A začnimo na začetku ... V glavno mesto Etiopije sva prispela proti večeru, a ob zelo spodobni uri. Rekla sva, da bova šla zgodaj v posteljo, saj sva se morala naslednji dan že ob pol peti uri zbuditi. A kot je v najini navadi, seveda ni bilo tako. Že v splošnem sva bolj večerna človeka (jutranja niti slučajno), odkar sva na poti, pa je ob večerih treba še rezervirati naslednji polet, kontaktirati z naslednjim hotelom, si urediti naslednji vizum, pridobiti vso potrebno birokracijo, se javiti domačim (edino, kar v tem ustaljenem procesu šteje kot prosti čas in resnični užitek), izbrati fotografije iz prejšnje destinacije, jih vsaj malce obdelati (Instagram se kakopak vrti zgolj okoli estetike, neprimerno osvetljena fotografija tako skoraj ne pride v poštev), napisati kratek povzetek, zadevo naložiti na družbena omrežja in blog, na Drive naložiti še preostale fotografije, po možnosti narediti še promocijo hotela. Spat sva šla ob pol treh zjutraj.

Spet to letalo
Čez nekaj ur kratka vožnja do letališča, tam pa vsi še predobro znani postopki. Na letalu je Matic, kot po navadi, že ob vzletu zaspal. Sama nikakor ne zmorem med poletom zaspati, zato me ob pogledu na njegov sladki spanec daje tista človeška zavist. Namrdnila sem se in se zazrla skozi okno. Ker je bil polet kratek, nismo leteli visoko in tudi vreme je bilo brez oblačka, zato sem lahko opazovala okolico. In kakšna okolica je to! Polet iz Addis Ababe v Mekele je doživetje samo po sebi. Že pogled na moderno mesto je čudovit, narava za mejami mesta pa še neprimerljivo bolj. Potočki, nešteto hribčkov, dolinic in pa kanjoni, ki spominjajo na tiste v ameriški zvezni državi Arizona, ki je ravno zaradi takšne pokrajine svetovna znamenitost, medtem ko je tu takšna lepota nekaj povsem običajnega. Zamislila sem se o vseh tektonskih in erozijskih procesih, ki so avtorji teh umetnin, in se nisem pustila motiti. Pogled mi je vsake toliko časa preusmerila le starejša domačinka, ki se je nenehno naslanjala na Matica, mu prosto rinila odpadke v njegov sedežni žep in celo nanj odlagala svoje torbe in vrečke. Vem, da je koncept osebnega prostora marsikje precej drugačen kot pri nas, a se tovrstnim potezam vseeno ne morem načuditi.

Mekele – iztočnica za obisk Danakilske depresije
V Mekele smo prispeli ob osmih zjutraj. Po naju je prišel prijazen možakar iz turistične agencije World Sun Ethiopia Travel and Tourism in povedal, da bo naslednja dva dni on najin turistični vodnik in voznik. Odpeljali smo se do njihove pisarne, kjer sva spoznala še druge turiste, ki so se odločili za obisk Danakilske depresije. Ja, to je destinacija, ki sva jo izbrala v Etiopiji. Izbira se nama je zdela očitna, kljub neštetim lepotam, ki jih ponuja ta neverjetna in posledično tudi precej turistična vzhodnoafriška država. Danakil je namreč četrta najnižja kopenska točka na Zemlji (leži namreč 125 m pod morsko gladino), najbolj vroč kraj na svetu, in kar je še pomembneje – kraj , ki nima primere (vsaj na tem planetu ne, morda na katerem drugem). Najbolj priljubljen izlet traja tri dni in dve noči in vključuje ogled solne ravnine Ragad, ognjenika Dallol in vulkana Erta Ale. Midva sva se odločila za dvodnevni izlet brez obiska ognjenika Erta Ale, in sicer zato, ker imava ogled ognjenika načrtovan v Demokratični republiki Kongo, poleg tega pa je Erta Ale v tem delu leta tako zakajen, da ga pravzaprav sploh ne vidiš.

Več kot le pot do osrednje znamenitosti
Okoli desete ure smo se napokali v avte in se odpravili. Nama se je pridružil še en starejši par iz Švice. Ženska je sicer delovala nekoliko mlajša, moški pa jih šteje najmanj 70. Ker so tovrstni izleti precej pustolovski in včasih tudi malce fizično naporni, sva bila nad tem, da sta se odločila za tak podvig, navdušena. Prvi del poti je trajal dve uri in pol. Pot do Danakilske depresije je dandanes asfaltirana, zato je dostop precej enostaven. V tem času smo naredili nekaj minutnih postankov, da smo lahko tudi s fotoaparati zajeli lepoto pokrajine, ki smo jo sicer z očmi požirali skozi okna. Na neki razgledni točki sva se razgovorila o tem, kako neverjetno je, da v ZDA zaradi Grand Canyona služijo milijone, v Etiopiji pa je kanjon, ki se ponaša s primerljivo lepoto, samo postanek na poti do "prave" znamenitosti.

Po dobrih dveh urah vpijanja prizorov smo se ustavili v vasici, kjer so nam postregli z originalno etiopsko kavo in okusnim kosilom, ki smo ga pojedli v skromni leseni gostilnici. Po kosilu bi morali na pot, a ker je bilo že tu tako peklensko vroče, so se vodniki odločili, da še malo počakamo. Ker sva sama težko dlje časa na istem mestu (očitno), sva čas izkoristila za raziskovanje vasice. Občudovala sva lesene barake, peščene ceste in nasmejane obraze. Čez dobro uro so vodniki sklenili, da je varno nadaljevati pot. Po poti smo srečali karavano kamel. "Gre za solinarje ljudstva Afar," je povedal naš vodnik. Karavane solinarjev so v teh krajih pogost prizor, saj na soli sloni večina lokalne ekonomije. Iskalci soli se v spremstvu kamel odpravijo iz mesta Mekele, hodijo sedem dni in ko končno prispejo do solnih polj, začnejo izkopavati sol in jo v pravilno oblikovanih kvadrih nalagati na kamele. Ko so kamele natovorjene, se odpravijo nazaj v Mekele (ki pa, mimogrede, leži na več kot 2000 metrih nadmorske višine), kjer prodajo sol. Delo je sicer dobičkonosno, a delovne razmere so peklenske. Poleg neznosne vročine, ki je usodna za marsikaterega delavca in kamelo, povzročajo preglavice tudi pogosti potresi.

Sončni zahod na izsušenem slanem jezeru
Po uri in pol vožnje smo se ustavili v majhnem obcestnem kraju Hamad Ela, kjer je na prostem stalo veliko zvezanih lesenih postelj. "Tu bomo prenočili," so naznanili. "Še prej pa si oglejmo izsušeno slano jezero." Odpeljali smo se. Čeprav nama po obisku slanega jezera Salar de Uyuni v Boliviji pojav ni neznan, naju je neskončno belo polje soli znova navdušilo. Skozi okno avtomobila je bilo videti, kot da se vozimo po ledu, prizor je bil prav prijetno osvežujoč, a čim smo izstopili, je v nas butnila peklenska vročina. "40 stopinj Celzija je," je nonšalantno izjavil vodič, kot da so takšne temperature nekaj povsem običajnega. No ja, tu so res. Najvišje dnevne temperature, tiste ob katerih trznejo celo domačini, namreč v poletnih mesecih presegajo nepojmljivih 50 stopinj Celzija. Takrat je nizka sezona, turistov ni na spregled, domačini pa se vseeno soočajo s peklensko vročino. Ob prihodu na ravnino soli, ki ji ni videti konca, smo se obiskovalci razpršili vsak v svojo smer. Vsak je našel svoj motiv za preučevanje in fotografiranje. Midva sva se sprehodila do kvadrov soli, ki so jih solinarji odluščili iz tal in oblikovali, naložili pa jih bodo naslednjič. Čez nekaj minut smo se spet vsi zbrali pri avtomobilih, kjer so nas vodiči ob sončnem zahodu posedli na plastične stole in nam postregli lokalno vino. Vino se sicer ne more kosati s slovenskim, a izkušnja je bila vseeno čarobna. Ob vinu, zahajajočem soncu in lesketu soli se je čas ustavil. Zdi se, da smo se prav vsi zatopili v prizor, nastala je popolna tišina. Misli so izginile, utrujenost zbledela, še vročina je izhlapela. Zavladal je mir. Naslonila sva se drug na drugega in vpijala lepoto. To so neprecenljivi trenutki, ki ti vzamejo dih, trenutki, zaradi katerih je vredno potovati.

Noč pod zvezdami
Sonce je zašlo in odpravili smo se nazaj proti kampu. Na lesene postelje smo položili blazine in rjuhe, na terasi lesene kolibe pa smo skupaj povečerjali. Zbralo se nas je vseh 14 turistov, štirje vodniki, kuhar in stražar. Stražar je bil oborožen, saj so ti kraji, čeprav se je v zadnjih nekaj letih položaj precej izboljšal, občasno še zmeraj tarča napadov uporniških skupin.

Ob odlični hrani in steklenici piva nam je vodnik predstavil načrt za naslednji dan: Dallol in jezero Assale. Po uradnostih so se začele bolj sproščene teme. Vodniki so se razgovorili o najzanimivejših prigodah iz Danakila, turisti pa smo si izmenjali popotniške zgodbe, ki jih je zmeraj prijetno poslušati. Izmed vseh je z najzanimivejšimi zgodbami postregel ravno 70-letni Švicar. Povedal nam je, da je nekoč delal v Maliju, da je imel v Čadu bližnje srečanje z uporniki in da se je v mlajših letih pridružil karavani s kamelami na poti skozi Saharo. Vsi smo ga poslušali z odprtimi usti.

Čez nekaj časa smo se razpršili po puščavskih tleh kampa. Vsak je našel svoj kotiček, kjer smo opravili vse potrebe in si umili zobe. Stranišča in tekoče vode v kampu seveda ni. Ker je ob osmih vladala popolna tema, nam ni preostalo drugega, kot da se odpravimo spat. Postelja seveda ni bila vrhunec udobja, močan veter je loputal s kovinskimi vrati ob robu kolibe in temperature so bile še zmeraj neznosne, a nočno nebo je krasilo na tisoče zvezd in prizor je odtehtal.

Dallol – pekel na Zemlji ali pa vsakdanji prizor s sosednjega planeta
Zbudili smo se ob petih zjutraj, še pred sončnim zahodom, pozajtrkovali smo in se odpravili proti Dallolu. Po tridesetminutni vožnji in dvajsetminutni hoji smo prišli do tega zloglasnega ognjeniškega polja. Nekateri so kraj zaradi temperatur in prizorov poimenovali kar pekel na Zemlji, a naju je "vrglo na rit". Pokrajina je nadnaravna, nezemeljska. Območje je polno formacij različnih mineralov, ki so posledica vulkanske dejavnosti. Na površje prihajajo spojine žvepla, bakra in železa, ki pokrajino barvajo v žive odtenke rumene, zelene in rdeče, hkrati pa jo ovijajo v oblak vonja po gnilih jajcih, ki pa zaradi stalnega vetra ni preveč moteč. Noro! Ustavila sva se in nekaj minut le nemo zijala v neverjeten prizor. Tu bi lahko ostala tri dni, a vodniki so nas že čez pol ure nagnali nazaj proti avtomobilom.

Jezero Assale oziroma kar je od njega ostalo
Naslednja postaja: izsušeno jezero Assale, kjer smo imeli priložnost videti solinarje pri delu. Ura je bila še zgodnja, a sonce je že močno žgalo. Po nekaj minutah so nekateri že komaj čakali, da se odpravimo spet v klimatizirane avtomobile, delavci pa so po našem odhodu še več ur garali na soncu, potem pa so kamele povezali v karavane in se po teh neznosnih temperaturah odpravili na sedemdnevno pot. Občudovanje, ki sva ga ob tej misli začutila ob teh garačih, je nepopisno.

Obisk Danakilske depresije je bil pustolovski, a vseeno precej udoben, nauki in prizori pa so nepozabni. Od vseh dosedanjih ciljev naju je ta daleč najbolj očarala in glede na veliko število drugih lepot, ki jih nudi Etiopija, jo bova ob priložnosti vsekakor skušala znova obiskati.

Džibuti, Džibuti
Naslednje jutro sva se odpravila v Džibuti. Nastanjena sva bila v središču prestolnice, zato sva si prvi dan ogledala mesto. Preden sva se odpravila na ogledovanje, je Matic sklenil, da najde prevoz do jezera Assal, kamor sva bila namenjena naslednji dan. Čez nekaj časa sem dobila sporočilo na Viber: "Sem na pivu z domačini." "Hehe, zakon! Se vidiva!" sem odvrnila in se posvetila delu. Ko je Matic iskal možnosti prevoza, je namreč naletel na dva domačina, ki sta mu ponudila pomoč. Čeprav je Matic iskal avtobusni prevoz ali kakšen drugačen način, da prideva do dobri dve uri oddaljenega jezera, sta mu, kot že prej stric Google in osebje hotela, tudi ta dva zagotovila, da bova do jezera prišla le s katero izmed lokalnih turističnih agencij ali pa s taksijem. Prijazno sta ga pospremila do nekaj agencij v bližini, a cene so bile nenormalne – po 300 ameriških dolarjev na osebo. Eden izmed teh domačinov je nato rekel, da ima tudi sam agencijo, ki ponuja prevoze do jezera, a kaj ko so že vsi šoferji zasedeni. Vseeno je sklenil opraviti nekaj klicev in po nekaj vnetih debatah po telefonu je veselo oznanil, da se eden izmed njegovih uslužbencev vrača že tisti večer in da lahko greva z njim, in sicer za 130 dolarjev za oba. Oho, super kupčija! "Nazdravimo," sta predlagala. Zavili so v bar in možakarja sta si naročila vsak deci in pol viskija. “Alkohol je pri nas prepovedan,” sta prišepnila in ga na dušek zvrnila. "Aha, to pojasni znesek," je pomislil Matic ob pogledu na račun, ki je veleval, naj plača 25 dolarjev. Ob pogovoru sta potarnala, da je denarja v državi dovolj, a da ta nikakor ne najde poti do ljudi. “Vsak mora sam poskrbeti zase, država se za svoje gotovo ne bo pobrigala,” sta potožila. Stanje, ki je očitno skupno večini afriških držav. Ob slovesu so se dogovorili, da naju voznik naslednji dan ob osmih zjutraj pobere pred hotelom. "Tudi sam bom prišel, da vas odpravim," je zatrdil. Matic se je vrnil židane volje, saj je našel poceni prevoz, a vseeno ga je kljuval dvom. "Ma ne, midva sva po naravi na splošno nekoliko nezaupljiva do neznancev, kar nama na poti le škodi, povrhu tega pa je tovrsten način razmišljanja po svoje celo nekoliko neprijazen," sem skušala pregnati njegovo sumničavost.

Ok, čas za ogled mesta! Ker je fotografiranje v mestu prepovedano, sva DSLR-fotoaparat pustila kar v sobi. Uživala sva v sproščenem vzdušju na ulicah. Sprehodila sva se do plaže, kjer so nekateri igrali nogomet, drugi so se kopali, drugi pa so uživali ob pogledu na morje. Potem sva zavila na takšno simpatično počitniško ulico, kjer se je trlo ljudi in restavracij. Po poti sva drug drugemu nenehno lovila dlan, a sva potem vedno znova popustila prijem, saj sva opazila, da tako pritegneva še več začudenih pogledov. Teh nama tudi sicer ni primanjkovalo, pa čeprav sva oba nosila dolge široke hlače in enobarvne majice s kratkimi rokavi, jaz pa sem imela čez glavo in trup navezano še ruto, tako da nisem kazala niti kančka kože. Matic načeloma nima težav s strmenjem, jaz pa sem sklenila, da se vseeno bolje počutim v krajih, kjer ne izstopam, kjer se lahko zlijem z okolico. Ker na tejle počitniško razigrani ulici nisva našla lokalne hrane, sva se odločila, da si po dolgem času privoščiva nekaj "našega", nekaj, kar jeva tudi doma. Naročila sva pico in kar štiri kozarce naravnih sokov (pomarančnega, mangovega, ingverjevega in tropski miks). Odličen obrok. Ugotovila sva, da se le s pitjem naravnih sokov izogneš povzročanju dodatnih odpadkov (to je, če ti ga prinesejo v steklenem kozarcu in brez slamice, kot je treba najmanj trikrat poudariti). S pitjem tudi sicer ne povzročava veliko odpadkov, saj imava bidona, ki filtrirata vodo, tako da večinoma pijeva kar vodo iz pipe, a tokrat to ni bilo mogoče, saj smo v hotelu imeli le slano vodo – pri tej pa pač ni pomoči.

Ko te narava spet pusti brez besed
Drugi dan v Džibutiju sva se odpravila na ogled kraja, ki so ga turisti izglasovali za top destinacijo v Džibutiju – slano kratersko jezero Assal, ki s svojimi 155 metri pod morsko gladino slovi kot tretja najnižja kopenska točka na Zemlji. Ob osmi zjutraj sva se narisala pred hotelom, a tistega možakarja, ki je obljubljal prevoz, niti njegovega uslužbenca ni bilo na spregled. Čakala sva 15 minut, pol ure. "Nategnila sta me," je Matic z nasmeškom končno ubesedil najine strahove. "No, ja, saj sta rekla, da mora vsak poskrbeti zase. Ona dva sta zase poskrbela tako, da sta iz turista izvlekla za 25 dolarjev viskija," je nasmejano skomignil in se lotil iskanja taksija. K sreči sva se z nekim taksistom relativno hitro dogovorila ceno 150 dolarjev za oba in tako smo se odpravili. Cesta je nova, asfaltirana, a pot je kljub temu nekoliko adrenalinska. Hitra vožnja, prehitevanje v škarje in pogled na ducate prevrnjenih tovornjakov ob robu ceste človeku vsekakor požene kri po žilah.

Na daleč je bilo jezero videti kot vsako drugo jezero. Puščavska okolica in temno modra voda, le turista nikjer nobenega. A ko smo se pripeljali bližje, nama je hitro postalo jasno, v čem je čar. Obala jezera in njegovo dno nista peščena, niti kamnita, temveč gre za debelo plast strjene soli. Po soli sva se sprehodila do vode. Najprej naju je presunila turkizna barva, ki jo kristalno čista voda tvori nad snežno belo podlago, nato pa sva se jezera dotaknila in ugotovila, da je toplo in pa ekstremno slano. Jezero je namreč zaradi močnega izhlapevanja kar desetkrat bolj slano od morja in je tako druga najbolj slana voda na svetu. Splezala sva na bližnje pečine in vpila čudovit prizor. Ker z besedami nisem vešča, si raje oglejte fotografije, ki so precej bolj zgovorne.

Somaliland – varnejši del Somalije
Najina naslednja država je bila Somalija, a ker se te drži sloves ene izmed najnevarnejših držav na svetu, sva se skrbno pozanimala, kateri kraj je najmanj nevaren. ‘Avtonomna regija Somaliland oz. njegova prestolnica Hargeisa’, so soglasni poznavalci. Kupila sva "last minute" (kot vedno) vozovnico do Hargeise in se naslednji dan po obisku jezera Assal odpravila v baje varen del zloglasne dežele. Pred odhodom iz Slovenije sva kontaktirala z za Slovence pristojnim veleposlaništvom Somalije v Parizu, kjer so nama povedali, da je običajni postopek vnaprejšnja pridobitev vizuma, a da se vizum (predvsem, če potuješ v Somaliland) brez težav uredi tudi ob prihodu v državo. To nama je zaradi ogromne količine potrebnih vizumov seveda bolj ustrezalo, zato sva sklenila vizuma pridobiti ob vstopu v državo. “Dober dan! Dva vizuma, prosim!” sva prešerno zaprosila carinika na letališču, kot da v Mercatorju kupujeva 10 dek mortadele. Ta je nekaj časa prazno strmel v naju kakor tele v nova vrata, nato pa se je začel iz srca smejati. "Kaj takega," je rekel. "To sta pa za nekaj tisoč kilometrov zgrešila lokacijo." "Morda ne poznate Slovenije, ampak to je država v Evropski uniji," je Matic v potnih listih hitro poiskal dokaz. "In državljanom držav EU-ja je omogočena pridobitev vizuma ob prihodu," sva še precej ležerno predala, kar so nama zatrdili v Parizu. "Ne, ne bo držalo!" je rekel carinik. "Ne le da to ni praksa, kaj takšnega se še nikoli ni zgodilo! Saj nimamo niti papirjev za ureditev vizuma, za božjo voljo! Vesta kaj, turista, kar lepo sedita in počakajta!" je sklenil in naju poslal iz vrste. OK, birokratski zapleti, pričakovala sva jih. V glavah sva že delala načrte, kako bova dva dni pač ostala na letališču, nadaljevala pot, potem pa se ob koncu projekta vrnila v državo, da si izbrani kraj dejansko ogledava. Ko se je letališče izpraznilo, se nama je približal isti carinik in njegov nadrejeni. Še njemu sva razložila položaj. Ta je po tehtnem razmisleku prosil, naj mu pokaževa rezervacijo hotela v Hargeisi in vozovnico iz Somalije. "Prav," je po pregledu zahtevane dokumentacije sklenil. "Vizuma vama ne morem dati, saj jih na letališču ne izdajamo, lahko pa vaju spustim za dva dni v državo, če mi pustita potna lista." Naj bo, drugega nama tako ne preostane. V zadregi sva se najmanj petdesetkrat zahvalila in jo popihala z letališča, še preden bi si lahko premislili. No, naj bo to vsaj nauk drugim Slovencem, ki se odpravljate v Somalijo (in tudi v avtonomno regijo Somaliland) – vizum si je treba urediti vnaprej na veleposlaništvu Somalije v Parizu – brez izjem.

Prvi dan sva si ponovno ogledala mesto. Ugotovila sva, da je še bolj puščavsko in zaprašeno kot večina drugih mest, ki sva jih obiskala, sicer pa zelo podobno. Tudi islamske molitve se zdijo bolj pogoste, slišijo se namreč tudi sredi noči.

Drugi dan pa sva se odpravila do ene izmed največjih znamenitosti v državi – do arheološkega najdišča Laas Geel. Dostop do najdišča je dovoljen samo v spremstvu voznika, vodnika (ki ga precej mastno plačaš, sploh glede na to, da ne zna niti besede v angleščini) in oboroženega stražarja. "Uporniki, bum bum," so v polomljeni angleščini pojasnili. Spogledala sva se in malce paranoično nasmehnila. Varen Somaliland 'ipak' ni tako varen, kaj? Pot do tam je trajala slabi dve uri in je v prvem delu potekala po stari asfaltirani cesti, v drugem delu pa po zbitih puščavskih tleh. Ko sva prišla do lokacije, sva ugotovila, da sva tudi tu edina turista. “Pa dobro, od kod Trip Advisorju odločitev, da je to ‘top atrakcija’, če na teh krajih ni nobenega turista, ki bi zadevo rangiral?” je bila moja prva misel, potem pa sem hvaležno vpila odsotnost bliskavic, čebljanja in tisočglave množice. Vodnika smo le s težavo zvabili iz njegove kolibe, možakar je namreč dremal in nam najprej vztrajno kazal, naj gremo stran, potem pa se je le skobacal iz svojega brolga. Pretegnil se je, nekajkrat glasno rignil in se simpatično pobožal po okroglem trebuhu, potem pa smo se z njim in s stražarjem odpravili do jam, v katerih so raziskovalci leta 2002 odkrili ene izmed najstarejših poslikav na afriškem rogu. Poslikave so predvidoma nastale nekje med leti 9000 in 3000 pred našim štetjem. Razporejene so v osmih različnih jamah na kamnitem pobočju in so presenetljivo dobro ohranjene. Na stenah jam so naslikane večinoma krave (nekatere v dekorativnih haljah), ljudje, nekaj udomačenih psov in par žiraf. Pot do jam je kamnita, precej strma (in polna opičjih iztrebkov), a relativno kratka, zato se vsakdo brez težav dokoplje do njih. Ironično je naš vodnik, ki se po teh pobočjih vzpenja vsak dan, imel še največ težav. Ta je sicer med ogledom s svojo palico le parkrat pokazal na neko poslikavo in rekel: “Mu!” Aha, krava! Še dobro, da sva si pred vzponom v majhni hišici ogledala legendo in prebrala par osnovnih informacij o kraju, sicer ne bi vedela ničesar. Jame sicer ne ponujajo le poslikav, temveč tudi čudovit razgled na okoliško savano.

Naslednji dan sva se po obilnem in okusnem zajtrku odpravila na kratek sprehod po mestu, ki sva ga izkoristila še za kratko čistilno akcijo. Medtem ko sva pobirala smeti, se nama je približal starejši moški v tradicionalni islamski beli halji (thobe ali thawb je angleško ime za to haljo, slovenskega izraza ne poznam). “Preveč jih je! Sama svinjarija!” je uvodoma pojamral, nato pa povprašal, od kod sva. Ko sva povedala, da iz Slovenije, nama je zaupal, da je leta 1994 obiskal Slovenijo, a ker ni imel urejenega vizuma, ga naši niso spustili v državo. Tako je tri dni čakal na ljubljanskem letališču na nov polet, Slovenije pa mu ni uspelo videti. Ironično, glede na to, da sva sama ravno v Somaliji imela zelo podobno situacijo, ki pa se je za naju nekoliko bolje izšla. Po prijetnem pogovoru sva se odpeljala na letališče, kjer sva se ponovno združila s svojima potnima listoma. “Oh, le kaj bi brez vas!” Šla sva na letalo in novim dogodivščinam naproti.