Ob omembi živalskega vrta večina ljudi najprej pomisli na bolj ali manj prostrani park, v njem pa različne živalske vrste, od domačih do eksotičnih, od ptičev, plazilcev do dvoživk in sesalcev. Malo težko pa si predstavljamo, da bi si lahko številne omenjene živalske vrste čisto od blizu ogledali v središču mesta, v pritličju več kot sto let stare stavbe.

Prav zato sem se precej začudila, ko sem prvič slišala, da v središču Celja, le lučaj od železniške postaje, v prostorih slovitega Celjskega doma stoji Tropska hiša, kjer lahko najmlajši (pa tudi odrasli) čisto od blizu vidijo – ali pa se jih pod skrbnim nadzorom celo dotaknejo! – nekatere najredkejše živali na planetu.

Najpomembnejši cilj je izobraževanje, pomembna tudi vzreja ogroženih vrst

Zgodba o Tropski hiši Celje sega v leto 2020, ko se je direktorju in ustanovitelju Simonu Cirkulanu, po izobrazbi profesorju biologije in kemije, začela uresničevati dolgoletna želja o postavitvi prostora, kjer bi lahko obenem izobraževal o živalih, njihovih življenjskih prostorih, navadah, hrani, obrambnih mehanizmih, obenem pa ozaveščal o vplivu podnebnih sprememb na izginjanje ekosistemov in z njimi tudi določenih vrst, ki živijo v njih. Svoje sanje je za povrh združil še z vzrejnim programom nekaterih redkih, ogroženih in celo kritično ogroženih vrst, s čimer dodaja svoj kamenček v mozaik ohranjanja biotske raznovrstnosti na Zemlji.

"Krčenje ekosistemov je tisti dejavnik, zaradi katerega bodo številne živalske vrste primorane živeti v rezervatih ali v umetnem okolju," poudarja Cirkulan in dodaja: "Ni pa to umetno okolje neka slaba stvar. Naravovarstveno gledano sta tako ex situ kot in situ reji zelo pomembni, torej da se ohranja genetska banka v umetnem okolju, je pa seveda tudi zaščita ekosistema v naravi pomembna."

Vsaka živalska podskupina ima svoje predstavnike

Po dogovoru s takratnim županom je v najem dobil precej brezobličen polkletni prostor v stavbi Celjskega doma, v katerem je z veliko mero domišljije zasnoval različne ekosisteme, v katerih zdaj biva cela kopica pripadnikov najrazličnejših živalskih vrst. "Želeli smo ponazoriti in poudariti biodiverziteto, različnost in pa tudi pestrost živalskih vrst, to pomeni od nevretenčarjev do vretenčarjev, za vsako skupino po nekaj predstavnikov ali pa v določeni skupini tiste specifične, ki se tudi razlikujejo med seboj," pojasnjuje Cirkulan izbor živali, ki bivajo v Tropski hiši.

"Na ta način v bistvu razlagamo prilagoditev na okolje, zakaj so take, zakaj imajo tak način življenja, zakaj so določene vrste strupene – to jim je v bistvu skozi evolucijo pomagalo preživeti, ni to zato, da bodo zastrupljale ljudi, ampak zato, da bo, so lahko preživele milijone let," poudarja in dodaja, da se osredotočajo na vrste, "ki so primerne za izobraževanje, ki tolerirajo umetno okolje, ki se tam dobro množijo in dobro počutijo, potem seveda so pa tu tudi tiste, ki so zelo pomembne z naravovarstvenega vidika".

Z dobičkom financirajo tudi projekte v naravi

Poleg tega, poudarja Cirkulan, sodobne naravovarstvene institucije, kot je tudi Tropska hiša, podpirajo tudi projekte v naravi. S finančnimi sredstvi, ki jih dobijo od vstopnin in prodaje spominkov, tako ne financirajo zgolj samih sebe, torej delovanja Tropske hiše, ampak tudi okoljevarstvene projekte na ogroženih območjih: "Zadnji je bil projekt s pritlikavim počasnim lorijem, v okviru katerega smo pomagali zavetišču v Vietnamu zgraditi poldivjo ogrado za živali, ki so jih oblasti zaplenile s črnega trga, predvsem pritlikave počasne lorije in tudi ostale lorije, jih potem v teh poldivjih ogradah rehabilitirale in spuščale nazaj v zaščiteno okolje. Mi smo financirali en del tega projekta."

Pomen stika z naravo: Da se otroci ne učijo na pamet, ampak se učijo s stikom z živaljo

Sam pomemben vidik svoje ustanove vidi tudi v izobraževanju in povezovanju s čustvenim vidikom človeka: "Mi smo taka bitja, da zaznavamo živali z vsemi čutili, in naravo moramo na ta način tudi dojemati." Ko vidimo živali na fotografijah, to ni enako, kot če jo vidimo v živo ali se je celo – pod strokovnim nadzorom – dotaknemo. "Sam se še vedno spomnim svojega prvega stika s kačo in vem, kaj sem se takrat v tistem trenutku naučil, pa je bilo to v četrtem razredu osnovne šole. To želimo tudi mi. Ne da otroci zgolj zbirajo neke informacije, da se učijo na pamet, ampak se učijo konkretno. Biologija in naravovarstvo sta v današnjem življenju zelo pomembna."

Poleg tega pa smo ljudje vrsta živali "in moramo tudi sebe poznati, naše funkcioniranje telesa, kaj nam je v redu, kaj nam ni", kar se sicer v današnjem času izgublja, ocenjuje: "Vedno bolj sprejemamo le občutke, ki nam ustrezajo, zato ker smo jih bolj vajeni. Danes nam bolj dišijo parfumerije, plastika iz trgovine z vonjem po novem, kar pa ni naravni organizem."

"Še vedno smo kot bitja precej povezani z naravo, tudi če se odločimo, da je ne maramo, je naš organizem prilagojen na tak način življenja. Ko, recimo, vstopimo v zeleno okolje, v gozd, se nam srčni utrip zniža, se sprostimo, kar predstavlja tisti ventil, naravni mehanizem, da ne pregorimo oziroma ohranimo to stabilnost še posebno v modernem času," še poudarja Cirkulan.

Sprehod med različnimi ekosistemi – in njihovimi tipičnimi predstavniki

Kako pa poteka ta stik z – marsikateremu mlajšemu radovednežu nepoznanimi – živalmi? Obiskovalca pri vstopu najprej pozdravijo z natančnimi navodili: "Nekatere živali se gibljejo prosto. Ne dotikajte se jih, ne hranite jih, ne stegujte rok proti njim. Ohranjajte razdaljo. Ne trkajte po steklu ali ogradah, ne povzdigujte glasu. Živali lahko fotografirate, a brez bliskavice."

S še zadnjim navodilom ("Ogled začnete v Monsunskem gozdu, nato pa se ves čas držite desno.") se nato odpravimo na pohod od džungle in savane do puščave, vmes pa se ustavimo še v kotičku domačih ljubljenčkov, med sprehodom odmaknemo zaveso iz jute in pokukamo na jaso ptic, kjer starši kar malce s strahom gledamo, ali bo na nas priletel kakšen iztrebek katerega izmed bolj aktivnih predstavnikov perjadi, mlajši pa z zanimanjem opazujejo pisane ptice, ki le nekaj deset centimetrov vstran kljuvajo zrnje ali koščke sadja.

Kraljica prvega ekosistema, ki ga je Cirkulan poimenovan Azijski gozd, je brez dvoma ena večjih prebivalk Tropske hiše: siamska krokodilka Bella Veronika je pripadnica kritično ogrožene vrste, ki jih je po nekaterih ocenah v naravi le še okoli 500. Trenutno je še premlada za razmnoževanje, a ko bo dovolj zrela, ji bodo priskrbeli partnerja – a previdno, saj so krokodili zelo teritorialni in se le stežka navadijo na prisotnost pripadnika iste vrste v bližini. Če se bo vse izšlo po načrtih in željah, bo Bella Veronika nekoč poskrbela za naraščaj in s tem število kritično ogroženih pripadnikov svoje vrste nekoliko povečala.

Živali nikoli ne kupujejo

V Tropski hiši (in drugih tovrstnih institucijah) živali ne kupujejo, ampak jih povečini dobijo kot donacije, še posebno tiste, ki so redkejše. "Smisel vsega tega je, da živali ne dobivajo cene na trgu, ampak se med sodobnimi živalskimi vrtovi izmenjujejo ali podarjajo," razlaga Cirkulan in dodaja, da je sam zelo vesel, ker sodelujejo z najboljšimi živalskimi vrtovi po Evropi, pa tudi, da so si v tako kratkem času pridobili njihovo zaupanje.

Med vijuganjem mimo terarijev s paličnjaki, različnimi vrstami gekonov, med iskanjem mahovne žabe naletimo še na "čisto pravega zmaja" – azijskega vodnega varana – in siamsko pljuvajočo kobro. Na jasi ptic, kot omenjeno, domujejo različne vrste ptic pevk, papagajev, grlic in celo veliki tropski hrošči, v posebni kletki pa redke vrste golobov in papig, kot so mavrični lori, golob krvavečega srca in njihova najnovejša redka pridobitev, izjemno ogroženi nikobarski golob.

V Amazonski džungli spoznamo različne vrste nosatih medvedov in kopico podrevnic, malih žabic z raznolikimi vzorci in eno skupno točko: da je njihova povrhnjica precej strupena – bolj kot so pisane, bolj so strupene. Pot nas nato vodi mimo ribnika z rdečenogimi kornjačami do razdelka z različnimi vrstami kač – od udavov do urakoanske klopotače –, do življenjskih prostorov marmozetk, beloglavčkov in zlatoglavih levičev, vmes pokukamo še k velikemu dlakavemu pasavcu in paličnjakom, nato pa nadaljujemo pot do Afriške savane.

Obročkastorepa makija – posebni zvezdi

Tam obiskovalci spoznajo vse od ptičjih pajkov do orjaških afriških polžev, od škorpijonov do ne ravno domačih žuželk, kot so sikajoči ščurki in različni hrošči. Verjetno največja zanimivost za najmlajše je dvorišče lemurjev in orjaških želv, kjer se obročkastorepa makija prosto sprehajata in se prišlekom v upanju na priboljšek približata na le nekaj deset centimetrov, po ugotovitvi, da ti niso dostavili hrane, pa kar malce užaljeno obrneta pete in se zavihtita na najbližjo vejo.

Kot je pojasnil Cirkulan, je bila njegova želja prvotno, da bi čim več (pol)opic bivalo, kolikor se da prosto, a so pri tamarinkah že morali uvesti dodatne pregrade, saj so postale živali (predvsem tiste, ki so se v Tropski hiši skotile) tako vajene ljudi, da so se jim preveč približevale, kar je ogrožalo tako njih same (zaradi morebitnega prenosa okužb) kot ljudi: "To niso živali za božanje, imajo specifičen karakter in lahko v trenutku ugriznejo." Ob tem poudari, da želijo s tem ljudi tudi opozoriti, da te živali nikakor niso primerne za hišne ljubljenčke.

Kakšen obiskovalec bi imel tamarinko kar doma

Imeli so že kar nekaj obiskovalcev, ki so se zanimali za nakup primatov, še pove: "Več ljudi pride s to željo, ne zavedajo pa se oskrbe, pogojev, ki jih potrebujejo. Pri primatih so zelo pomembne te socialne strukture, za njih moramo skrbeti ne le fizično, ampak tudi psihično, ker lahko zbolijo, če so same – to bi bilo zanje enako, kot če bi človeka osamili v kletko."

Ampak še vedno je porast tega v svetu in tudi pri nas, razlaga. Ne samo, da take zamisli vodijo v ogroženost nekaterih vrst, tudi prenos bolezni je večji, pa še: "Veliko je tudi zavrženih primatov, ki končajo v zavetiščih, ker so pohabljeni mentalno ali fizično. Ljudje se ne zavedajo, da je to še vedno primat, žival, ampak zelo visoko inteligentna žival."

Sami se sicer trudijo, da bi svoje prebivalce zelo zaposlili. Ne ponujajo jim hrane na "pladnju", ampak si ves čas izmišljujejo nove ovire, igre, naprave, da na ta način živali stimulirajo in čim bolj poustvarjajo naravno okolje, kjer se morajo živali potruditi, da pridejo do hrane. "No, razen stradanja, tega pa ne poustvarjamo," v smehu doda, nato pa precej resneje pristavi: "Je pa v naravi vedno več stradanja." In posledično izumiranja - zaradi krčenja življenjskih prostorov.

Tako kot je Cirkulan sam zasnoval Tropsko hišo in jo opremil - pri čemer se je, poudarja, trudil biti čim bolj ekološki in je iskal odpadne materiale, od lesa do drugih materialov, iz katerih je izdelal oz. z njimi popestril prostore - zaposleni sami izdelujejo naprave, s katerimi zamotijo predvsem večje živali. Pri skrbi za živali in vodenju ogledov pomaga nekaj zaposlenih, različnih strok, če kakšna žival resneje zboli ali se poškoduje, pa na pomoč pokličejo veterinarje, nam še razloži.