Če se pripeljete po cesti Kruplivnik-Grad, bo vaše oko pritegnilo kužno znamenje ali Beli križ, kot ga imenujejo domačini. Najverjetneje so ga postavili sredi 18. stoletja kot zahvalo za konec kuge, ki je v krajih med Muro in Rabo kosila skoraj dva meseca. Znamenje je stebraste oblike z slepimi arkadami, kjer so bile najverjetneje poslikave, ki pa se niso ohranile. Ohranjena izročila pričajo, da je bil takrat zaradi bolezni ustavljen ves promet, tisti na nujnih poteh pa so se morali ogrniti v platno, namočeno v žganje ali kis. Izročilo pravi, da so v času kuge videvali smrt, ogrnjeno v viteški plašč s koso na rami, in apokaliptičnega jezdeca, ki je na zemljo izlil božji srd.

Plečnik svoje stvaritve ni dočakal
V središču vasice ob vznožju hriba, na katerem se boči "grački grad", stoji cerkev Marijinega vnebovzetja. Cerkev, ki je imela nekoč baročno podobo, so prenavljali leta 1955 po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Plečnik je s Prekmurjem čutil nekakšno povezanost, saj je njegovo prvo delo bogojinska cerkev, nadzor nad obnovo graške pa štejemo za njegovo zadnje delo. Arhitekt cerkve ni nikoli obiskal, saj mu je to preprečevala bolezen, o čemer je večkrat potožil v ohranjenih 18 pismih takratnemu župniku Ivanu Kolencu.

Med drugim je Plečnik po vabilu na odprtje prenovljene cerkve zapisal: "Po človeškem predvidju se Vaše slovesnosti prav gotovo ne bom udeležil. Polomljena barka sem," in že prej "…od srca vas pozdravlja vaš Plečnik z bolno roko". Izvedbo Plečnikovih zamisli je nadzoroval njegov asistent Anton Bitenc. Cerkev je bilo nujno prenoviti zaradi nevarnosti, da se bo ob manjšem potresnem sunku podrla.

V notranjosti so tako med drugim postavljene Plečnikove arkade in nov kor (čeprav je Plečnik ves čas prihajal na dan z novimi idejami o tem, kako ga zgraditi), strop pa krasijo glinene plošče domače izdelave. Plečnik je predlagal, da se okolica uredi z zasaditvijo topolov in brez, kar se pa ni zgodilo. Po njegovi smrti je Bitenc po Plečnikovih zamislih izdelal načrt za električno, indirektno razsvetlitev cerkve. Zamisel so uresničili leta 1957, čeprav takrat vas še ni imela električne napeljave.

"Grački grad" v objemu stoletnih dreves
Na hribu nad cerkvijo v parku, v katerem se bohotijo stoletna drevesa, stoji največji grad v Sloveniji. Grad je zgrajen v baročni podobi, po nekaterih pričevanjih pa naj bi imel 356 sob (da bi lahko graščak vsak dan spal v drugi), ki naj bi stale v šestih nadstropjih, tri nad in tri pod zemljo. A to je že del legende. Sezidali naj bi ga vitezi templjarji, leta 1208 pa naj bi ga v last dobil grof Andrej iz Vasvarja. Nekaj časa so si ga lastili Čehi Otokarja II, nato pa do izumrtja veje družina Amade (tudi Omode).

Najbolj znani predstavnik družine je bil Nikolaj Amadejec, ki je bil nekaj časa tudi slavonski ban. Skoraj 300 let, do izumrtja, so v njem gospodovali Szechyji, nato pa so si do prve svetovne vojne lastništvo podajale druge družine. Zadnji lastnik takrat lepo opremljenega gradu je bil murskosoboški veleposestnik Geza Hartner. Po drugi svetovni vojni so v gradu bivali vojaki Rdeče Armade, ki je osvobodila Prekmurje. Marsikateri kos pohištva in opreme, ki se je sicer porazgubila, se tudi po njihovi zaslugi še vedno skriva v domovih okoličanov.

Ruski vojaki so domačinom dovolili, da predmete odnesejo v zameno za žganje in podobne dobrine. Vojaki naj bi domačinom celo dejali: "Nesite si, saj je grofovsko". Žal pa so vojaki za kurjavo uporabljali kar knjige iz grajske knjižnice in jo tako uničili. V času bivanja vojske v gradu se je zgodila nesreča, v kateri sta se zaradi eksplozije goriva podrla dela dveh nadstropij stavbe. Ta del je zdaj že obnovljen.

Grad je poseben ne le zaradi velikosti, ampak tudi zaradi zanimivih arhitekturnih rešitev. Notranje dvorišče, ki ga obkroža peterokotni tloris obodnih traktov in ga obdajajo arkade, je oblikovano na dveh nivojih, kar je posledica oblike grajskega hriba. Celotna zasnova gradu je baročna, se pa ponekod kažejo tudi elementi srednjeveškega grajskega jedra. Najlepši del gradu je bil zahodni stanovanjski del s stekleno teraso, ki je imela pogled na cvetlični vrt, ribnik in v živo skalo vklesan vodnjak, ki še stoji. Terasa se je zaradi dotrajanosti podrla, v načrtu obnove pa je postavitev nove.

Iz gradu naj bi po legendi vodila dva skrita predora. Eden naj bi se končal pri kripti (kostnici) sredi gozda, drugi pa naj bi vodil v dolino do "marofa", nekdanje grofovske posesti.

Grad že več let obnavljajo, tudi s pomočjo programa Phare. V njem je med drugim sedež krajinskega parka Goričko.

Aleksandra K. Kovač