Sanjska plaža, kjer prebivajo pingvini
Ob prihodu v eno izmed treh prestolnic ene izmed najbolj razvitih afriških držav sva kot prava ljubitelja živali sklenila najprej spoznati okoliško favno. Z vlakom sva se odpravila v Simon’s town, izhodišče za skok do znamenite plaže Boulders beach. Plaža je znana po mnogih zaobljenih skalah (od tod tudi njeno ime) in po celi koloniji tam živečih pingvinov. Del plaže je dostopen obiskovalcem, zato so se nekateri v pretežno hladnem morju tudi kopali, preostali del plaže pa lahko vidimo le iz lepo urejenih lesenih poti, saj je obalni del ohranjen za njene prebivalce, afriške pingvine. Že čisto morje turkizne barve, bel pesek in skale, podobne tistim na Sejšelih, naredijo plažo rajsko; te čudovite živali pa prizor le še neznansko popestrijo. Afriški pingvini, ki jih je moč najti le na jugu Afrike, so na robu izumrtja, zato so tu zaščiteni v sklopu programa Cape Nature Conservation. Opazovala sva te izjemno prikupne živalce in uživala ob pogledu na njihovo nerodno hojo in spretno plavanje. Vesela sva, da se je njihovo število v zadnjih 35 letih močno povečalo. Zazrla sva se po obali in si rekla: "Vsa čast, dober dom ste si našli! Pa srečno še naprej!"
Planinski izlet s pogledom na morje
Največja znamenitost v Cape Townu je gotovo veličastna Mizasta gora (Table Mountain), ki se lahko pohvali tudi s prestižnim nazivom enega izmed sedmih novih čudes narave. Okoli 1000 metrov visoka gora z značilnim ravnim vrhom je ena izmed najbolj priljubljenih izletniških točk v mestu in okolici, zato sva želela tudi sama izkusiti njene čare. Medtem ko se večina turistov na goro povzpne z gondolo, se je nama to zdelo čisto preveč dolgočasno. Opremila sva se in odpravila po planinski poti Kasteelspoort. Pot, ki je na trenutke lahka, na trenutke pa zahtevna, naju je popeljala mimo množice čudovitih endemičnih rastlin, pestrega skalovja in dih jemajočih pogledov na Atlantik in Camps Bay. Ker sva bila nad prizori popolnoma očarana, sva pogosto postala in fotografirala, a vrh sva kljub temu dosegla v dobri uri, kar je precej manj, kot je predvideno. Na vrhu sva najprej obiskala tisto znano štrlečo skalo nad prepadom, ki velja za eno izmed najpriljubljenejših avanturističnih točk. Ker je bil značilen sončen, a vetroven dan in ker je veter najbolj besnel ravno na tisti strani gore, sem bila skeptična. To je nevarno, kaj če naju odpihne? Moj avanturist je ostal neustrašen in odločen, zato me je prepričal, da stopiva na tisto zloglasno "odskočno desko", kakor ji pravijo, čeprav z nje vsekakor ne gre skočiti. Šla sem po vseh štirih, a ko sem videla, da je skala mnogo širša, kot je videti od strani, sem se opogumila.
Od tod sva pot nadaljevala skozi Valley of the Red Gods in Echo Valley, ki vodita do tiste točke na gori, kamor vodi tudi gondola. Narava je v planinah zmeraj lepa, saj je večinoma še zmeraj zaščitena in s tem dokaj neokrnjena, a tako bujnega rastja, toliko različnih rož, barv in oblik človek v gorah pač ne pričakuje. Najboljši od vsega pa je pogled na morje. Ko se dva človeka, ki se bolj navdušujeta nad morjem kot nad gorami, ki se prebijata skozi hribe in doline ter premagujeta strma skalovja, v trenutku največjega napora zazreta navzdol in zagledata čudovito modrino, se zgodi trenutek nirvane. "Ne skrbi, če te bodo jutri bolele noge, če ne boš mogla hoditi, saj boš lahko ob zapeljivih modrinah!" mi je vsakič prišepnil pogled na ocean. Neprecenljivo! Spomnila sem se na tisti znani pregovor, ki pravi, da je pomembna pot, ne cilj, in mu z zanosom prikimala.
Medtem ko sva na poti le redko naletela na kakršno koli človeško sled, kaj šele na človeka samega, je na zgornji postaji gondole prava civilizacija. Množica ljudi, stranišče, gostilna, trgovina s spominki, a k sreči vse opremljeno z najnovejšo ekotehnologijo, ki skrbi, da okolje ne trpi preveč. Naročila sva pijačo, jedačo, sedla k odsekanemu robu pečine in se zatopila v čudovit razgled na razgibano mesto, divje valove Atlantskega oceana na eni in Indijskega na drugi strani. Kakšen dan! Z veseljem bi ga ponovila, le da bi naslednjič raje pojedla v gostilni, saj nama je na prostem krožnik neutrudno obletaval neki ptič, ki se je na koncu tudi uspešno polastil kosa najine pice.
Plaža, sonce, morje!
Zadnjih nekaj dni raziskujeva plaže v mestu in okolici. Morje je čudovito. Že sam zvok valov je omamen in pomirjajoč, če pa dodamo še pogled na globoko modrino, poležavanje na belem pesku ali gladki skali ter morda kakšen vodni šport (Cape Town je namreč eno izmed glavnih prizorišč kajtanja), pa imamo recept za popolnost. Ko sva se sprehajala po plaži Clifton beach, piknikovala na prelepi Camps bay beach ali pa se trudila osvojiti osnove kajtanja v kraju Bloubergstrand, sva se zaljubila v mesto, njegovo obalo in vse aktivnosti, ki jih le ta ponuja. Na prvi pogled vse lepo in prav, po drugi strani pa je morje mrzlo (trenutno ima na primer pičlih 17 stopinj) in "polno" morskih psov. Ti sicer le redko napadejo ljudi in bojda jih je v zadnjih letih v okolici mesta precej malo, a ko ti domačin že na letalu proti Cape Townu razlaga o tem, kako sta s kolegom deskala, pa je ta ostal brez noge, človeka malo minejo vodne aktivnosti.
Urejeno mesto in zaščitena narava ... Ali pač?
Zdi se, da ima Cape Town vse: lepo morje, veličastne gore, bujno naravo, prijazne, odprte ljudi in urejene ulice. Mesto je razmeroma čisto, moderno, ulice so razgibane, arhitektura je izjemna (predvsem v četrti Bo Kaap, ki je znana po pisanih hišah in tlakovanih cestah), trgovine so polne polnozrnatih, veganskih in podobnih zdravih dobrot, ki jih v drugih afriških mestih primanjkuje, in to po zmernih cenah, brezžični internet je dostopen povsod, obalni del mesta Victoria & Alfred Waterfront je središče romantike, dobre hrane, atrakcij in zabave, poleg tega pa se mesto, ki leži na robu civilizacije, lahko pohvali z mnogimi ekološkimi pobudami.
A če pobrskamo malo globlje, naletimo na cel kup težav. Nedvomno največja med njimi – suša. Mesto, ki ima sicer pitno vodo, se že tri leta bori z najhujšim pomanjkanjem vode v zadnjem stoletju. Težava je vidna povsod – vsak hotel ali hostel ima na več mestih razobešena navodila za varčno uporabo vode, v javnih straniščih so zaprli pipe in namesto vode "postregli" z razkužili, ljudje omejujejo pranje, splakovanje stranišč pa so omejili na enkrat dnevno. Oblasti želijo s strogimi varčevalnimi ukrepi preprečiti najhujše – nastop dneva, ko iz pip ne bo pritekla niti kapljica vode.
Poleg ekoloških težav pa se mesto ubada tudi s kriminalom. Cape Town je eno izmed najbolj nasilnih mest na svetu, ogromno je ropov, posilstev in umorov. Kriva je ogromna socialna neenakost, revščina, brezposelnost in dolgoletna rasna segregacija, ki ima hude posledice še danes. Obupani reveži se zatekajo k nasilju, bogati pa se zapirajo v naselja, obdana z bodečo žico. Čeprav je kriminal večinoma omejen na Cape Flats, predel mesta, ki mu pravijo tudi "odlagališče apartheida", saj so tja v času te politične doktrine privilegirani belci naseljevali vse nebelske prebivalce mesta, je tudi drugje treba poskrbeti za varnost (predvsem ponoči in na vozilih javnega prevoza).
Čeprav z veseljem odkrivava nove kraje, se radovedno učiva o neznanih državah in uživava v lepotah, ki se spotoma odkrivajo, se vedno znova spomniva na domačo deželo in sva vsakič bolj hvaležna za vse, kar nam daje.
