rmimi bregovi, kjer se njene brzice umirijo, soteska se odpre in se Sava široko razlije po svoji strugi.

Tam, kjer se konča robata zasavska knapovšna, Rdeči revirji in težka industrija in se začenja ob reki blaga in prostrana pokrajina, pokrita s sadovnjaki, vinogradi in skrbno obdelanimi polji. Nad Savo se še vedno dvigajo strmi bregovi.

Z ene strani dominira nad reko Savo mogoči osamelec Kum, ki je s svojimi 1220 metri najvišji vrh Zasavja, imenovan tudi zasavski ali dolenjski Triglav. Na nasprotni strani Save se s Kumom spogledujeta 993 metrov visoko Veliko Kozje in zaobljena, 948 m visoka Lisca, eden najbolj obiskanih posavskih hribov. Na poti med obema hriboma leži na 722 metrov nadmorske višine Sveti Lovrenc, kratko Lovrenc ali starinsko Šentlovrenc, ki v teh dneh vabi številne ljubitelje narave, botanike in fotografe. Tu še najdete cvetoče travnike, tu sta še doma mir in spokojnost. Včasih se je kraju reklo Sv. Lovrenc na Gori, z leti pa se je Gora nekam izgubila in je zdaj le še Sveti Lovrenc ali na kratko Lovrenc.

Sveti Lovrenc je s travniki poraščen hrib v osrčju posavskih gričev, ki je dobil ime po tamkajšnji cerkvi sv. Lovrenca. Travnik okrog te cerkve krasijo redke zaščitene vrste cvetic, npr. tržaški svišč, kranjska lilija in opojna zlatica. Med cvetjem pa najbolj izstopa clusijev svišč, Klužijev svišč (Gentiana clusii), po domače encijan. Cvetlica je poznana pod več imeni.

Tam, kjer murke cveto
Spomenik tej alpski cvetlici so postavili Avseniki v pesmi Tam, kjer murke cveto: "Tam, kjer encijan plav, ves prešerno bahav nežno vabi …". Ker pa so Avseniki doma z Gorenjskega, v svoji pesmi verjetno ne opevajo lepote encijana, ki raste v posavskih krajih. Ne glede na to, od kod navdih za to ponarodelo pesem, si lahko ob ogledu lovrenškega encijana na enem najlepših rastišč v Sloveniji mirno požvižgavate to pesem.

V Sloveniji je Clusijev svišč že od leta 1922 zavarovana cvetlica. Občina Sevnica je na pobudo posavskih planincev leta 1994 rastišče Klužijevega svišča na Lovrencu z odlokom razglasila za naravni botanični spomenik. Odlok je opredelil območje rastišča, ki je v lasti zasebnih lastnikov zemljišč, z njimi pa je Občina Sevnica sklenila dogovor o olajšavah in finančnih stimulacijah, ki zagotavljajo ohranitev rastišča v današnji obliki in obsegu. Občina Sevnica zagotavlja kmetom, lastnikom zemljišč, na katerih so rastišča encijana, sredstva v ta namen iz svojega proračuna.

Prostovoljci iz Sevnice so rastišče okrog cerkve ogradili, med cvetenjem pa postavili vaške straže, ki pazijo, da obiskovalci ne trgajo, izkopavajo, teptajo ali kako drugače poškodujejo cvetlic. Na zavarovanem območju je prepovedano gnojenje z naravnimi in umetnimi gnojili, prepovedano je spreminjanje travniške površine v njivsko, prepovedani sta paša, gradnja …
Obiskovalci pa lahko do mile volje občudujejo to lepo modro cvetlico, z očmi, fotografskimi objektivi in kamerami. Edinstveno rastišče se razprostira na kar štirih hektarjih površine. Sevniški planinci, ki kot Planinsko društvo Lisca Sevnica delujejo že od leta 1905, si prizadevajo, da bi ljudje naravne lepote občudovali, ne pa jih uničevali in s svojim zgledom učijo spoštovati čudovito naravo.

Modri travniki
Letos so sevniški planinci organizirali prostovoljno delovno akcijo za obnovo ograje. Tamkajšnji domačin, legendarni Vinko Šeško, dolgoletni predsednik sevniških planincev, planinski vodnik, gozdar in fotograf, je soavtor zloženke o Lovrencu in encijanu in vsako leto znova s svojimi čudoviti fotografijami zapoje hvalnico botaničnemu naravnemu rezervatu na Lovrencu.
Encijan zacveti konec aprila ali na začetku maja, letošnja pomlad pa je krepko prehitela in travnike in pobočja okrog cerkve že na začetku aprila odela v modro barvo. Mogoče te letos večji del encijana že zamudili, vendar vas bodo lovrenški travniki s svojim bujnim cvetjem vseeno osupnili in očarali.

Pastirček Lovrenc
Sama cerkev sv. Lovrenca je bila verjetno postavljena okrog leta 1545, nad glavnimi vrati in na koru pa je vklesana letnica 1709. Med tedanjimi cerkvami župnije Loka pri Zidanem Mostu je bila ta cerkev največja in najprostornejša. Cerkev se omenja iz Trubarjevih časov, po nekih virih naj bi v njej svoje čase pridigal tudi slavni oče slovenske knjige Primož Trubar.
Ta je v spodaj ležeči Loki pri Zidanem Mostu služboval v letih 1527 do 1542, pozneje pa deloval tudi v Laškem. Vendar pa se obdobje gradnje cerkve ne ujema z obdobjem Trubarjevega življenja v teh krajih. Zanesljivo se ve le, da je Trubar svojo znamenito pridigo "Proti zidavi cerkva", s katero je svaril svoje ljudstvo pred praznovernostjo in opozarjal na koristoljubje katoliške duhovščine, pridigal v Loki, vendar je bila pridiga naperjena zoper zidavo cerkve na nasprotnem bregu reke Save.

O cerkvi na Lovrencu je znana legenda o pastirčku Lovrencu, ki jo je v knjižici z naslovom Pastirček Lovrenc zapisal pater dr. Karel Gržan. Ta je med letoma 1997 in 2009 kot župnik služboval na Razborju pod Lisco. Legenda pripoveduje o malem Lovrencu, ki je s svojo mamo bežal pred Turki iz Jurkloštra. Njegova mama je med begom umrla, Lovrenc pa se je zatekel na neko kmetijo na Velikem Kozju, kjer so ga vzeli za pastirčka. Lovrenc je imel težko življenje, saj so gospodarji zelo grdo ravnali z njim. Neko zimo je ob sečnji drv pod Velikim Kozjem zbolel.
Naslednjo pomlad je, ko je na travnatem pobočju pasel ovce, umrl. Lovrenc je bil preko svoje umrle mame nekako povezan z Marijo. Ko je umrl, so na pašniku zacveteli modri encijani. Na tem mestu so postavili cerkev, okrog nje pa še danes v velikem številu raste v njegov spomin encijan.

Na nedeljski izlet
Cerkev sv. Lovrenca je danes obnovljena, njena streha je krita s škriljem. Ob nedeljah so v njej še vedno maše. Leta 1807 so zadaj za cerkvijo uredili pokopališče, ki pa so ga čez štiri desetletja opustili. Še danes pa stoji tam mogočen hrast, ki menda oddaja silne pozitivne energije. Tistemu, ki verjame vanje, kajpak.

Do Svetega Lovrenca se lahko pripeljete po asfaltirani poti iz smeri Loke pri Zidanem Mostu oziroma Brega, do nje pa vodi tudi več dobro markiranih planinskih poti iz smeri Velikega Kozja, Loke, Lisce … Iz Sevnice je dobrih 11 km, iz Radeč pa 10 km razdalje.

Ogled cvetočega rastišča encijana in tukajšnjega botaničnega bogastva je lahko povod za prijeten nedeljski izlet, ki pa ga popestrite še z obiskom Okroglic, vasi s številnimi ribniki in vodnimi izviri. Vode v Okroglicah res ne manjka. Pravijo, da sta cel hrib in vsa Lisca v svoji notranjosti polna vode. Ta teče praktično iz vseh por in ne presahne niti v najhujši suši. Nekdanje mlake, v katerih je bilo nekdaj polno žab (kraju so nekateri celo rekli Žabjek), ter številne potočke, so domačini zajezili in preuredili v ribnike, ki so v zasebni lasti.

V Okroglicah je bilo nekdaj pet hiš, od tega so imele štiri svoj mlin. Neko obdobje je bilo v vasi kar 10 mlinov, ki so se vsi napajali z vodo, ki je vrela iz nedrji Lisce. Med drugo svetovno vojno so večino mlinov požgali in porušili. Še pred tremi desetletji so bili ohranjeni trije mlini, danes pa ni nobenega več. Bi pa krajani želeli obnoviti vsaj en mlin, vsaj toliko, da se ohrani kulturna dediščina kraja.

Vasi, obdane s travniki
O izvoru besede Okroglic kroži po ustnem izročilu več zgodb. Prva pravi, da so bile Okroglice včasih vas, ki je bila okrog in okrog obdana s travniki in njivami, po drugi strani pa jo je okrog in okrog obdajalo in varovalo hribovje. Ljudem, ki so prišli iz drugih krajev, je tukaj rado kaj "priletelo okrog ušes", če niso bili po meri domačinov. Včasih je bilo v teh krajih veliko rodovitne trte in vinogradov, vaščani pa so bili zaradi vina pogosto "okrogli".

Turistična kmetija Gostišče Močivnik ima že dolgoletno tradicijo. Leži na sončni strani posavskega hribovja, od koder je lep razgled po okolici in sredi nekdanje trgovske poti Planina, Jurklošter, Radeče. Ljudje so hodili po tej poti na sejme, prevažali blago in kmetijske pridelke. Praded sedanjega lastnika je zato že leta 1866 odprl gostilno. Imeli so privez za živino, prenočišča in hrano za popotnike. Gostilno so obdajali obsežni vinogradi, ki jih danes ni več. Ko je praded ostarel in obnemogel, so gostilno leta 1918 zaprli, saj naslednik ni imel veselja do gostinske dejavnosti. Gostilno so obnovili in ponovno odprli leta 2001. Iz tega gostišča ne boste odšli žejni in lačni.

Posebna zanimivost gostišča Močivnik je manjše smučišče, ki so ga pred tremi leti postavili pri svoji turistični kmetiji. Posavje se je pred leti ponašalo z več deset smučišči, ki pa so vsa po vrsti propadla. Pri Močivnikarjevih je tako edino urejeno smučišče z žičnico v Posavju. Namenjeno je predšolskim in šolskim otrokom in manj zahtevnim smučarjem. Smučišče res ni veliko, a je poceni in blizu.

Ulovite si svojo postrv
Malo nižje, pravzaprav že ob vznožju Lisce in Lovrenca, a še vedno v Okroglicah, leži turistični center Azaleja, turistična kmetija Kranjc – Pavlič z ribogojnico. Ponašajo se z največjim ribnikom, v katerega so sami zajezili čisto potočno vodo, v kateri gojijo postrvi. Obiskovalci si lahko v gostišču izposodijo ribiške palice in ribe sami nalovijo, lahko pa prinesejo hrano tudi s seboj in si jo pripravljajo na priročnih žarih ob ribniku ali pa hrano preprosto naročijo v gostišču.
Družine z majhnimi otroki se lahko zabavajo na trampolinu, žogajo, igrajo z avtomobilčki in drugimi igrali ali pa čofotajo v bazenu. Ob ribniku je mogoče cel dan dejavno preživeti na prostem in na svežem zraku. Gostišče slovi tudi po golažijadi, ki jo bodo letos 17. 5. 2014 pripravili že enajstič. V tem gostišču vam pripravijo voden ogled rastišča encijana in turistični ogled drugih znamenitosti Posavja.

Na nasprotni ležečem hribu pa leži Razbor, ki je bila leta 2008 označena za najlepšo hribovsko vas. V nekdanji stari osnovni šoli deluje danes dekliška komuna Skupnost srečanje, ki zgledno sodeluje z vaščani.

Dvorec in gasilski muzej
V spodaj ležeči Loki pri Zidanem Mostu so se vaščani zahvalili svojemu nekdanjemu župniku Primožu Trubarju s postavitvijo spomenika na osrednjem vaškem trgu. Njegovo ime nosijo tamkajšnji dom upokojencev, kulturno društvo, pevski zbor in najbrž še kdo. Loka se ponaša z dvorcem iz 13. stoletja, ki po svojem razkošnem zunanjem slogu nenavadno izstopa v tukajšnjem vaškem in kmečkem okolju.

V čast enemu najstarejših gasilskih društev v Sloveniji, ki je bilo ustanovljeno v Loki že leta 1883, je v vasi tehnični in gasilski muzej z zanimivo zbirko stare gasilske opreme. V Loki, razpeta med skromno in preprosto vasjo in hrupnim Trstom, sta našla v jeseni življenja svoj mir in zatočišče za ustvarjanje znana tržaška pisatelja Alojz Rebula in Zora Tavčar Rebula. Ona se je Posavju poklonila v zbirki kratkih zgodb o svojem odraščanju in mladosti, objavljenih v knjigi Veter v laseh.

Skratka, razlogov je za obisk Posavja veliko. A glavna znamenitost Posavja je spomladi vendarle modrocvetni encijan. Sevniški planinci sporočajo: "Dobrodošli na Lovrencu! Encijan nas pričakuje! Spoštujmo in varujmo ga!"
Besedilo: Staša Lepej Bašelj
Fotografije: Staša Lepej Bašelj, Vinko Šeško, Fanči Moljk