Ko je na helikopterskem pristajališču streljaj od koče v precej zahtevnih vremenskih razmerah, megla je imela v primežu Triglav in območje pod njim, pristal vojaški helikopter, ki je pripeljal vremenskega opazovalca, je Uranič budno opazoval dogajanje. Vse, kar je povezano z našo najvišje ležečo kočo, je njegova skrb, in v teh dneh, ko je planinska sezona na vrhuncu, ima seveda polne roke dela. Sam je dela v visokogorju že zelo vajen, predtem je bil namreč oskrbnik koče pri Triglavskih jezerih in doma na Komni. Delavnik traja od petih zjutraj do desetih zvečer, vmes je, če ima srečo, dve uri prost. Takrat najraje spi ali kaj bere. "Da se malo sprostim."

Kot pravi, je letošnja sezona za zdaj še boljša od odlične lanske. Delo na 2515 metrih je pač drugačno v zelo veliko pogledih. "Prišli smo 12. julija, dol gremo 5. ali 10. oktobra. V tem času sem večino časa tu, zdaj sem bil štiri dni doma zaradi hčerkinega rojstnega dneva. V glavni sezoni nas dela osem ali devet, potem pa se do oktobra število počasi zmanjšuje."

Ob našem obisku 2. avgusta so se oblaki nad ciljem večine planincev, ki so se ustavili v koči, sprehajali zelo zavzeto, zato vrha ni bilo mogoče videti. Že bežen pogled na tiste, ki so se vračali z vrha, in tiste, ki so prihajali iz smeri Staničeve koče, je razkril, da je opremljenost planincev, slišati je bilo domače planince, pa tudi avstrijske, hrvaške in makedonske, dobra. Temu pritrjuje tudi Uranič. "Kar se tiče opreme, je veliko bolje. Na Triglav že večinoma vsi nosijo čelade, pa tudi pasove imajo."

Žal veliko nočnega razgrajanja
V domu lahko prespi 350 ljudi, največ jih je pričakovano ob koncih tedna. Četudi bi bile vse zmogljivosti polne, ne zavrnejo nobenega planinca, saj lahko spijo na klopeh, v skrajnem primeru tudi na tleh. Ko ga pobaram glede splošnega vedenja planincev, je zelo kritičen. "Kar se tiče druge kulture, pa je še vedno ni, predvsem glede smeti in spoštovanja hišnega reda. Recimo, namestili smo koše, pa ljudje še vedno smeti mečejo povsod drugje. Pa razgrajanje v nočnih urah, ko ne spoštujejo pravil o nočnem miru, me zelo moti. Ravno danes smo imeli skupino, ki je v sobah razgrajala do 2. zjutraj. Ne morem učiti ljudi kulture, opomnimo jih, drugega pa ne moremo. Počasi bo bolje. Sicer je res, da je Kredarica znana po tem, da se tu ob koncih tedna razlega glas harmonike. To ni težava, toda do neke normalne ure."

Smeti še vedno velik problem
Še ostrejši je do odnosa do okolja. V hribih oz. gorah velja pravilo, da planinci vse smeti odnesejo s seboj v dolino. Da bi bila koča in okolica čista, je Uranič namestil koše, ki jih prej ni bilo, toda, kar ga je kar presenetilo, se razmere niso občutno izboljšale. "Mi si prizadevamo, da imamo kočo in okolico čim lepšo, žal pa številni nimajo odnosa do čistoče. Košev dejansko prej nismo imeli, zdaj sem jih namestil, da bi bilo bolje. Opažamo pa, da dejansko ni občutno bolje, pa že tako imamo stroške s tem. Smeti tlačijo povsod, kamor ni treba."

Konec avgusta bo v okviru projekta Očistimo gore potekala čistilna akcija, v okviru katere bo potekalo tudi čiščenje Triglavskega ledenika, ki se zmanjšuje že od sredine 19. stoletja. Več o ledeniku boste lahko prebrali v prihodnjih dneh, MMC pa se bo udeležil tudi čistilne akcije.

Makaroni za energijo
Ob vstopu v notranjost koče je zadišalo po dobrotah iz kuhinje. Red je utečen: naročiš pri pultu, ko je jed pripravljena, jo iz kuhinje postavijo na pladenj, kamor jo pride gost iskat sam. "Pohiti no, vroče je," je nestrpno dejala ena od kuharic, ko mi je izročila odlično joto. Ko sem pozneje pokukala v kuhinjo, dlje od vrat mi namreč niso pustili, sem se po prvih sramežljivih besedah le dokopala do odgovora, kaj obiskovalci najraje jedo. "Jedo vse, odvisno od dneva, največ pa makarone, za energijo. Pa golaž, ričet, jota, goveja juha, žganci s kislo smetano," je ena od kuharic zdrdrala meni. Če je oskrbnik med sezono načeloma v koči ves čas, je v kuhinji malo drugače. "Zjutraj pridemo, zvečer gremo pa v dolino, potem pa zjutraj znova nazaj," je v hecu dejala sogovornica, potem pa v resnejšem tonu pojasnila, da so eni v koči po tri mesece, drugi po dva ali enega.

Meteorološka postaja Kredarica je postavljena na 2514 metrih nadmorske višine in je naša najvišja ležeča postaja. Delovati je začela leta 1954. Na vhodu v kočo so na desni strani vrata, ki vodijo do mini stanovanja, v katerem domujeta vremenska opazovalca, eden je iz vrst Slovenske vojske, drugi pa iz Arsa. Takšna ureditev velja od leta 2006, vojska pa tudi poskrbi za prevoz opazovalcev.

Ravno tisti dan je bila na vrsti menjava, a prvi jutranji poskus zaradi slabih razmer ni uspel, helikopter ni mogel pristati, zato je vremenski opazovalec z vso prtljago, ki jo prinese za "izmeno", ki traja v povprečju 10 dni, pred kočo čakal, če se bodo razmere toliko izboljšale, da bo helikopter pripeljal kolega, njega pa odpeljal v dolino. Ko je koča zaprta, nekje od oktobra do poletja, pa sta vremenska opazovalca tudi tista, ki skrbita za kočo. "Ravno pred dvema dnevoma bi skoraj izmerili rekord: najvišja najnižja dnevna temperatura je bila 9,7 stopinje Celzija," je povedal vremenski opazovalec Andrej Rekar, ki se je ljubezni do vremenoslovja nalezel od svojega očeta Janka Rekarja, ki je na Kredarici delal več kot 40 let. Več o zelo razgibanem delu vremenskega opazovalca na Kredarici, ki traja od štirih zjutraj pa do večera, boste lahko prebrali v prihodnjih dneh.

V začetku tedna je dren najmanjši
Na koncu smo oskrbnika povprašali še, kdaj svetuje vzpon na najvišji vrh. "Najmanj ljudi gre gor v ponedeljek in torek, potem pa se vse dni do konca tedna število samo stopnjuje. Tudi v nedeljo popoldne je malo ljudi, a takrat je potem za vzpon ključno vreme," je še povedal Uranič, potem pa že odhitel novim opravkom naproti.