Vsako potovanje je kot življenje v malem. Nekateri dnevi so boljši, drugi slabši, določene postaje so nam ljubše, druge manj, ljudje pridejo in gredo, včasih pa pride kraj, dogodek ali bitje, ki bo ostalo za zmeraj. Tako se je nama Kenija vtisnila v spomin in v srce za vedno in z njo eno majhno sladko nedolžno bitjece, ki ga gotovo ne bova pozabila.

Prva stvar, ki sva jo obiskala ob prihodu v Kenijo, je bil safari. Nora sva na živali in za takšne, kot sva midva, je safari vsekakor najboljša izbira. Nasploh so safariji najbolj priljubljena turistična dejavnost v številnih afriških državah, a ker so hkrati tudi ena izmed najdražjih dejavnosti, sva se odločila za le enega. Izbrala sva narodni park Amboseli, ki poleg ogromne biološke raznolikosti ponuja tudi najboljši pogled na sloviti Kilimandžaro.

Zgoraj zjutraj sva se ‘napokala’ v značilen terenec za safari. Ker sva bila na večdnevnem safariju že lani v Tanzaniji (ki je, mimogrede, vključeval spanje v šotorih na neograjenem ozemlju sredi Serengetija, grozljive odmeve hijen in krdelo levov v kampu) in ker te vsak dodaten dan dodatno udari po žepu, sva se tokrat odločila za enodnevno avanturo. Strah naju je bilo, da v enem dnevu ne bova videla dovolj živali in da bodo oblaki zastirali pogled na veličastno goro, kar je zelo pogost pojav. Po štirih urah vožnje iz Nairobija v Amboseli naju je voznik George ob osmih zjutraj predramil: "Glej! Najvišja gora v Afriki! Prekleto srečo imata, da jo vidita, pogosto je namreč zavita v oblake." Vau! V ospredju neizprosno ravna afriška savana, v ozadju pa nenaravno visoka gora s tremi vrhovi. Gre pravzaprav za skupek treh ognjenikov: ugasla ognjenika Shira (4005 m) in Mawensi (5149 m) ter speči ognjenik Kibo z vrhom na 5895 metrih nadmorske višine. Spodaj afriška pripeka, zgoraj sneg. Noro! Čeprav smo se Kilimandžaru šele približevali, sva že oba rinila fotoaparate skozi okna. Takšno čudo narave je pač treba zajeti tolikokrat, kolikokrat ti to dopušča spominska kartica.

Pri vhodu v park smo srečali Masaje, pretežno pastirsko ljudstvo, ki prebiva na meji med Kenijo in Tanzanijo. Nekateri prodajajo svoje izdelke, drugi pa se v tradicionalnih nošah v zameno za plačilo fotografirajo s turisti. Na kratko smo poklepetali, nato pa smo plačali vstopnino in se odpravili po prašnih savanskih poteh.

Takoj žirafa, dve, tri. “George, prosim ustavi!” Fotografirala sva jih, opazovala njihove gibe in preprosto uživala v njihovi blagodejni navzočnosti. Čez dvajset minut je George zavzdihnil: “No, ali želita videti še kaj ali bosta kar ostala pri žirafah?” Njemu je lahko govoriti, ko pa je vsak dan v tako dobri družbi! “No, prav, pa pojdimo!”

Živali so se vrstile kot po tekočem traku: zebre, sloni, gnuji, antilope, impale, svinje bradavičarke, nilski konji, vervet opice, bivoli, noji in še vsaj 30 različnih vrst ptic, vključno s pelikani in celim jezerom, polnim plamencev; nama vse drage in prisrčne. Medtem ko se v povprečnem muzeju običajno začneva dolgočasiti že po desetih minutah, bi lahko živali opazovala pri hranjenju, igri ali sploh premikanju več ur, dni, mesecev, najbrž celo večnost.

A Amboseli ne ponuja le živali. Park je čudovit sam po sebi. Peljali smo se skozi savane, gozdove, mimo močvirij in jezer in vpijali prelepe prizore. Najlepši pa je tisti najbolj znan prizor: črede živali, za njimi pa neverjeten Kilimandžaro. Čarobno! Čeprav so se uresničili vsi upi, videla sva ogromno živali in celo sramežljiva gora se je na kratko pokazala v vsej svoji lepoti, je dan minil prehitro.

George nama je po poti nazaj proti Nairobiju pripovedoval o svojih prigodah. Rekel je, da je imel to ‘srečo’, da je videl, kako je krokodil napadel leva in da je v narodnem parku Tsavo East ničkolikokrat moral bežati pred jeznimi sloni in nosorogi, ki v tem parku zaradi slabih izkušenj s krivolovci pogosto napadajo avtomobile in ljudi. Povedal je, da obožuje živali in da podpira zgolj tiste ustanove, parke in izkušnje, ki ne vključujejo nikakršne zlorabe teh; ustanove, kjer živali ne živijo v kletkah, ne izvajajo trikov in kjer jih ne omamljajo zaradi turistov. Razgovoril se je o tem, kako dolgotrajne in boleče procese mučenja doživijo denimo sloni, preden postanejo ‘primerni’ za jahanje. Če bi ljudje poznali vse te srce parajoče zgodbe trpljenja, bi zanimanje za tovrstne dejavnosti gotovo upadlo. V zadnjih letih sva tako tudi sama postala pozornejša na izbiro dejavnosti in ustanov. Tudi safari je v redu, če živali spoštujemo in jih na noben način ne nadlegujemo. Kot vsak človek ima tudi vsaka žival pravico do svobode, poleg tega pa je tudi za nas srečanje z živalmi daleč najlepše v njihovem naravnem okolju.

Žirafe in slončki
Ustanov, ki ponujajo interakcijo z živalmi, a ne kršijo njihovih pravic, ni prav veliko, a se vseeno najdejo. V bližini kenijske prestolnice sta kar dve takšni ustanovi – Giraffe Centre in David Sheldrick Wildlife Trust. Midva sva, kakopak, obiskala obe.

Giraffe Centre je zavetišče, kjer skrbijo za ogrožene žirafe, jih razmnožujejo in pripravljajo na življenje v divjini. Podpora tovrstnih projektov je koristna za živali, hkrati pa tudi zabavna za ljudi – v zavetišču imamo namreč privilegij videti žirafe in jih celo hraniti.

David Sheldrick Wildlife Trust pa je zavetišče, kjer skrbijo predvsem za osirotele slone, v varstvu pa imajo tudi eno osirotelo žirafo in nosoroga. Živali, ki bi brez mame poginile, rešijo, zanje skrbijo, jih pripravljajo na samostojnost, ko odrastejo, pa jih vrnejo v divjino. Hranijo jih z umetnim mlekom za novorojenčke, saj se je človeško mleko izkazalo za najučinkovitejše. Trenutno imajo v oskrbi 21 slonjih mladičkov. Zavetišče je za javnost odprto le eno uro na dan (med 11. in 12. uro dopoldne). V tem času lahko obiskovalci opazujemo slončke pri hranjenju in igri. Družabna bitjeca pogosto pridejo do ograje in takrat jih lahko celo pobožamo. Midva sva se, seveda, kar topila od ljubezni. Izkušnja je bila čudovita, a hkrati tudi neizmerno žalostna. Oskrbnik se je namreč razgovoril o razlogih, zakaj so mladički ostali brez družine, in le v redkih primerih gre za naravne vzroke. Običajno gre za konflikt med sloni in ljudmi, pa naj bo to krčenje njihovega naravnega okolja ali celo krivolov.

Ker sva hotela zavetišče še dodatno podpreti, sva se odločila za posvojitev enega izmed mladičkov. Gre za simpatično gesto: plačaš 50 dolarjev na leto za slončka po izbiri, v resnici pa se denar uporabi za hrano in oskrbo vseh slonov. O slonu, ki ga izbereš, pa te iz zavetišča obveščajo o njegovem napredku in počutju. Midva sva izbrala še ne dve leti starega slončka po imenu Sattao. Sattaa so našli samega v narodnem parku Tsavo East, ko je bil star le nekaj mesecev. Ko so ga našli, je bil resno podhranjen, poleg tega pa je utrpel tudi nekaj ugrizov plenilcev. Veterinarji so predvidevali, da mu ne bo uspelo, a jim je na koncu le uspelo rešiti njegovo življenje. K tem ni prispeval le trud osebja, temveč tudi to, da je mali Sattao pravi borec. Razlogi, zakaj je Sattao na svetu ostal sam, niso povsem jasni, predvideva pa se, da je njegova mama bila ena izmed žrtev krivolovcev.

Kot novopečena 'starša' sva imela privilegij se pozno popoldne vrniti v zavetišče, kjer sva se lahko v miru poigrala z 'najinim' slončkom. Sattao je bil v svoji staji. Najprej je v miru glodal veje, ko se je najedel, pa naju je počastil s svojo pozornostjo. Prišel je do vrat in naju z rilčkom pobožal po rokah. Ob žalostni misli o tem, da je zaradi krutosti ljudi skoraj izgubil življenje, in od sreče, da je vendarle preživel in da se zdaj tako sproščeno igra z nama, so me premagala čustva. Sattao se je razigral in naju z rilčkom začel božati še po ramenih in glavi, midva pa sva mu ljubkovala brazgotine od ugrizov. V družbi drug drugega in tega čudovitega, prijaznega in ljubkega bitjeca sva kar sijala od ljubezni.

Oskrbnik je dopoldne med predavanjem lepo izpostavil kruto resnico: za tovrstne zgodbe niso krivi le krivolovci, pač pa tudi vsi tisti, ki kupujejo izdelke iz slonovine. Pri slonih gre za slonovino, pri nosorogih za roževino, pri tigrih za krzno. Živali umirajo zato, da se ljudje lahko kopajo v nepotrebnih dobrinah. Grozljivo! Morda to ni najino mesto, a vseeno – naslednjič, ko si boste poželeli izdelka iz slonovine ali podobno nepotrebnih živalskih delov, prosim, pomislite na Sattaa, na njegovo mamo in na tisoče drugih živali, ki zaradi tovrstnega povpraševanja vsako leto poginejo.

3.900 semen
Ker sva bila tako navdušena nad sajenjem dreves v Eritreji in Egiptu in ker tudi na splošno najbolj uživava v naravi, sva tudi tokrat dala vse od sebe, da najdeva možnosti sajenja dreves.

Naletela sva na podjetje Seedballs Kenya, kjer so izumili posebna semena, ki so skupaj z določenimi hranilnimi snovmi 'oblečena' v oglje, ki semena ščiti pred škodljivci in ekstremnimi temperaturami. Semena tako na varnem počakajo na deževno obdobje, ob prvem stiku z vodo pa vzklijejo. Podjetje je za svojo inovacijo prejelo že vrsto mednarodnih nagrad. "To je treba preizkusiti!" sva si rekla in navezala stik z njimi.

Prijazen ustanovitelj podjetja po imenu Teddy nama je odstopil del njihovega ozemlja in rekel, da lahko posadiva poljubno število dreves. Kupila sva šest kilogramov semen in se odpravila na njihovo ogromno ozemlje na obrobju Nairobija. Prvič sva dobila nekoliko površna navodila in sva potrebovala kar nekaj časa, da sva parcelo uspešno locirala. Teddy je namreč dejal, da je ozemlje 'tik za' letališčem, na koncu pa se je izkazalo, da je od letališča oddaljeno več kot eno uro vožnje. Dvema Brežičanoma pač ne 'potegne', da se ljudem v državi, kjer so vajeni večjih razdalj, ena ura ne zdi veliko. Nama je to, kot bi v Brežicah rekli, da je Ljubljana tik ob Čatežu ob Savi. Čeprav so uspešno zasadili že več gozdov tako, da so semena metali kar iz letal, sva midva ubrala zanesljivejšo pot. Oskrbnik ozemlja naju je peljal na skoraj neprehodno polje polno metrske trave in trnastega grmovja in nama pokazal, kako se zadeve lotiti, če želiva biti uspešna. Po težkem terenu sva se počasi prebijala in na vsak meter skopala nekajcentimetrsko luknjo, v katero sva položila seme.

Proces sejanja je bil naporen in dolgotrajen, a se je izplačalo, saj sva na koncu posejala kar 3.900 semen. Teddy trdi, da njihova inovativna formula zagotavlja kar od 60- do 70-odstotno učinkovitost, a midva si ne upava biti tako optimistična. Več kot zadovoljna bova že z 20-odstotnim izkupičkom, sicer nama bo pa Teddy sporočil, koliko dreves se je dejansko prijelo. Držimo pesti!

Nazaj k ljudem
Po prijetnem oddihu v objemu narave in živali sva se vrnila v mesto. V Nairobiju sva stanovala kar v treh stanovanjih, ki sva jih delila z domačini, ki jih oddajajo. Spoznala sva kar nekaj zanimivih ljudi.

Eno stanovanje je oddajala 37-letna pravnica, ki s pomočjo več nepremičnin zasluži več kot dovolj, da preživlja sebe, svojo hčer in svojega bolnega očeta. Ona nama je predstavila tisti lepši, sodobnejši del prestolnice. Obiskala sva urejeno, živahno, razmeroma čisto središče mesta, ki je polno visokih stolpnic, prijetnih kavarn in prometnih zastojev. Promet je ena izmed največjih značilnosti in tudi težav v mestu. Po zares šokantno nabitih cestah sva se prebila do nekaj prestižnih nakupovalnih centrov. V nakupovalnem središču Westgate, ki je leta 2013 utrpelo teroristični napad, v katerem je umrlo kar 68 ljudi, sva si privoščila celo obisk kinematografa. Ob ogledu filma Bohemian Rhapsody sva točila solze midva, poleg naju pa še malo morje zahodnjakov in Indijcev. V nakupovalnem središču so nasploh prevladovali Indijci, ki pa jih denimo v središču mesta ni bilo videti.

Drugo stanovanje je na revnejšem obrobnem delu mesta. Oddaja ga starejša gospa, ki živi zunaj mesta, v stanovanju pa živita dve mladi dekleti, prijateljici, ki skrbita za stanovanje, ga čistita in sprejemata goste. Dekleti sta preostanke popoldnevov preživljali pred blokom v družbi prijateljev. Zdelo se je, da skupaj poprimejo za vsakršno delo, ki se ponudi. Videla sva jih sodelovati pri selitvi, pranju perila in varstvu otrok. Nekega popoldneva je eno izmed deklet v stanovanje pripeljalo obilnega, zares neprivlačnega belca, s katerim si, glede na to, da ga je nazivala z gospodom, ni bila domača. Nekaj časa sta kramljala v dnevni sobi, nato pa sta se zaprla v eno izmed sob. Glede na to, da sva ravno pred nekaj dnevi naletela na prispevek o tako imenovanem seksturizmu, ki naj bi bil prav v Keniji ekstremno razširjen, nama je tok misli odneslo v to smer. A ker se nama dejansko ne sanja, za kaj je šlo, vsekakor ne želiva soditi. Večere sta si dekleti krajšali v stanovanju, kjer sta gostili nekaj prijateljev.

V teh dneh sva se potikala po skromnejših, nebetoniranih ulicah s preprostimi domovi, stojnicami in nasmejanimi ljudmi. Tu življenje poteka počasneje kot v središču, ljudje pa so, čeprav niso vajeni turistov, neizmerno prijazni in gostoljubni.

Trenutno pa bivava v lepo urejenem stanovanjskem kompleksu na obrobju mesta, le nekaj kilometrov stran od letališča. Z balkona imava razgled na središče mesta, ki pa je konstantno ovito v oblak smoga.

Čeprav je zelo zanimivo raziskovati te drastično različne dele mesta, sva že po enem dnevu pogrešala naravo in živali, zato sva sklenila pred odhodom iz Kenije znova obiskati 'najinega' slončka. Zaželela sva mu, da odraste v velikega, močnega, zdravega slona, da se uspešno vrne v divjino, da si najde družino in da sreča le še dobre, prijazne ljudi. Priznala sva mu, da bo za vedno v najinih srcih, prav tako kot ta čudovita država, ki nama je dala toliko nepozabnih spominov.