Že vožnja po cesti na Vršič je dala slutiti, da bo gneča na vrhu velika. In res, vrste jeklenih konjičkov so se delale že pri vseh nižje ležečih kočah, zadnji kilometer pred Vršičem pa so bila vozila dobesedno povsod, kjer je le bilo mogoče parkirati. Številni so šli na Malo Mojstrovko, Prisojnik in druge bližnje vršace, a daleč največ jih je izbralo sprehod na 1911 metrov visoko Slemenovo špico.

Za tiste, ki najraje uživajo v samotni hoji za vrhove, v soboto Sleme res ni bilo najboljša izbira. Nanjo so se odpravili vsi: od dojenčkov, ki so radovedno gledali iz nahrbtnikov, dvoletnikov, ki so se staršev držali kot klop, do babic in dedkov v častitljivi starosti. Sama pot res ni težavna, zgolj prvi vzpon do okna, potem pa pot vodi bolj kot ne po ravnem do zadnjega vzpona, ko se odpre pogled na mogočni Jalovec.

Po dobri uri, ko je bilo potrebno kar nekaj manevriranja, saj je bila nepopisna gneča tako za gor kot za dol, saj so se tisti najbolj pridni že vračali, se je odstrl pogled na krasno osončene macesne. Še kakšen teden prej bi bili še lepši, a vseeno je bil pogled res veličasten. Jasno vreme je ponujalo bogato bero vrhov, Jalovec se je kopal v soncu, niti oblačka nikjer, v dolini se je bohotil planiški kompleks. Pogled z vrha je razkril vso množico, ki si je prišla polnit baterije: družinice, zaljubljeni mlajši in starejši pari, upokojenci, prijateljske družbe, vsi so z velikim užitkom sedeli na mehki travi in uživali v razgledu in pogovoru.

Če si odmislil vso gnečo, je bil to res dan za sladokusce. Fotografije povedo vse.