog za prepoved: kolesarji oviramo gozdarska dela, kar je čisti nesmisel.

Kljub vsemu počasi napredujemo, na voljo je spletni vodnik in elektronska sled (»GPS track«) je že urejena, ampak ker vsi ljudje ne marajo tehnologije oz. je ne znajo uporabljati, jo bomo tudi v celoti zmarkirali, kar pa je dolg proces in tudi zelo drag. Samo markiranje ni drago, drage so table.

Še vprašanj glede reševanja v gorah, ki je brezplačno. Številni so prepričani, da bi bilo treba reševanje zaračunati. Kakšno je stališče zveze?
O tem razmišljamo oz. bomo dali pobudo, da bi se reševanje plačalo in da bi se to reševalo z zavarovanji. Nameravamo se sestati z gorsko reševalno službo in dati skupno pobudo, če bodo podprli ta predlog. Kar se dogaja, je nemogoče.

Letos je močno odmeval primer Komarče. Res je, da nismo odstranili že pred leti podrtih dreves in so se ljudje jezili. Toda vsa žična varovala so brezhibna. Nesreče so se zgodile, ko so ljudje zdrsnili. In tu je težava, da pridejo turisti v Bohinj, na izhodišču vidijo lepo, lahko pot in gredo na Komarčo. Podobno zahtevnih poti je v Sloveniji veliko, vendar pa je ta problematična, ker je zemlja mastna in drsi. Slovenci večinoma vedo, kaj je Komarča, so že slišali zanjo, turisti pa ne vedo.

Reševalci in policisti so na Vršiču postavili tablo z opozorili glede varne hoje v gore. Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi drugje?

Tu je treba omeniti več stvari. Že informatorje v dolini bi bilo treba izobraziti in goste opremiti z zloženkami. Vse poti so označene, toda tujci pač ne vedo, kaj pomeni opozorilni trikotnik na usmerjevalni tabli. Torej, dodatne opozorilne table bo treba namestiti, a se bomo morali dogovoriti za enoten sistem. Naj povem, da se nobena od nesreč, recimo na Komarči, ni zgodila tam, kjer so jeklenice, vse so se zgodile na predelih, kjer je drseča zemlja. Ob znižani zbranosti zaradi utrujenosti pride do zdrsa, tu je težko kar koli narediti.

Kaj bi radi do konca mandata še uresničil?

V tekmovalnih športih nam gre zelo dobro, tako v alpinizmu kot še posebej v športnem plezanju, radi pa bi dosegli večjo množičnost pri tekmovalnem lednem plezanju in smučanju, to se mi zdi silno pomembno, ker je magnet za mlade in si moramo prizadevati za pomladitev organizacije. Imamo 17.000 mlajših članov, Z zelo velikim deležem v vrtcih in prvih letih osnovne šole, nato pa ta delež precej upade. Zanimivo pa je, da ko sem preračunaval deleže posameznih kategorij, dejansko ni posebnega upada po osnovni šoli in tudi pozneje ni bistvenih sprememb. Tam nekje po 30. letu se poveča, a ne tako bistveno. Kdor je bil zvest planinstvu v mladih letih, ostane tudi pozneje. Planinstvo je res šport za vse generacije. V tem smislu bi tudi gotovo želel urediti stabilno financiranje planinskih koč, ker potem lahko narediš določen vrstni red po prioritetah, in društva vedo, kdaj bodo prišla na vrsto. Vse je lahko načrtovano. Če nam v tem trenutku država nameni 20 milijonov evrov za koče, nismo pripravljeni, nimamo pripravljenih dovolj projektov. Infrastruktura se mora delati sistematično. Čaka nas tudi še marsikatera organizacijska težava.

Želim si tudi pomladitve vodstev planinskih društev, kar je spet vezano na časovno razpoložljivost. Mlade je treba spustiti v vodstva, kjer je nekaj konzervativizma.

V hribe hodi po ocenah 350.000 ljudi, od tega je naših članov samo 60.000. Torej, vsak sedmi, ki ga srečate, je naš član. Infrastrukturo pa uporabljajo vsi, a »potnine« ne moremo uvesti. Če bo uvedeno obvezno zavarovanje in bo treba reševanje plačevati, potem nam bo verjetno članstvo naraslo, vsaj taka je praksa iz tujine. Želim si tudi, da bi imeli več sredstev, da bi bolje izvajali izobraževanje članstva. Na organiziranih izletih praktično ni nesreč. Vsak izlet je tudi del izobraževalnega procesa planincev. Tu naj omenim še nekaj: nekje okoli 50. leta začne številnim zdravje malce pešati. Zdravniki rečejo, več se morate gibati. In tako se nekateri odpravijo v hribe in pretiravajo. Ne moreš pri 60 letih teči na Šmarno goro, če nisi predtem nikoli tekel.