Če vam gore in smučanje niso popolna neznanka, je turno smučanje primerna kombinacija obeh zvrsti rekreacije in kot naročeno za premik izza računalnika v naravo. Turno smučanje ponuja izredno doživetje gorske zimske idile in tišine ter osupljive razglede z gorskih vrhov, seveda je najboljše prihranjeno za konec - navdušujoči spusti po neokrnjeni snežni podlagi.

Kdor smuča po celcu, še ni turni smučar
Po definiciji Boruta Črnivca (avtor turnosmučarskega vodnika po slovenskih gorah) turno smučanje pomeni smučanje zunaj urejenih smučišč v sredogorju in visokogorju. Turni smučar se na vrh gore oziroma cilja praviloma povzpne z lastnimi močmi, peš ali na smučeh. Turno smučanje se dogaja na položnih in zmerno strmih pobočjih, kjer (v dobrih snežnih razmerah) padci niso kritični.

Posebna oprema
Poleg običajne gorniške opreme potrebujemo za turno smučanje smuči z ustreznimi vezmi, čevlje, v katerih je mogoče kolikor toliko dobro hoditi in smučati, pse (po možnosti dva para) in srenjače (dereze za sren). Pogosto potrebujemo tudi zimsko alpinistično opremo (cepin, dereze, vrv itd.). Zelo priporočljivo je imeti s seboj tudi lavinsko žolno (vključeno!) in lopato.

Kam na turo?
Po opravljenem tečaju (izredno priporočljivo in tudi dosegljivo) je treba poiskati primerne terene za smuko. V Julijskih Alpah so najbolj znane planina Komna, Fužinske planine ter znamenita tura skozi Krmo na Kredarico. Izvrstno izhodišče turnosmučarske za ture je Pokljuka, saj je greben vrhov nad planoto skoraj ves idealen. Najbolj obiskani cilji so: Debela peč, Brda, Mrežce, planina Lipanca, Viševnik. V Karavankah se za smuko ponujata pobočji Stola in Begunjščice. Preverite snežne razmere in pot pod noge!

T. G.