Na Dolah pri Litiji tamkajšnji oglarji tradicijo kuhanja oglja neprekinjeno nadaljujejo iz roda v rod že več kot stoletje. Pripravo kop in kuhanje oglja si je mogoče ogledati skoraj vse leto, kopišča in oglarske domačije pa povezuje tudi označena Oglarska pot, na kateri je mogoče poklepetati tudi s čisto pravimi oglarji.

Že leta pripravljajo tudi različne etnološke, kulturne in športne prireditve, v bližini oglarske domačije Medved pa postavljajo tudi kopo velikanko. Da se pokadi iz stržena kope, je pred oglarji veliko dela, ki pa s prižigom tudi še zdaleč ni končano. "Les smo sekali že pozimi, nato smo ga speljali sem, potem pa ga zlagali vsak dan po kakšno uro, ko je bil čas. Kuhala se bo dobre tri tedne, nato bo nekaj dni čakala, da se ohladi, potem pa jo bomo razkopali," je pojasnil Janez Medved z Oglarske domačije Medved, kjer se je več kot stoletna tradicija oglarjenja ohranila vse do danes.

Na domačiji že vrsto let postavljajo tudi kopo velikanko, pravo velikanko, ne le v slovenskem merilu, tudi evropskem: "V kopi je dobrih 200 prostorninskih metrov drv in iz teh drv naj bi se skuhalo dobrih 20 ton oglja."

Priprava kope zahteva kar nekaj znanja, ki ga je mladi gospodar Andraž Medved, ki tradicijo oglarjenja nadaljuje, pridobil od svojega očeta Janeza: "Najprej se drva v gozdu pripravijo, nato se pripeljejo na prostor, kjer kopa stoji, potem pa se drva zlagajo v dve skladovnici. Na vrhu so drva krajša, da se oblikuje lepa okroglina, vse skupaj prekrijemo s smrekovimi vejami ali pa s travo, na koncu pa še z zemljo, da ne pride zrak zraven."

In pri tako zahtevnem, pa tudi težkem delu – navsezadnje znajo oglarji povedati, da je treba vsak kos lesa petkrat preložiti – vsaka pomoč prav pride. Se pa čisto drugačno delo začne po prižigu kope, še pove oče Janez: "Dva, tri dni mora biti nekdo ves čas prisoten. Največja nevarnost sta drugi in tretji dan, ko pride ogenj na vrh, in če se zapre, se notri nabere preveč plinov in jo lahko tudi raznese. Potem se pa že malo vidi, kaj se dogaja in ali jo lahko po nekaj ur pustiš."

Pri ohranjanju oglarske tradicije v slovenskem prostoru, ki se je v zadnje četrt stoletja znova razmahnila (danes kope gorijo že v več kot 20 krajih), gre levji delež prav dolskim oglarjem, pa tudi gozdarju Jožetu Prahu iz Zavoda za gozdove Slovenije: "Dopolnilna dejavnost je ena glavnih zgodb. Predvsem želimo, da z oglarjenjem tudi širše zastavimo zgodbo, povezano z nego gozda, pa tudi kot turistični produkt."

Ohranjanje tradicije oglarjenja je razvojna možnost, ki jo na Dolah poskušajo izkoristiti v različnih smereh, na prvem mestu je seveda priprava oglja, za katero velja, da je zelo iskano in kakovostno, so pa tu tudi še različne turistične in kulturne prireditve ter navsezadnje tudi kulinarika – s ščepcem oglja.